Menu Item
Luka Lisjak Gabrijelčič v novi kolumni piše o moči "veličastnega in strašljivega ameriškega konformizma", ki je prepričal predsednika Joeja Bidna, da se ne bo potegoval za nov mandat. Ob tem razloži, da se je pri republikancih v primeru Donalda Trumpa zgodilo povsem nasprotno kot pri demokratih. Za kaj bo torej pravzaprav šlo v novembrski predsedniški tekmi?
Antonio Gramsci – italijanski komunistični aktivist in avtor, ki ga je zaporna kazen pod fašističnim režimom rešila pred dolgo roko stalinističnega terorja ter ga potisnila v osamo, v kateri je razdelal misli, ki so po sofisticiranosti daleč presegale tedanjo marksistično-leninistično ortodoksijo – je v svojih zaporniških zapiskih med drugim skiciral pojem stranke–vladarja.
Bolj pravilno kot “pojem” bi bilo reči “mit”. Gramsci je “mit” razumel (v skladu s teorijami heterodoksnega francoskega socialista Georgesa Sorela) kot simbolno moč, okoli katere je organizirana zavest neke skupnosti; simbol, ki poziva k boju, omogoča solidarnost ter spodbuja junaštvo in požrtvovalnost. “Mit”, okoli katerega naj se organizira militantni delavski razred, je stranka–vladar.
Gramsci je meril na Machiavellijevega Vladarja (Il Principe), ki ga, kot mnogi Italijani pred njim in po njem, ni bral kot hvalnico cinizmu ali nemoralni priročnik praktične politike, temveč kot klasiko italijanske književnosti, ki z revolucionarnim realizmom spodbuja k odločni akciji za osvoboditev Italije od primeža tujega vpliva.
V modernem svetu ideala političnega virtuoza, ki si skozi džunglo zgodovinskih silnic utira pot v osvoboditev, ne more poosebljati ena sama oseba, meni Gramsci. Moderni makiavelijevski vladar je lahko le kolektiv. Denimo stranka.
Opazovali smo moč veličastnega in strašljivega ameriškega konformizma
Na Gramscijevo idejo stranke–vladarja sem pomislil prejšnji teden, ko je ameriški predsednik Joe Biden sporočil, da se ne bo potegoval za drugi mandat. Jasno je bilo, da je to, milo rečeno, storil nerad. Njegova odločitev ni bila plod osebnega premisleka, temveč je klonil pred velikanskim pritiskom, ki se je nenadoma oblikoval po volilnem soočenju s Trumpom.
Opazovali smo lahko moč tistega veličastnega in strašljivega ameriškega konformizma, o katerem je pred dvesto leti pisal že Tocqueville in ki je odtlej vzbujal fascinacijo in odpor številnih opazovalcev s stare celine. Ni šlo za puč demokratskega establišmenta. Ta je v igro vstopil šele v zadnjem trenutku, da bi Bidnu sporočil novico o njegovi popolni osamljenosti.
Vodstvo stranke je, zares, opravilo le vlogo “zgornje hierarhične plasti nezadržnega množičnega gibanja”, kot bi zapisal Gramsci. Kampanja ni bila koordinirana iz enega središča, temveč se je v osupljivi spontani koordinaciji zlila iz vseh strani: od republikanskih disidentov, ki so v boju proti Trumpu postali sopotniki demokratov (denimo David Frum, ki je nekoč pisal Busheve govore, in neokonservativni urednik Bill Kristol), prek uredništva New York Timesa pa vse do Bidnovih levičarskih kritikov v alternativnih medijih. Stranka-vladar je uveljavila svojo voljo.
Tu je zanimivo opazovati asimetrijo z Republikansko stranko. Pred osmimi leti se je podoben množični pritisk zvalil na Donalda Trumpa. Oktobra 2016 je bil objavljen zloglasni zvočni posnetek, v katerem se je Trump bahal, da lahko vsako žensko preprosto “zgrabi za p***o.” Čeprav je bil le še dober mesec do volitev, so številni predstavniki Republikanske stranke Trumpu tedaj odrekli podporo in ga s silovito kampanjo skušali prisiliti, da bi odstopil od kandidature in štafetno palico predal svojemu podpredsedniškemu kandidatu Miku Pencu.
Tedaj se je zadnjič zazdelo, da se bodo od Trumpa odvrnili tudi republikanski volivci. A Trump je vztrajal in zmagal. Odtlej mu stranka nikoli več ni nudila resnega odpora. Osem let kasneje tiste stare Republikanske stranke, ki je skušala izsiliti Trumpov odstop, sploh ni več. Spremenila se je v Trumpovo gibanje, na robu katerega pretežno molčeči disidenti tu in tam zagodrnjajo medlo kritiko.
V demokratskem taboru se je zgodilo nasprotno. Predsednik, znan po svojem preziru do strankarske elite in javnomnenjskih gurujev, se je moral umakniti pred voljo stranke: ne le njene ozke birokracije, temveč gibanja kot celote.
Kamalo Harris je “mazilila” stranka–vladar
Mnogi so kritizirali ta prenos oblasti znotraj demokratskega tabora. “Maziljenje naslednika bolj kot na demokracijo spominja na monarhijo,” je Bidnovo odločitev, da kandidaturo prepusti Kamali Harris, komentiral znani progresivni intelektualec Samuel Moyn.
Toda v resnici se Kamala Harris ni zavihtela na mesto predsedniške kandidatke, ker bi jo za naslednico imenoval Biden. “Mazilila” jo je stranka–vladar, Biden je zgolj dodal svoj blagoslov tej odločitvi. Hitrost, s katero so se v prvih dnevih po Bidnovi napovedi potencialni kandidati eden za drugim odpovedali kandidaturi za predsednika in podprli Kamalo Harris, je pokazala na osupljivo enoglasnost kolektivne volje. Sposobnost večmilijonskega kolektiva s stotinami precej egoističnih političnih predstavnikov, da v kritičnih trenutkih ravna kot en sam subjekt, pretkan in brezobziren kot renesančni knez, bi navdušila Gramscija.
Novembra tako ne bo šlo toliko za spopad med Donaldom Trumpom in Kamalo Harris kot za spopad med Donaldom Trumpom in Demokratsko stranko, poosebljeni v Kamali Harris. Trump je eno stranko – svojo – že premagal. Bo premagal še drugo?
Danes se mnogo bolj kot pred tednom dni zdi, da je prihodnost spet povsem odprta. Ni mogoče napovedati razpleta. Jasno pa je, da bo imel usodne posledice za Ameriko in za svet. Ali kot pravijo verzi znamenitega slovenskega pesnika prejšnjega stoletja: “Ta ocean, strašnó odprt …”
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje