Menu Item
Ocene, po katerih naj bi politični boj sedanje opozicije potekal v "normalnih razmerah", za razliko od izrednih razmer zadnjih dveh let, ne vzdržijo resnega pretresa, v svoji kolumni za N1 tokrat zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič in doda: "Za napoved, da se bo zgodilo natanko to, ni bilo treba biti Baba Vanga."
V prvih mesecih po oblikovanju tretje (in bržkone zadnje) vlade Janeza Janše, ko je bilo slovensko javno mnenje nesimetrično razklano na tiste, ki so bili prepričani, da je vlada izkoristila pandemijo za uvajanje iliberalnega režima, in onimi, ki so bili ogorčeni nad “kolaboracijo opozicije z virusom”, je Ljudmila Novak nastopila z izjemno lucidno oceno, s katero si ni pridobila posebne naklonjenosti nobene od strani.
Tudi sama je bila kritična do odločitve opozicije, da je boj proti Janševi vladi pomembnejši od boja proti virusu, v isti sapi pa je opozorila na precej očitno dejstvo: metode neizprosnega opozicijskega boja, z obstrukcijami, referendumi, protesti in pregrevanjem retorike, je v slovensko politiko uvedel Janša sam. Glede na to, da je sam leta in leta vodil takšno politiko proti vsakokratni vladi (z občasnimi pomiritvami taktične narave), zdaj težko pričakuje, da bo levosredinska opozicija ravnala konstruktivno.
Dve leti kasneje so se ocene Novakove povsem potrdile. Ni še minilo sto dni od prisege vlade Roberta Goloba in metode opozicijskega boja, ki jih je ubrala SDS, po neizprosnosti presegajo vse, nad čemer se je donedavna desna oblast obregala pri nekdanji levi opoziciji. Tudi okoliščine niso bistveno drugačne.
Res je, da nismo več v začetni fazi pandemije in da je šok nad izrednim stanjem, ki je pretresel zahodne družbe pred dvema letoma, bržkone neponovljiv; toda mednarodnopolitično okolje je kvečjemu še bolj neizprosno, namesto epidemije (ki še zdaleč ni minila) pa v manj kot petsto kilometrov oddaljeni državi, od katere nas ločita le dve državni meji, divja najhujša evropska vojna po letu 1945. Da o energetski krizi, ki vse bolj spominja na leto 1973, niti ne govorimo.
Skratka, ocene, po katerih naj bi politični boj sedanje opozicije potekal v “normalnih razmerah”, za razliko od izrednih razmer zadnjih dveh let, ne vzdržijo resnega pretresa. V resnici se je desnica po volilnem porazu brez pomislekov odločila za brezkompromisni opozicijski boj – natanko takšen, kakršnega je v času, ko je bila na oblasti, razglašala za izdajo.
Za napoved, da se bo zgodilo natanko to, ni bilo treba biti Baba Vanga. To je že vsaj petindvajset let politična strategija Janeza Janše – in prinaša podobne rezultate. Isaiah Berlin je v znamenitem in kontroverznem eseju o Tolstoju na podlagi antične basni postavil ločnico med lisico, ki zna mnogo stvari, in ježem, ki zna le eno – a to obvlada do popolnosti. Ni težko ugotoviti, v katero kategorijo spada vodja opozicije v Sloveniji. A še tako dodelana strategija se po desetletjih uporabe izrabi. Predvsem pa daje nasprotniku v roke neprecenljivo prednost – predvidljivost.
Še večja težava je, da ponavljanje vedno iste taktike spregleda spremenjene okoliščine in naravo nasprotnika. Referendumski boji so se SDS-u v preteklosti posrečili iz treh razlogov, ki so zdaj vsi odpadli.
Prvič, ker je z njimi nastopil v trenutku, ko je vladajoča koalicija že izgubila podporo med lastnimi volivci, ki ji zato niso bili pripravljeni priskočiti na pomoč. A ne pozabimo, da je celo izjemno nepriljubljena Pahorjeva vlada junija 2010 uspela zbrati dovolj podpore za zmago na referendumu o arbitražnemu sporazumu. To je bilo poldrugo leto po njeni prisegi in štiri mesece po uničujoči aferi bulmastifi.
Golobova vlada je po drugi strani na oblasti komaj nekaj mesecev, ankete dajejo največji vladni stranki še vedno znatno prednost pred opozicijsko SDS in vladne koalicije ni pretresla še nobena resna afera. V takšnih okoliščinah pričakovati, da bo mobilizacijska sila, ki je pripeljala do Golobove zmage in poraza desnice, kar sama od sebe usahnila, je iluzorno.
Drugič, Janševa referendumska taktika je v preteklosti slonela na specifični tehnokratski naravi levosredinskih vlad, ki so sicer uspele pridobiti dovolj podpore za vladanje, vendar zaradi neobstoječe strankarske strukture in odtujenosti od lastnega volilnega telesa nato niso imele dovolj mobilizacijske moči.
A če odmislimo dejstvo, da je celo Cerarju, ki ni imel najboljšega stika z občutji lastnega volilnega telesa, uspelo preživeti prvi referendum o drugem tiru, je tu ključna ugotovitev, da želi Golob vladati na drugačen način: že v prvih tednih vladanja se je začel truditi za vzpostavitev trdnejše strankarske strukture. Val referendumov takoj po koncu prvih sto dni vladanja utegne biti dragocen pritisk za konsolidacijo njegovega političnega projekta; dokaz, da bo brez močne organizacijske strukture, kajpak koncentrirane okrog premierja, leva sredina podlegla opozicijski fronti.
Tretji vidik pa je seveda referendumska zakonodaja, ki za zavrnitev zakona zahteva kvorum. In število volivcev, ki so – ob najvišji volilni udeležbi zadnjih petindvajset let – na zadnjih volitvah podprli SDS, je znatno nižje od števila volivcev, ki bodo potrebni za uspeh referendumov, ki jih zdaj predlaga taista SDS. Šele, če prištejemo glasove NSi, dosežemo potrebni kvorum – a še to le za las. Pri čemer seveda odmislimo dejstvo, da mobilizacijska sposobnost vladne koalicije verjetno še zdaleč ni izplahnila.
In na predsedniških volitvah, kjer ima kandidatka, ki nabira glasove prvenstveno v bazenu leve sredine, velik naskok pred favoritom desne sredine, se bo zelo verjetno znova ponovilo podobno razmerje med levico in desnico kot na parlamentarnih volitvah. To pa seveda ne pripomore k uspehu referendumov.
Predvsem pa nikakor ni samoumevno, da je ježeva taktika, kakršno je – z dolgočasno predvidljivostjo – ubrala SDS, najboljša za samo desnico. Nedvomno je, da se je Golobova vlada takoj po nastopu znašla pred hudimi izzivi in je zato šibkejša, kot se je morda zdelo takoj po volitvah. A nedvomno je dovolj močna, da bo preživela – o predčasnih volitvah ni misliti.
Vprašanje je predvsem, ali je dovolj močna, da bo ob rastočem nezadovoljstvu javnosti glede rastočih cen energentov in vse večji draginji zmogla nadaljevati dosedanjo zunanjepolitično usmeritev – ali pa bo klecnila pred interesnimi skupinami, ki od nje pričakujejo obrat k bolj proruski zunanji politiki po zgledu sosednje Madžarske. V interesu desnice bi moralo biti, da vladi ponudi pomoč pri ohranitvi dosedanjega zunanjepolitičnega kurza – v zameno za to pomoč pa terja odpoved najbolj vprašljivim ukrepom iz nabora levičarskega populizma.
To je seveda taktika, ki je ježevski del desne opozicije ne bo ubral – tudi če bi se bil zanjo odločil, za takšen konstruktivni obrat ne bi imel potrebne verodostojnosti. A glede na to, da glasovi SDS nikakor ne zadostujejo za blokado zakonskih ukrepov na referendumu in glede na to, da se je že v prvih mesecih nove vlade izkazalo, da je vladanje v Drnovškovem slogu (kakršno zasleduje Golob) uspešnejše v ideološko bolj raznorodnih koalicijah, se na široko odpira možnost tudi za drugačno, bolj konstruktivno politiko na desnici.
A zdi se, da je slovenska desnica po desetletjih vladavine ježa ostala brez pretkanih voditeljev za bolj niansirano taktiko – in sicer natanko v trenutku, ko bi bila lahko takšna taktika najbolj uspešna.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
