Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Kaj je bil ključ do tesne Golobove zmage

Ko sem v nedeljo zvečer v živo spremljal rezultate volitev na nacionalki, je ob prvi objavi volilnega zemljevida, s Slovenijo, razdeljeno na modre in rumene volilne okraje (tretje barve, tako kot že pred štirimi leti, ni bilo), kar nekaj mojih sogovornikov komentiralo nekako v slogu: "Kot vedno, vidimo, da SDS prevladuje na podeželju, Svoboda pa je močnejša v mestih".

Težava je bila, da zemljevid, ki smo ga gledali, ni "govoril" tega. Slika, ki se je izrisala na njem, ni spominjala na nič, kar smo videli v zadnjih tridesetih letih. Na širokem področju Ljubljanske kotline, ki je na severu, prek ozkega koridorja pri Kranju, razširilo do Jesenic, na vzhodu pa se prek Žalca razprostiralo do Celja, je prevladovala modrina Gibanja Svobode. Obdajal ga je široki obroč rumene barve SDS-a. Na obrobjih, od Primorske, prek Kočevja in Bele krajine, Brežic, Prekmurja in Prlekije pa do Maribora in Koroške, se je znova raztezal nekompakten obroč modrine.

Takšne "kolobarske" razporeditve volilnih preferenc v Sloveniji doslej še nismo videli. Kaj pomeni – če sploh kaj – ne vem.

Ljudje imamo težnjo, da tudi v naključni ali nerazložljivi razporeditvi podatkov prepoznamo vzorce, ki jih morda "v sami stvari" sploh ni. Na tej naši težnji temelji Rorschachov test: in številne "analize" rezultatov volitev niso pravzaprav nič drugega kot Rorschachov test naših predsodkov, zakoreninjenih predstav, preteklih izkušenj.

Skratka, naše želje po "udomačitvi" rezultatov in vneme, da bi v njih našli "smisel", ki bi razložil, kaj se je zgodilo, predvsem pa akterje, ki so v trenutku po koncu volitev osvobojeni odvisnosti od volivcev, privezal k določeni normativni interpretaciji: "Rezultat govori X, zato delaj Y".

Te projekcije smo bržkone krivi vsi. Ampak nekatere interpretacije so bistveno bolj lene od drugih. V Sloveniji je ena takih lenih interpretacij prepričanje, češ da "desnica zmaguje na podeželju, levica v mestih". Ne gre niti za zavajanje ali neresnico. Gre za banalno opazko, ki ne razloži ničesar; to, čemur v angleščini pravijo "truism".

Res je, Gibanje Svoboda je doseglo relativno večino v veliki večini "čistih" urbanih okrajev (razen v Velenju, kjer mu je za las ušla zaradi nadpovprečnega rezultata SD, ki se je "zajedel" v isto volilno bazo, na Ptuju, dveh mariborskih in enem ljubljanskem okraju, pri čemer slednji resda obsega tudi večji del Polhograjskega hribovja). GS je svojega konkurenta na desnici prehitelo tudi v številnih okrajih, kjer so mestna okolja pomešana s predmestnimi in podeželskimi (denimo Novo mesto 2, Murska Sobota 2, Vrhnika, Jesenice, Radovljica 2 itd.).

Toda če bi to bila vsa zgodba, bi smeli sklepati na poraz Svobode. Navsezadnje smo takšnih volilnih zemljevidov vajeni s številnih referendumov, kjer "leva" pozicija doživi poraz. Slovenija ima namreč izmed vseh evropskih držav najmanjši delež urbanega prebivalstva. Kdor bi – podobno kot madžarska opozicija pred vdorom Petra Magyarja na sceno – zmagoval le v mestih, ki bil obsojen na poraz. To je še toliko bolj res, glede na to, da je volilna udeležba v urbanih sredinah pri nas že nekaj volitev zapored nižja kot na podeželju.

Ključ za zmago Svobode je bil v resnici enak, kot pred štirimi leti, le da je dobila povsod manj glasov in je bila njena zmaga zato veliko bolj tesna: zmagala je v veliki večini mestnih okolij, istočasno pa se je zelo spodobno odrezala tudi marsikje na podeželju.

To nam pove že bežni pogled na volilni zemljevid: poleg tradicionalno "levih" podeželskih okrajev na Krasu, v Istri in na Kočevskem, je Svoboda zmagala tudi v Beli krajini (kjer je nekajkrat slavila zmago tudi SDS), v Prekmurju in na Koroškem … in seveda v novogoriškem podeželskem okraju, ki je (poleg tega, da je Svoboda v njem kandidirala zelo priljubljeno in ugledno domačinko) pač Golobov "domači teren".

A tudi to še ni vsa zgodba. V čistem proporcionalnem sistemu, kot je naš, ni važno le, kje in s kolikšnim naskokom zmaguješ: enako važno je, kje in s kolikšno razliko si poražen. Ključ do Golobove tesne zmage je bil, da se je solidno držal tudi v večini okrajev in volišč, kjer ga je Janša prehitel. V številnih vaških središčih je Gibanje Svoboda ostala edina levosredinska stranka – a redkokje je padla pod dvajset odstotkov in še to so bila razmeroma majhna volišča. Prav njegovi spodobni rezultati v "rumenih okrajih" so Golobu dali podlago, s katero je lahko prehitel Janšo "s pomočjo mestnih glasov".

Navsezadnje smo to plastično videli na volilni večer. Ko je Državna volilna komisija objavila prve delne rezultate, so bili prešteti predvsem glasovi z manjših volišč. Mnogim levosredinskim volivcem je tedaj pred ekranom zastal dih, saj je Svoboda v nasprotju z vzporednimi volitvami za nekaj odstotkov zaostajala za SDS. Ko je (veliko počasneje, kot je logično) začeli kapljati rezultati z večjih, torej mestnih volišč, se je slika spremenila in Svoboda je (sicer za las) prehitela SDS. A to tega obrata v mestih ne bi moglo priti, če bi bil zaostanek Svobode na podeželju večji, kot je bil.

Ko enkrat gledamo na stvari s te perspektive – mimo lenega klišeja "mesta so leva, podeželje je desno" – lahko postavimo pod vprašaj tudi tezo, ki smo jo pogosto slišali v zadnjih dveh dneh, češ da je h Golobovi zmagi ključno pripomogla civilna družba. Če avtorji te teze pod pojmom "civilna družba" razumejo predvsem organizacije, kot je Inštitut 8. marec, sem do njihove ocene skeptičen: sumim, da je na odločitev volivcev Rateža ali Bršljina pri Novem mestu (da omenim le dve naselji, ki so v "globoko rumeni" Dolenjski večinsko glasovali za Svobodo) bolj kot izjave Nike Kovač vplival Šutarjev zakon; in sumim, da je na rezultat na volišču "Koroška kmetijska zadruga" v Črni, ki so s skoraj 42 odstotki podprli Svobodo, bolj kot civilnodružbena mobilizacija ljubljanskih društev vplivala ocena o učinkovitosti vladnih ukrepov sanacije posledic poplav.

In prav rezultati na takšnih voliščih so vplivali, da Gibanje Svoboda ni, podobno kot veliko drugih sorodnih strank po srednji Evropi, klecnila pred polarizacijo "mesto proti podeželju".

Na neki način je ravno obratno: prav nižja udeležba v mestnih okoljih, kjer sta se, posledično, zelo solidno odrezali tako SDS kot Resni.ca, priča o tem, da organizacije progresivne civilne družbe dobršnega dela svojih jedrnih volivcev niso uspele prepričati, naj si vendarle "zamašijo nos" in glasujejo "za manjše zlo". Prav tu, med razočaranimi in demobiliziranimi mestnimi volivci, je zazevala vrzel, zaradi katerih leva sredina kot celota ne more trditi, da je na teh volitvah zmagala. In kdor je kljub zgražanju nad njihovim avtorstvom šel poslušat zloglasne "izraelske" posnetke, je morda lahko zaslutil, od kod izvira to tiho razočaranje volivcev z liberalnimi in meščanskimi vrednotami.