Menu Item
Da bi Evropo, tako preurejeno po Putinovih željah, razneslo od notranjih sporov, ni treba posebej razlagati, v tokratni kolumni ob koncu leta za N1 zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič. In zaokroži: "Zato je največja novica leta 2022, da je bila evropska ideja ubranjena pred vrati Kijeva – in to s krvjo ljudi, ki sploh niso državljani Evropske unije."
Nekdanji ruski predsednik Dimitrij Medvedjev, ki je pred dobrim desetletjem veljal za zmerni glas Kremlja, je na spletnem omrežju pred dnevi objavil napoved za leto 2023. Svojo prerokbo strnil v deset točk, ki jih posredujem v skrčeni in anotirani obliki:
- Leta 2023 bodo cene nafte bodo narasle na 150 dolarjev za sodček, cene plina pa na 5.000 dolarjev na kubični meter.
- Združeno kraljestvo se bo znova pridružilo EU.
- EU se bo pod težo te pridružitve sesula (ne sprašujte me, zakaj: nisem napisal jaz), evro pa bo prenehal obstajati kot skupna valuta.
- Poljska in Madžarska bosta okupirali zahodna območja “nekdanje Ukrajine” (toliko o tem, kaj je končno obzorje ruske invazije).
- Nemčija bo s svojimi srednjeevropskimi sateliti (Češko, Slovaško, Poljsko in baltskimi državami) ustvarila Četrti rajh, ki bo obsegal tudi “Kijevsko republiko” (še en zlovešč signal, da v Kremlju razmišljajo o popolnem uničenju Ukrajine) “in druge izobčence”.
- Izbruhnila bo vojna med Četrtim rajhom in Francijo, kar bo privedlo do nove delitve Poljske (taiste Poljske, torej, ki ji je bila le točko pred tem obljubljena ekspanzija na račun “nekdanje Ukrajine” kot da bi Medvedjev hotel Poljake vnaprej posvariti, kako prazni in nevarni so kremeljski poskusi, da bi k razkosanju Ukrajine privabili še njene zahodne sosede).
- Severna Irska se bo odcepila od Združenega kraljestva in pridružila Republiki Irski (še najbolj realistična izmed napovedi).
- ZDA se bodo pogreznile v državljansko vojno, Kalifornija in Teksas se bosta osamosvojila in slednji se bo povezal z Mehiko; po koncu vojne se bo s pomočjo Republikanske stranke na oblast povzpel Elon Musk.
- Vse najpomembnejše finančne in borzne aktivnosti se bodo z Zahoda preselile v Azijo.
- Breton Woodski finančni sistem se bo sesul (nekdanjega ruskega predsednika očitno nihče ni razveselil z novico, da se je to zgodilo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja), dolar in evro bosta izgubila status valut, v katerih se hranijo svetovne rezerve; nadomestile ju bodo digitalne valute.
Baba Vanga iz Kremlja je svojo prerokbo končala s “prazničnimi voščili vsem anglosaškim prijateljem in njihovim veselo cvilečim pujskom.” Besedišče, kakršno bi lahko nespremenjeno našli v propagandnem dokumentarcu iz Mussolinijeve Italije – toda, ali je Medvedjev s svojo zloveščo napovedo dejansko mislil resno?
Odgovor je jasen: LOL.
Medvedjev je že v uvodu k svojemu prednovoletnemu deliriju zapisal, da je prerokba mišljena ironično, kot nekakšna parodija na žurnalistični žanr napovedi za prihajajoče leto.
A ravno v tem je poanta. Kot sta briljantno pokazala Peter Pomerantsev v knjigi Nič ni resnično in vse je mogoče ter Timothy Synder v Poti v nesvobodo, kremeljska propaganda ni usmerjena v prepričevanje niti v spodbijanje nasprotnih ali “škodljivih” stališč.
Njen namen je širjenje zmede – razširjanje miselne megle, v kateri ni mogoče razločiti preverjenih, zanesljivih, verodostojnih trditev od dezinformacij, laži ali preprosto provokacij. V varnem zavetju te megle, kjer postanejo vse krave sive, lahko Kremelj izvaja svojo zloveščo politiko.
Medvedjeva prerokba za leto 2023 je torej provokacija. A vendar nam kljub temu pove veliko; tako o njenem avtorju – Medvedjev v svojem zapisu govori v množini: njegovo avtorstvo razumeti kolektivno, kot odraz miselnosti vodstvenega razreda, ki mu pripada – kot o nevarnem letu, v katerega vstopamo.
Najprej opazimo, da se to nikakor ne zdi zapis predstavnika režima, ki bi si iskreno prizadeval za pogajanja, kaj šele za mir. Prav tako se ne zdi zapis predstavnika samozavestne države. V desetih napovedih za leto 2023 ni v eni sami točki omenil ruske zmage v vojni – tudi v najbolj vročičnih sanjarijah kremeljskih mogotcev se ta možnost očitno zdi mnogo bolj oddaljena od upanja, da se bo nasprotnik sesedel sam vase.
In prav v tem pogledu je Medvedjeva prerokba najbolj pomenljiva. Na koncu leta 2022, ko se je najdlje trajajoči osebni režim v ruski zgodovini po Stalinu pred osuplimi očmi sveta zapletel v vojaško avanturo, ki je čez noč izničila dosežke zadnjih dvajsetih let, nam bes enega njegovih najvišjih predstavnikov vzvratno pokaže, kaj je s to avanturo hotel doseči.
Bolj kot napoved za leto 2023 se Medvedjevih deset točk namreč zdi kot seznam ponesrečenih novoletnih zaobljub za minevajoče leto.
Bolj kot bahanje zmagovalca izpade kot izpoved luzerja.
Danes je vsakomur – avtorju desetih napovedi morda še najbolj – jasno, da se je Putin zakockal. Če bi vedel, kakšne posledice bo povzročila njegova odločitev za vsesplošno invazijo, bi se je gotovo ne lotil. Zato se mnogi sprašujejo, kaj je s tem norim dejanjem sploh hotel doseči.
Zblojeni zapis njegove nekdanje desne roke, čeprav podan v žanru prerokbe, nam več kot o prihodnosti pove o nakanah Kremlja za leto, ki mineva.
Invazija na Ukrajino je bila načrtovana v domnevi, da bo Kijev v nekaj dneh padel, “majdanski režim” pa se bo sesedel kot hišica iz kart. V to so verjeli tudi mnogi “analitiki”, ki se še vedno gnetejo v televizijskih studiih in na okroglih mizah v Sloveniji.
Zgodilo se je drugače. A Ukrajinci z odporom niso le ubranili svoje domovine. Naj se sliši še tako patetično, je ukrajinski odpor spremenil tudi usodo Evrope. Kajti če bi se tistega februarja stvari odvile drugače in bi Ukrajina podlegla ruskim okupatorjem, bi na koncu leta 2022 že živeli v svetu, veliko bolj podobnemu temni fantaziji Medvedjeva.
Evropska unija bi, kot že tolikokrat doslej, klecnila pred težo izvršenih dejstev. Razkol med Nemčijo, ki bi v tem primeru ostala gonilna sila proruske zunanje politike znotraj EU, in državami nekdanjega vzhodnega bloka, bi privedel do krize v EU, ki je več ne bi bilo mogoče premostiti. Vpliv Orbánove Madžarske, edine vzhodnoevropske države, pripravljene na “razumni kompromis” z Moskvo, bi se izjemno okrepil. Povsod po Evropi bi videli porast iliberalnih sil.
V okoliščinah, ki bi sledile, bi se EU dejansko spremenila v nekakšen “Četrti rajh” – ko bi bila iz govora o demokratičnih vrednotah odstranjena še zadnja tančica sprenevedanja in ko bi tudi ideja Evropske unije kot poroka trajnega miru na stari celini pokopana, bi evropski projekt dejansko ne bil več nič drugega kot gola ekonomska računica.
In v tem surovem merkantilističnem okolju bi povsem prevladala hegemonija Nemčije, ki bi ohranjala status privilegiranega partnerja zmagovite Putinove Rusije. Da bi Evropo, tako preurejeno po Putinovih željah, razneslo od notranjih sporov, ni treba posebej razlagati.
Zato je največja novica leta 2022, da je bila evropska ideja ubranjena pred vrati Kijeva – in to s krvjo ljudi, ki sploh niso državljani Evropske unije.
Leto 2022 je po njihovi zaslugi postalo leto, ko je alternativni, evrazijski model razvoja – ki ni nič drugega kot vizija Evrope kot vsote vase zaprtih avtokratskih režimov, v kateri močni storijo, kar morejo, in šibki pretrpijo, kar morajo – trčil ob odločnost Zahoda, da ohrani liberalno-demokratično ureditev in ubrani ideje Helsinške listine.
Naslednje leto se bo vrtelo prvenstveno okoli vprašanja, ali bomo zmogli to odločnost obdržati.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!