Menu Item
Potem ko so volilci na aprilskih državnozborskih volitvah odločno zavrnili politiko prvaka SDS Janeza Janše, so mu na današnjih referendumih izrekli še trikrat "ne".
Leto 2022 za prvaka SDS Janeza Janšo zagotovo ni bilo srečno. Najprej je doživel boleč poraz na aprilskih državnozborskih volitvah, ki so bile pravzaprav referendum o Janševi vladavini. Sledil je poraz vidnega člana SDS Anžeta Logarja na predsedniških volitvah. Ta se je sicer prikazoval kot neodvisni kandidat, a ga je v zadnji številki ”glasila SDS” Demokracija Janša demantiral. Razkril je namreč, da je hotel Logar kandidirati tako s formalno podporo stranke kot s podpisi volilk in volilcev, a mu je on svetoval, naj se v predsedniško tekmo poda zgolj s podpisi volilcev. V ozadju Logarjeve neodvisnosti je bila torej odvisnost od nasvetov prvaka SDS, je sporočil Janša. Ker ta praviloma znotrajstrankarskih dogajanj javno ne oznanja, se postavlja vprašanje, kaj je hotel s tokratnimi navedbami sporočiti Logarju, ki je na predsedniških volitvah dosegel boljši rezultat, kot je domet Janeza Janše, in v katerem del javnosti prepoznava možno bolj umirjeno alternativo na desnici.
Lokalne volitve je Janša že sredi preštevanja glasov označil kot veliko zmago SDS. Res je sicer, da je med strankami ponovno dobila največje število svetnikov, a manj kot pred štirimi leti, predvsem pa ne gre spregledati, da je pogorela v mestnih občinah. Kot kaže, bo v njih tudi po drugem krogu volitev ostala brez župana iz svojih vrst, po številu svetnikov pa jo je v mestnih občinah močno nadigralo Gibanje Svoboda. Še zlasti hud poraz je SDS doživela v prestolnici, in to tako na županskih volitvah kot na volitvah v mestni svet. Poraz je bil tako hud, da ga Anže Logar kot predsednik ljubljanskega odbora SDS ni mogel spregledati in je odstopil s te funkcije. Na izgubljanje volilcev SDS v prestolnici in v drugih večjih mestih kaže tudi zemljevid glasovanja na predsedniških volitvah – da se brez podpore v večjih mestih stranka ne more okrepiti, pa se Janša nedvomno zaveda.
Tudi tokrat so večja mesta pomembno prispevala k referendumskim porazom prvaka SDS, a so se zlasti pri zakonih o dolgotrajni oskrbi in o RTVS na strani vladajočih znašli skoraj vsi volilni okraji. Janšev današnji poraz pa je bil pravzaprav večkraten. Potrjeni so bili vsi trije vladni zakoni – in to s prepričljivo več glasovi “za” kot “proti”. Poleg tega nasprotnikom zakonov ni uspelo doseči niti kvoruma, ki bi prinesel padec zakonov, če bi bilo nasprotnikov več kot podpornikov. SDS torej ni uspelo prepričati petine oziroma slabih 339.000 volilcev, da je trojica vladnih zakonov slaba, in jih s svojo obsežno terensko mrežo, na katero je tako ponosna, pritegniti na volišča.
Z dokaj prepričljivo večino glasov je bil tako potrjen celo zakon o vladi, ki so mu bili volilci zaradi povečanja števila ministrstev, kar bo nedvomno prineslo nekaj dodatnih stroškov in tudi težav pri reorganizaciji resorjev, najmanj naklonjeni. A so očitno presodili, da naj bo organiziranost vlade – tako kot vedno doslej – v rokah vladajočih in ne predmet referendumskega odločanja. K potrditvi novele zakona o vladi je prispevalo tudi dejstvo, da so mnogi, ki so prišli na volišča podpret spremembe zakona o RTVS ali zakona o dolgotrajni oskrbi, po inerciji obkrožili še tretji “za”. Prav tako so se za podporo vsem trem vladnim zakonom odločili tisti, ki so hoteli jasno pokazati nestrinjanje z Janševo preteklo in sedanjo rušilno politiko.
Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj se je prvak SDS po vsega nekaj mesecih nove vlade, ko ta v javnosti uživa še dokaj visoko podporo, odločil za referendumsko tveganje. Po tokratnem trojnem porazu sta namreč tako Janša kot njegova stranka dodatno oslabljena, njegov naslednik na premierskem položaju Robert Golob pa še močnejši. Zaključek, da je šlo pač za nepremišljeno opozicijsko nagajanje, se zdi preveč poenostavljen.
Ena od možnih razlag za Janševo odločitev za referendume je, da je želel po hudem porazu na aprilskih državnozborskih volitvah svojim pristašem pokazati, da sta SDS in on sam še vedno močna. Tako so se vodilni Slovenski demokrati mrzlično podali v zbiranje podpisov volilk in volilcev za referendume ter vztrajno poudarjali, da so jih zbrali rekordnih 157 tisoč. Čeprav je seveda jasno, da je treba to številko, če želimo dobiti število podpisnikov, deliti s tri.
Verjetno je Janša tudi pričakoval, da se levosredinskim volilcem, ki se praviloma mnogo težje odpravijo na volišča kot podporniki SDS, po množici letošnjih volitev ne bo ljubilo udeležiti še referendumov. Ni tudi skrivnost, da si je SDS želela, da bi bili referendumi hkrati z lokalnimi volitvami, na katerih so desnosredinske stranke praviloma uspešnejše kot levosredinske. Zatekli so se tudi k številnim manipulacijam in celo lažem. Kot je bila na primer tista, da bo vlada v primeru potrditve sprememb zakona o dolgotrajni oskrbi denar namesto starejšim namenila ilegalnim migrantom. Ali pa ona, da bo potrditev zakona o RTVS prinesla zvišanje prispevka za javno radiotelevizijo.
Očitno pa je Janša zanemaril, da je spomin na delovanje njegove zadnje vlade: na preganjanje protestnikov, na šikaniranje drugače mislečih, na vladanje z odloki … med levosredinskim volilci še toliko živ, da jih še vedno pritegne na volišča. Ta spomin se je še okrepil, ko so v prve bojne vrste proti vladnim zakonom stopili gromovniki tipa Branko Grims, Aleš Primc, Boštjan M. Turk, Vili Kovačič …
Prav tako se je v del kampanje, in sicer v podporo spremembam zakona o RTVS, podobno zavzeto in učinkovito kot proti zakonu o vodah v prejšnjem mandatu vključila civilna družba. Uničevanja javne radiotelevizije z nastavljanjem političnih nameščencev in rušenjem osnovnih profesionalnih standardov pač ni mogla prezreti. Da bi se Janša brez nadaljnjega ”boja” odpovedal prevladi in političnemu kadrovanju na javni radioteleviziji, ne gre pričakovati – tako je na zadnjem soočenju na POP TV že napovedal, da bo ”zagotovo kdo, ki po sedanjem zakonu lahko predlaga predstavnike gledalcev in poslušalcev v organe upravljanja, zakon o RTVS izpodbijal na ustavnem sodišču”. A prvi korak k normalizaciji razmer na javnem zavodu po željah pretežnega dela zaposlenih in civilne družbe je z današnjim referendumskim rezultatom narejen.
Janša je dal v preteklih dneh tudi jasno vedeti, da odgovornosti zaradi letošnjih volilnih in referendumskih porazov ne bo prevzel. Ob tem pa se poraja vprašanje, ali si bo kdo iz vrst SDS, ki v zadnjem času potiho razmišlja o potrebnosti prenove in bolj povezovalne vloge stranke, o tem vendarle upal spregovoriti na glas ali celo potegniti kakšno potezo.
Dvomov torej ni: zmagovalka tokratnih referendumov je Golobova vlada oziroma koalicija. A jo ta zmaga močno zavezuje in ji ne omogoča ležanja na lovorikah. Dokazati bo morala, da bo nova organizacija vlade res služila bolj učinkovitemu delu, ne pa nastavljanju kadrov po strankarski podobi in neproduktivnemu trošenju davkoplačevalskega denarja. Pohiteti bo morala s pripravo učinkovitega sistema dolgotrajne oskrbe. Odreči se bo morala kakršnimkoli skominam po političnem kadrovanju na javni radioteleviziji in poseganju v novinarsko avtonomijo. Če teh predreferendumskih obljub ne bo uresničila, bodo lepo zveneče besede o drugačnem vladanju od predhodnikov in o svobodi kaj kmalu zbledele.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje