Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Antisalomon na KPK

"Srce parajoče: najslabši človek, ki ga poznate, je ravnokar izrekel odlično poanto." Tako se glasi znamenita satirična naslovnica, ki je pred leti očarala splet. Preveč … hm, optimistično bi bilo, če bi Janeza Janšo označil za "najslabšega človeka, ki ga poznam": bojim se, da bi bilo preveč optimistično tudi, če bi rekel, da je najslabši človek v slovenski politiki.

A ko je protikorupcijska komisija obelodanila svojo odločitev v zadevi "Golob proti Bobnar", nisem mogel spregledati ironije, da se je Janšev odziv na družbenem omrežju še najbolj približal moji lastni oceni.

Janša je bil seveda v precepu. Njegovemu narativu bi najbolj ustrezalo, če bi KPK Goloba oprala suma o kršitvi integritete: na glas bi se lahko pritoževal o dvojnih standardih (in, tokrat, bržkone upravičeno).

A protikorupcijske komisije tudi hvaliti ne more, naj se njena odločitev še tako približa njegovim lastnim interesom. Vsakomur je namreč lahko jasno, da spada med inštitucije, ki so na njegovem seznamu za odstrel (da za takšen odstrel tudi v primeru zmage na volitvah ne bo dobil političnega orožja primernega kalibra, je druga stvar).

"Rešil" se je z dolgoveznim zapisom (govorim kot strokovnjak za dolgoveznost), ki pa je – tu moram biti pošten – več kot enkrat zadel žebljico na glavico.

Popolnoma pravilno je ocenil, da se je KPK s svojo protisalomonsko razsodbo zapičila v najbolj irelevantni del celotne zgodbe. SMS-a, ki ju je Golob poslal ministrici, sta res dokaj benigna: in tudi meni se, podobno kot Janši, zdi dokaj verjetno, da bo premier odločitev KPK uspešno izpodbil na sodišču.

Tako bo volk sit in koza cela: Golob bo lahko iz zadeve nazadnje izšel kot politični zmagovalec, KPK pa bo kljub temu ohranila videz moralne avtoritete, saj se je vendarle drznila stopiti na prste premierju, ki je bil slovesno zagotovil, da bo v primeru, če bo ugotovljena kršitev integritete, odstopil.

A zaenkrat se lahko izgovarja (in to precej verodostojno), da odločitev še ni pravnomočna in da bo zadnjo besedo reklo sodišče.

In vsebina odločitve KPK je takšna, da lahko samo molimo, da imata tako Golob kot Janša prav in jo bo sodišče razveljavilo – oziroma vsaj postavilo na pravo mesto.

Paradoks (ali absurd, če hočete) je namreč v tem, da se je KPK v poskusu, da bi bila čimbolj "objektivna", da bi se torej v čim večjem loku izognila bistvu vprašanja (ali je premier nelegitimno in morda celo nezakonito posegal v delo policije), tako rekoč pomotoma posegla v vprašanje ustavnopravnega značaja: v skrajni previdnosti, da bi le ne izrekla več, kot bi smela, si je vzela pravico, da postavlja norme o tem, kaj je dopustna komunikacija med premierjem in ministri.

Odločitev komisije, češ da sme predsednik vlade ministrom dajati obvezujoče napotke zgolj v zvezi z nalogami, ki izhajajo iz usmeritev vlade in so pomembne za delo posameznih ministrov, na novo in skrajno restriktivno definira vlogo predsednika vlade.

Če bi to obveljalo, potem bi premier postal zgolj nekakšen prostovoljni koordinator dela ministrov, tako rekoč računovodja vseh sklepov, ki jih je sprejela vlada in, kvečjemu, glasnik, porte-parole njenih odločitev pred javnostjo in parlamentom.

Kar je seveda v nasprotju s tem, kako dejansko poteka politično življenje – s tem, čemur so Italijani nekoč pravili "materialna ustava", dejanska aplikacija ustavnih norm v politično in institucionalno prakso, način, kako ustavna načela postanejo del vsakdanjega delovanja političnih inštitucij.

Pa še na nekaj je KPK pozabila. Preden je Golob postal premier, je bil mandatar. V tej vlogi je izbiral kandidate za ministrske položaje tudi na podlagi njihovih političnih usmeritev in programskih vizij.

Če sta se, recimo, Golob in Bobnarjeva res domenila, da bo ta kot ministrica za notranje zadeve poskrbela za kadrovski pretres problematičnih imenovanj in zaposlitev pod Janševo vlado – in vsakdo pač ve, da je bila politizacija policije v času tretje Janševe vlade ena od pomembnejših tem v volilni kampanji in še dolgo pred njo –, potem se zdi interpretacija, češ da kot premier nima pravice, da ministrici gleda pod prste, ali to politično zavezo res uresničuje, skrajno črkobralska in neživljenjska.

A na tej točki stopimo na tanek led: in ni težko videti, da se ga je KPK ustrašila in raje ostala na varnem nabrežju, kjer je napaberkovala svojo ustavnopravno teorijo o tem, kako sta dva razdražena premierjeva SMS-a ministrici že kršitev zakonodaje, ker da nista bila podrta s sklepom vlade.

Obstaja namreč bistvena razlika med revizijo imenovanj, napredovanj in zaposlitev ter politično čistko. Obstaja bistvena razlika med postopkom depolitizacije in poskusom nadomestitve "njihovih" z "našimi". Obstaja bistvena razlika med obnovo neodvisnosti policije in poskusom njene podreditve "pravi strani".

Toda presoja, kje poteka meja med obema ter kje, če in kako jo je premier prekoračil, je pač neprimerno bolj zapletena od preproste ugotovitve, da sta dva SMS-a ministrici kršitev zakona o vladi.

Takšna presoja terja globoko poglobitev v dokazno gradivo, dolgotrajna zaslišanja prič, temeljito presojo, ki mora verjetno vključevati tudi primerjavo s praksami v drugih državah.

Vprašanje je, če ima KPK – ki je že davno postala institucionalna in, posledično, proračunska pastorka slovenske politične ureditve – za to sploh možnosti.

A v tej zgodbi je vendarle nekaj pozitivnega. Če se je komisiji zdelo, da bo s svojo površinsko, strogo proceduralno odločitvijo zadovoljila vse tiste, ki so njeno odločitev pričakovali z nožem v roki, se je krepko zmotila.

Tako rekoč vsi politični akterji in, kar je še pomembnejše in bolj razveseljivo, tudi večji del pravnih strokovnjakov je bil do njene protisalomonske odločitve zelo kritičen. In tokrat se, izjemoma, njeni člani ne morejo tolažiti z običajno uteho, češ "z vseh strani nas napadajo, torej moramo delati nekaj prav."

Tokrat velja obratno: v redkem primeru konvergence imata tako Janez Janša in pravna stroka, tako Bobnar kot Golob prav, ko pravijo, da (ali pa zgolj insinuirajo), da se je KPK izognila svojemu poslanstvu, svojo nalogo opravila površno in prišla do sklepov, ki so absurdni in neživljenjski.

O tem, kdo ima v tem sporu prav, bodo očitno morale odločati druge instance. Med njimi bodo kmalu tudi volivci. In Golob bo zelo kmalu ugotovil, kako krvavo mu primanjkujejo tisti volivci, ki so mu leta 2022 zaupali svoj glas, a so se njega odvrnili tudi zaradi afere Bobnar.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.