Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Desnosredinska koalicija ne obstaja

Desnosredinska vlada ne obstaja. Naj se predsednik Nove Slovenije še tako sklicuje nanjo, je ne bo priklical k življenju. Lahko pa seveda – če bodo njegovemu vetu na koalicijo s Svobodo sledili tudi Logarjevi Demokrati in če bo Stevanović ugotovil, da je minilo že dovolj časa, da so njegovi volilci pozabili na podpis, overjen pri notarju – k življenju prikliče četrto vlado pod vodstvom Janeza Janše.

A to ne bo nikakršna "desnosredinska vlada". To bo populistična desničarska vlada, ki ji bo dajalo ton tekmovanje med Janšo in Stevanovićem, ostali koalicijski članici (ki si, za razliko od ostalih dveh, res zaslužita pridevnik "desnosredinski") pa ji bosta zgolj držali štango … ali pa, kvečjemu, služili kot "katehon" iz Drugega pisma Tesaloničanom svetega Pavla, sila, ki zadržuje ekscese in preprečuje popoln zdrs v kaos. A verjetneje je, da niti te vloge ne bosta znali ali mogli opraviti.

Da je nova vlada pod Janševim vodstvom nezaželena, je bila navsezadnje ocena Nove Slovenije po izkušnji vladnega mandata 2020–22. Pri njej je vztrajala, vse dokler ni pod novim vodstvom šla v pozabo – kot je sicer navada za visokoleteče obljube v politiki.

Nova Slovenija sicer za to požrto obljubo zelo verjetno ne bi plačala visoke cene: navsezadnje je Vrtovec med kampanjo zelo jasno povedal, da je njegova "intimna opcija" vlada v koaliciji s SDS. Volilci, ki so glasovali zanj, so vzeli v zakup, da se je vetu na novo Janševo vlado iztekel rok trajanja (kot je Janša pred leti v odgovoru Toninu tudi napovedal).

Drugače je za Logarja. Predvolilna polarizacija glede prisluhov ga je oropala večine volilcev desnosredinske provenience (analiza rezultatov po volilnih krajih ne dopušča možnosti, da je Logar večji del svojih volilcev "odžrl" SDS ali Novi Sloveniji).

Ima torej razmeroma šibko volilno podporo, med katerimi prevladujejo volilci, ki nad novo vlado pod Janševo taktirko zelo verjetno niso pretirano navdušeni in ki so za Logarja glasovali natanko zato, ker pooseblja drugačno politiko od Janševe. Vstop v vlado pod vodstvom SDS bo zato Logarja drago stala, še toliko bolj, ker ta ne bo mogoča brez podpore Resnice – stranke, ki je glede geostrateške usmeritve (vprašanje, ki danes ni več drugorazredna tema) in tudi političnega sloga na nasprotnem polu od Logarja.

Trenutna entente cordiale med Logarjem in Stevanovićem se utegne hitro razbliniti, ko bosta oba ugotovila, da morata – zaradi drugačne volilne baze – za politično preživetje ubrati bistveno drugačne politične strune.

Resnica je sila, ki se lahko v splošnem političnem kaosu le še krepi: zato so široki nasmeški njenega predsednika v zadnjih dveh tednih gotovo pristni. Logarjevi Demokrati pa imajo smisel le, če so sila, ki stabilizira in umirja politični prostor. V populistični kakofoniji četrte Janševe vlade bo Logarjeva stranka težko našla svoje mesto. In če bo njegova stranka potonila v anketah, bo tudi Logarjeva politična kariera, ki jo je gradil s skrajno potrpežljivostjo, uničena.

Za razliko od Nove Slovenije (in seveda SDS) Logar iz take vlade ne more iztržiti nobene trajnejše koristi. Postavilo bi se vprašanje, zakaj je sploh izstopil iz SDS: kot minister iz kvote SDS bi imel vsak nek renome razumnejšega glasu znotraj stranke in bi lahko celo profitiral, če bi se četrta Janševa vlada končala v podobnem fiasku kot tretja; kot minister iz lastne kvote pa bo njegova usoda podobna kot usoda njegovih predhodniku, Virantovi Državljanski listi in SMC.

In bolj ko krivulja javnomnenjske podpore njegovi stranki sledila omenjenima precedensoma, večji bo pritisk na tiste njegove poslance, ki bodo hoteli rešiti svojo politično kariero in se utegnejo nekje na pol mandata vse bolj spogledovati z "vlado narodne rešitve".

Vse to smo navsezadnje že videli. Obstajali so tehtni razlogi, zakaj je Nova Slovenija pod prejšnjim predsednikom prišla do zaključka, da tega filma noče več videti. Ne vem, zakaj njeno vodstvo verjame, da bo tokrat boljši.

Predvsem pa bi takšna vlada ne nastopila, kot leta 2020 ali navsezadnje tudi leta 2011, v trenutku dezorientirane, notranje sprte leve sredine, z vodstvom, ki je pravkar naredilo politični harakiri. Že od prvega trenutka dalje bi imela močno opozicijo in mobilizirano nasprotno volilno telo.

To pa pomeni, da bi vse reforme, na katere računa Nova Slovenija, trčila ob referendume, na katerih se bodo volilci (kot še vedno doslej) odločali predvsem na podlagi popularnosti vlade. In lahko si mislimo, kolikšno popularnost bo uživala Janševa vlada, odvisna od Stevanovićeve podpore.

Tu je kleč, zaradi katerega provokativno pravim, da "desnosredinska vlada ne obstaja". Če je smoter Nove Slovenije, da omogoči nadaljevanje dela, ki ga je Janševa vlada končala leta 2022 – potem večina za takšen političen projekt seveda obstaja. Še več: ko bo enkrat taka vlada izvoljena, tudi izstop zgolj ene koalicijske partnerice ne bo dovolj za njen padec.

Dobili bomo kvečjemu manjšinsko vlado (morda se utegne že roditi kot manjšinska, saj si je težko predstavljati Stevanovića v vladi: čeprav smo v letu 2026 videli še veliko bolj čudaške stvari). A zelo dvomim, da bi takšna vlada lahko skozi zakonodajni postopek spravila kaj več od tretje Janševe vlade – ta pa na zakonodajnem področju ni uspela narediti tako rekoč ničesar.

Morda ji uspe pri davčni reformi, glede na to, da te ni mogoče zavrniti na referendumu. To pa je verjetno tudi vse. Vse ukrepe, ki jih bi sprejela na kadrovskem polju in drugih področjih, kjer je mogoče vladati z uredbami, pa bo v naslednji mandat odnesel s še večjo ihto kot minuli.

Edina možnost, da Nova Slovenija doseže trajne uspehe iz svojega seznama zakonodajnih reform, je v koaliciji s Svobodo, SD in Logarjevimi Demokrati. Ravno tisto, kar Vrtovec misli, da lahko doseže le v koaliciji z Janšo, v resnici lahko le v mešani, ideološko transverzalni koaliciji. Pogajanja v njej bodo vsakič bistveno bolj naporna: a bistveno večja je tudi verjetnost, da bodo njeni uspehi trajnejši.

Takšne koalicije smo navsezadnje v Sloveniji že imeli pod Drnovškom. Res je, da so iz njih desnosredinske stranke vselej izšle opečene. A tokratna bi bila bistveno drugačna že iz enega razloga: takšna koalicija bi bila enako nepriljubljena pri volilcih vseh koalicijskih partnerjev (morda z izjemo Logarja: čeprav tudi njegovi volilci nad premierjem Golobom ne bi bili prav nič bolj navdušeni kot nad premierjem Janšo).

Toda prav ta simetrija bi vse partnerice silila, da vselej izpogajajo najboljšo rešitev, da preprečijo predčasne volitve, predvsem pa, da svojim volilcem, nejevoljnim zaradi ideološke heretičnosti takšnega pakta, pokažejo zelo stvarne, nedvoumne rezultate svoje heterodoksne izbire.

To pa je nuja, ki žal ni pestila ideološko precej enobarvne koalicije zadnjih dvajsetih let. Dovolj jim je bilo sporočati: "vsaj nismo … oni drugi!". Koalicija z "onimi drugimi" bi vse partnerje silila, da pokažejo bolj otipljive uspehe.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.