Menu Item
"Rezultati kažejo, da se politična faza pospešene polarizacije, ki se je začela v času tretje Janševe vlade, nadaljuje; uspeh Petra Gregoriča je eden od simptomov tega nadaljevanja, kot tudi neuspeh novih populističnih gibanj, ki hočejo prekiniti sedanjo dvopolno logiko in igrajo na karto novih tem," v kolumni za N1 po evropskih volitvah piše Luka Lisjak Gabrijelčič. In dodaja: "Toda ena stran v tej polarizirani stvarnosti uspeva ohranjati visoko stopnjo mobilizacije; druga pa ne. To utegne zanjo postati precejšnja težava."
V zadnjih dneh volilne kampanje je Luka Mesec na družbenem omrežju Instagram objavil fotografiji, ki naj bi ponazarjali dilemo, pred katero je evropski, in torej tudi slovenski volilec.
Prva je prikazovala predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen v sproščenem pogovoru z italijansko premierko Giorgio Meloni; njun široki zarotniški nasmeh in barvna harmonija njunih kostimov naj bi sporočala o usklajenosti njunih politik in vizij.
Druga fotografija je prikazovala Luko Mesca v podobno sproščenem pogovoru s podpredsednico španske vlade Yolando Díaz (in s podobno pomladansko izbiro oblačil). Mesec je pod fotografiji pripisal: “Desna ali leva Evropa?”
Nedeljske volitve so jasno odgovorile na dilemo: desna Evropa.
Čeprav ne moremo govoriti o skrajno desničarskem valu (porast podpore radikalno desnim strankam v Franciji in Nemčiji se je sicer znašel na naslovnicah po vsej Evropi, a Skandinavija, postkomunistična Evropa, Iberija in Beneluks kažejo drugačno sliko), je nedvomno, da se je v zapleteni kombinatoriki evropske politike tehtnica premaknila v desno.
Evropska ljudska stranka je edina etablirana evropska skupina, ki je nekoliko povečala število poslancev, sile desno od nje pa so se okrepile.
Liberalci so (zlasti po zaslugi fiaska Macronove stranke) izgubili tretjino poslancev, enako Zeleni, z lupo bi morali iskati redke uspehe klasične socialdemokracije, radikalna in alternativna levica pa je doživela brodolom.
Yolanda Díaz, s katero se je Luka Mesec tako rad fotografiral, je dan po volitvah odstopila kot voditeljica politične formacije, ki jo je ustanovila.
Ta splošna evropska slika bi lahko služila kot blažilo za političnega mačka domače levosredinske koalicije. Evropska politična klima je zanihala v desno in enako velja tudi za Slovenijo.
Zanimivo je, da se na volilni večer (in po njem) tako rekoč iz strank vladne koalicije nihče ni poslužil tega argumenta, da bi omilil udarec, ki ga je na nedeljskih volitvah doživela leva sredina. Prevladujoča drža je bila: “Kakšen udarec nekaj?”
Verjamem, da so podobno reagirali tudi marsikateri bralci teh vrstic. In res, če gledamo individualno, stranko za stranko, lahko vidimo razloge za zmerno zadovoljstvo.
Gibanje Svoboda je ohranilo dva poslanca (do tretjega ji je zmanjkalo le malo manj glasov, kot jih je prejela lista Zelenih, natrpana z odpadniki iz GS: lepa simbolna kazen za nonšalantno komolčarstvo, s katerim je Svoboda sestavljala listo za evropske volitve) in prejela največji odstotek (in daleč največje število glasov!) od katerekoli slovenske levosredinske liste na evropskih volitvah.
Stranka SD (ki se je v začetnem odzivu na rezultate še najbolj približala iskreni samokritiki) je na koncu dneva lahko upravičeno praznovala, saj je kljub začetnim delnim rezultatom vendarle dobila enega poslanca, se povzpela nad Novo Slovenijo, izboljšala svoj rezultat z državnozborskih volitev ter se otresla nevarnosti izginotja, ki ji je po anketah grozilo še pred štirimi meseci.
Od zadnjih evropskih volitev ji je resda uspelo “pokuriti” več kot deset odstotnih točk, za katere pa se zdi, da so se v celoti preselile k Prebiličevi Vesni. Ta se je sploh lahko veselila, da se je tako rekoč iz ničle povzpela na tretje mesto in poleg SDS in Svobode edina dosegla relativno večino v vsaj enem volilnem okraju.
Levica ima od vseh levosredinskih sil še največ razlogov za razočaranje. A tudi njej je uspelo doseči svoj minimalni cilj: se ohraniti nad magično mejo štirih odstotkov in vsaj za odtenek popraviti klavrni rezultat z državnozborskih volitev. Not great, not terrible bi lahko torej ponovili za tovarišem Djatlovom.
Toda zmerni uspehi posameznih levosredinskih strank prikrivajo izjemno slab rezultat, ko jih gledamo kot celoto. Kljub temu da so izkupički levosredinskih strank daleč od katastrofalnih (razen Levice so vse dosegle rezultate z zgornjega roba fluktuacij v javnomnenjskih anketah zadnjih mesecev), jih je velik uspeh strank desno od sredine potisnil v vlogo nedvoumnega poraženca.
Najbolj eklatantni uspeh je tisti, o katerem se je najmanj govorilo (razen v prvih minutah po objavi delnih rezultatov, ko se je zdelo, da bodo prehiteli SD): Slovenski ljudski stranki se je sicer za las izmuznila izvolitev poslanca, toda njeno vstajenje je ena glavnih novic teh volitev.
Peter Gregorič (ki je na samem vrhu lestvice kandidatov z največ preferenčnih glasov) je stranko po desetletju tavanja v puščavi lastnoročno povedel do rezultatov, ki dajejo upanje za vrnitev v parlament.
Odločitev vodstva stranke, da nekdanjega kontroverznega predsednika programskega sveta RTV postavi na čelo liste, se je izkazala za izjemno posrečeno.
A s tem je verjetno tudi naznanilo lastni konec, saj je verjetno, da bo Gregorič po uspehu hotel sam prevzeti stranko. Kar bi jo nedvomno globlje potisnilo v orbito SDS. In prav SDS je glavna in edina nesporna zmagovalka volitev. Dosegla je najboljši odstotek v svoji zgodovini.
Brez zadržkov lahko rečemo, da je s tem njena dolga pot v iliberalni populizem (dva od štirih izvoljenih poslancev SDS po retoriki in stališčih ne spadata v Evropsko ljudsko stranko, kar bodo njuni kolegi ugotovili v naslednjih letih, bržkone ne brez posledic za njen položaj in ugled v skupini) kronana z uspehom.
Janez Janša, ki je pred volitvami znova obudil apokaliptično retoriko (spet je šlo za “zadnjo možnost”, saj naj bi se vladajoča koalicija lahko prihodnjič preprosto odločila, “da ne bo več volitev”), se je lahko oddahnil.
Tudi predvolilni pohod črnosrajčnikov po središču Ljubljane, za katerega so se pri SDS ustrašili, da bo na volišča pognal levosredinske volilce, ni preprečil zmagoslavja. Uspeh je dodobra utrdil Janšev položaj na čelu stranke v pričakovanju boja za predsedniško mesto na kongresu naslednje leto.
Vladajoča koalicija se lahko tolaži, da ima na evropskih volitvah desnica vselej prednost in da po številu glasov vsota strank levo od sredine ne zelo zaostaja za strankami desne opozicije.
Toda tokrat je bila udeležba zelo visoka, le za kakšnih deset odstotnih točk nižja od volilne udeležbe, ki smo je bili vajeni na parlamentarnih volitvah v prejšnjem desetletju. Precej množična generalka, torej, ki je potrdila javnomnenjske ankete zadnjih mesecev.
Kdo bo skomignil z rameni in rekel, da je pač del volilcev, ki so pred dvema letoma omogočili premočno zmago levosredinskim silam, tokrat ostal doma, kot se je zgodilo še na vseh evropskih volitvah doslej. Seveda drži.
Toda rezultati kažejo, da se politična faza pospešene polarizacije, ki se je začela v času tretje Janševe vlade, nadaljuje; uspeh Petra Gregoriča je eden od simptomov tega nadaljevanja, kot tudi neuspeh novih populističnih gibanj, ki hočejo prekiniti sedanjo dvopolno logiko in igrajo na karto novih tem.
Enako lahko rečemo za soliden rezultat Golobove stranke, ki (kljub lastnemu trudu v nasprotno smer) ni implodirala sredi mandata, temveč je izboljšala rezultate svoje predhodnice s prejšnjih evropskih volitev.
Toda ena stran v tej polarizirani stvarnosti uspeva ohranjati visoko stopnjo mobilizacije; druga pa ne. To utegne zanjo postati precejšnja težava.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje