Menu Item
"Janković je verjetno že ugotovil, da mu prijateljstvo z Vučićem vsekakor veliko bolj koristi, kot mu lahko škodi nejevolja razmeroma tankega družbenega sloja, ki ga zrevoltira njuno prijateljstvo, ne pa oblastniška praksa, iz katere se to prijateljstvo napaja," v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Mnogi so hoteli verjeti, da je šlo za pomoto, nesporazum. Jankovićevo pismo podpore Vučiću ni odražalo županovih resničnih usmeritev in ni signaliziralo, kje mu je mesto na vse bolj nadnacionalnem političnem kompasu jugovzhodne, srednje in vzhodne Evrope.
Bila je nespametna odločitev, odraz osebnega prijateljstva, ki ljubljanskega župana druži s srbskim voždom, plod politične naivnosti – “napaka”, kot se je izrazil Jankovićev slovenski boter Milan Kučan. Zanikanje je navsezadnje prva faza žalovanja.
Da je hitro minila, je s svojo ekstrovertirano in spremenljivo naravo poskrbel Jankovićev “najboljši prijatelj” z izjavo, da se je Jankovićem pogovarjal o možnosti, da bi slednji prevzel položaj figovega lista Vučićevega režima, ki je ostal bolj ali manj nezaseden, odkar se je od premierskega stolčka poslovila Ana Brnabić.
Če je prav razumeti Vučićeve hektične izjave, naj bi razmišljal celo o tem, da bi Jankovića skušal postaviti na predsedniško mesto, premierski položaj pa bi znova v roke prevzel sam.
Takšne selitve imajo v srbski politiki precedens že iz Miloševićevih časov; ta je sicer izkoriščal federalno zasnovo tretje Jugoslavije in se premikal iz republiške na zvezno raven, z njim pa se je seveda selila tudi realna oblast.
In natanko tako je bilo tudi z Vučićevo selitvijo od premierskega na predsedniško mesto – in prav gotovo bi se z njim oblast preselila nazaj na predsedniško mesto. Skratka, Janković bi lahko izbiral med vlogama Dobrice Ćosića in Milana Panića, predsednika in premierja Zvezne republike Jugoslavije v času, ko je bila absolutno oblast v Srbiji v rokah Slobodana Miloševića.
Seveda bi mi mu bi bila bolj pisana na kožo repriza Panićeve vloge: srbski podjetnik z dvojnim državljanstvom, ki je kariero naredil v tujini ter vnesel nekaj reda in menedžerske vitalnosti v dekadentno, korumpirano in delegitimirano oblastno kolesje srbskega nacionalističnega režima.
Jankovića so Vučićevi načrti postavili v zadrego. Zanikal je, da se je s srbskim predsednikom o tem kadarkoli pogovarjal (čeprav je Vučić znal na izust povedati, kdaj Jankoviću izteče mandat: seveda sme vsakdo verjeti, da mu ga ni v pogovoru zaupal Janković, temveč ga je sam izbrskal na wikipediji, zanikanje je vendarle, kot smo rekli, nujna faza v procesu žalovanja), a ni mogel prav dolgo skrivati zadoščenja: že nekaj dni kasneje je opustil držo kmečke neveste in se hvalil, češ da Vučićev “career plan” za njegovo prihodnost priča o ugledu, ki ga uživa v regiji.
“Spin” je značilen za Jankovića in morda še bolj za njegove podpornike: politične kritike se najraje odbije z igranjem na identitetne strune. To, da Vučić o njem brez pomišljanja govori kot o figuri na svoji politični šahovnici, je odraz njegovega “širšega ugleda v regiji”; glasovi, ki opozarjajo na vse globlji vpliv srbskih poslovnih interesov v Ljubljani (interesov, ki so seveda tesno zlizani z Vučićevim režimom) so odraz šovinistične paranoje; opozarjanje na konvergenco med političnim modusom operandi v MOL in avtoritarnimi praksami na Balkanu je izraz slovenskega etnicističnega občutka večvrednosti; in tako dalje.
Ta retorična taktika je dobro uspevala, nedvomno tudi zaradi znatne pomoči ljubljanske in slovenske desnice, ki je že dolgo nesposobna artikulirati kakršnokoli politično kritiko, ne da bi se, še preden bi kaj dosegla, valjala v blatu lastne nizkotnosti.
Tako je lahko Janković v Ljubljani dvajset let (dvajset let!) vladal z nemotenostjo, o kateri lahko marsikateri balkanski satrap samo sanja. V tem smislu nedvomno drži, da Janković v regiji uživa velik ugled. In njegove veščine, kako s širokim, neizbrisnim nasmeškom ter prijaznim čohanjem progresivnih intelektualcev in kulturnikov povsem nevtralizirati liberalno in levo opozicijo, bi lahko srbskemu samodržcu še kako koristile.
To je navsezadnje eden glavnih problemov ljubljanske politike (kjer bi, spomnimo, župan ne mogel uveljavljati svoje volje, če v mestnem svetu ne bi mogel računati na pohlevno podporo strank vladne koalicije): desna opozicija se je že zdavnaj samoomejila na svoj volilni geto in je popolnoma nezmožna oblikovati kakršnokoli širšo demokratično koalicijo proti županu; levica pa se je prostovoljno kastrirala in se odpovedala artikulaciji resne, bojevite politične alternative.
Lep odraz tega stanja je članek, ki ga je pred dnevi za beograjski Peščanik napisala Svetlana Slapšak. Naslov ima, pomenljivo, “prijatelj Zoki” in v njem avtorica žonglira med neizprosno kritiko srbskega režima in prijateljskimi, dobrohotnimi očitki na račun prijatelja Zokija: ta naj “dobro premisli, koliko mu je pomembno prijateljstvo z Vučićem in koliko mu lahko v Srbiji koristi”, kot da gre za nekakšno postransko, povsem naključno navezo in ne na tesno interesno zlizanost in strukturno podobnost v mehanizmih vladanja.
Slapšak sicer lakonično, a točno opiše razpoke, ki so se v zadnjih petih letih pojavile med županom in njegovo volilno bazo: “Naredil je vrsto potez, s katerimi je dokončno odtujil del svojih privržencev, zlasti mladih, ekologov in alternativcev: grobo buldožersko rušenje centra Rog, sumljive gradnje kanala odpadnih voda na območju čiste vode, razne aferice in afere, iz katerih se je vedno izvlekel na sodišču, sekanje dreves pod ljubljanskim gradom in še nekaj.”
Človek se vpraša, ali spadajo zelo resne in verodostojne obtožbe o izsiljevanju spolnih uslug od ženske, ki je bila eksistencialno odvisna od ljubljanske občine, med “aferice” ali med “še nekaj”. Spadajo “obiski”, s katerimi županova uslužbenka pritiska na pripadnike civilne iniciative proti gradnji omenjenega odpadnega kanala, med “afere” ali “aferice”? In v katero kategorijo neimenovanih spodrsljajev spadajo mešetarjenja z občinskimi zemljišči, družinsko-poslovna razmerja, pritiski na novinarje?
A vendar je seznam očitkov Jankoviću s strani ljubljanskih progresivnih krogov, ki ga navaja Slapšak, v resnici precej izčrpen. In ravno v tem je težava: iz njega izpadejo mnogi drugi, mnogo bolj temeljni problemi, kot so drevesa na grajskem griču. In tega seznama izpade tako veliko bistvenih problemov za življenje Ljubljančanov in kakovost mestne politike, da se je morala Slapšak poslužiti celo nekakšne “kulturne apropriacije”: progresivnim “ekologom in alternativcem” je pripisala nasprotovanje gradnje kanala CO, za katerega vsakdo v Sloveniji ve, da je tema, okoli katere se je mobilizirala predvsem desnica.
Šele, ko je predsednica Pirc Musar kritizirala Jankovićevo postopanje glede tega problema, je prebila tabu, po katerem je to vprašanje veljalo za “desničarsko demagogijo”. Pa tudi odtlej so bili kritični glasovi z levice precej plahi, precej daleč od ekološke mobilizacije, ki smo jo okoli vprašanj vode videli v drugih primerih …
Tu se skrivajo razlogi za mojo skepso do sedanjega progresivnega ogorčenja nad Jankovićevim “spogledovanjem” z Vučićem. V najboljšem primeru gre za prehod v drugo fazo žalovanja, jezo.
Toda politična opcija, ki je dolgo minimizirala Jankovićeve afere (pardon, “aferice in afere”), sodelovala z njim na lokalni ravni, ga skoraj ustoličila za premierja, sme računati le na malo simpatij, ko se skuša proti njemu mobilizirati okoli vprašanja, ki sploh ni vezano na slovensko politiko.
Janković je nasvet Slapšakove verjetno že dobro premislil – in ugotovil, da mu prijateljstvo z Vučićem vsekakor veliko bolj koristi, kot mu lahko škodi nejevolja razmeroma tankega družbenega sloja, ki ga zrevoltira njuno prijateljstvo, ne pa oblastniška praksa, iz katere se to prijateljstvo napaja.
PREBERITE ŠE:
-
-
Sumljiv razplet prometne nesreče v Beogradu in znanci z Brdnikove v Ljubljani
-
Vrnitev na piedestal zmagovalcev ali praznik sistemske korupcije
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje