Menu Item
Alfa in omega. Začetek in konec. Grška abeceda. Štiriindvajset znakov. Štiriindvajset priložnosti, da covid-19 pustimo za seboj. Nam bo uspelo?
Panteon, Meteora, Zevs, Odisej ali mogoče raje Kratos za digitalno generacijo. Poti, kamor nas lahko popelje domišljija, ko razmišljanje nanese na (starodavno) Grčijo, je neskončno. Neskončno fascinantno. Od 31. 5. je bilo tudi takšno sanjanje okuženo z virusom SARS-CoV-2. Nova nomenklatura Svetovne zdravstvene organizacije. Virus SARS-CoV-2 mutira in se spreminja, kar je pravzaprav naravna značilnost vseh virusov. Nekatere mutacije so za nas nepomembne, druge pa so od te nepomembnosti zelo oddaljene. Če ostanemo pri Grčiji, tudi 42,195 km daleč, tek v Atene prvega grškega maratonca Filipida. Njegov končni izid vsi poznamo. Relevantne spremembe vplivajo na pomembne značilnosti virusa – na potek bolezni in/ali naša orodja za obvladovanje epidemije in njenih posledic. Svetovna zdravstvena organizacija najbolj zaskrbljujoče različice definira kot “variants of concern” (VOC). To so različice, ki so bolj prenosljive ali povzročajo težje poteke bolezni oziroma slabšo klinično sliko ali pri katerih je učinkovitost preventivnih ali terapevtskih ukrepov zmanjšana. Preden je nova virusna različica razglašena kot VOC, je običajno pod posebnim opazovanjem in takrat pridobi status “variant of interest” (VOI).
Zapletalo se je pri nomenklaturi, najbolj pa takrat, ko se je o teh različicah poročalo v medijih. Strokovne klasifikacije (Pango linije), kot na primer B.1.1.7, so bile prezapletene in premalo udarne. V hitrem tempu modernega komuniciranja je bilo lažje uporabiti imena držav, kjer je bila različica prvič identificirana. In to je bila zelo enostavna rešitev. Sledila je stigma. Pričakovano. Dokler ne bi ves svet govoril o slovenski različici in bi na mejah ljudje z gnusom gledali slovenske potne liste, verjetno to ne bi zadevalo večine v naši državi. Ker je vsak lahko v danem trenutku v težkem položaju, je lepo pomisliti tudi na druge. Po številnih neuspešnih pozivih k prenehanju imenovanja različic z imeni držav in nekaj prav namernih provokacijah nekaterih nekdanjih svetovnih voditeljev (se spomnite etikete “kitajski virus”), je bil zadnji poskus grška abeceda. B.1.1.7 je postal alfa, B1.351 beta, P1 gama in B.1.617.2 delta (poimenovanja glede na državo izvora pa ne bom ponavljal, čim prej naj to navada pozabi). Po začetni skepsi je medijsko in družbeno okolje novo poenostavljeno različico dobro sprejelo. Kar je super. Strokovni svet pa ohranja Pango linije, GISAID klasifikacijo in vse ostalo, kar je relevantno v tem okolju. Brez stigme naprej. Upam.
In kje smo? Pri VOC smo prišli na četrto črko delta. Pri različicah, ki so pod drobnogledom VOI, pa na enajsto črko – lambda.
Virus množično kroži na globalni ravni. Bazen, v katerem ima možnost za spreminjanje in razvijanje, je ogromen. Z velikimi očmi spremljamo vsako novico o novi, še bolj nevarni različici. Držimo sapo in pesti. In upamo, da ne bomo spet na začetku. Ali je res tako? Ali se res lahko ponovno znajdemo na začetku? Ne. Vendarle ne! Danes ne beremo grške tragedije. Ta naša zgodba ni zgodba o strahu ali nemočnem spremljanju nemilostne virusne evolucije, ki bi se kot kakšen grški bog izživljala in zabavala z našim trpljenjem. Naša zgodba govori o človeštvu, ki se lahko pred naravo (in kapricami bogov) obrani. Človeštvo, ki se z znanostjo in dosežki, ki smo jih skozi našo biološko, znanstveno in družbeno evolucijo dosegli, lahko obrani pred virusom. Pandemijo lahko ustavimo. Zgodba govori o mitološkem orožju, ki ga imamo na voljo. Apolonov lok ali Pozeidonov trizob, če želite. Cepljenje.
Nihče (žal) ni varen, dokler nismo varni vsi. To naj ne bodo le prazne besede. Bolj kot bo virus krožil (kjerkoli na svetu), večja je verjetnost za nastanek novih različic. Potencialno vedno bolj problematičnih. Vse do omege (in naprej). Solidarnost. Znotraj naše skupnosti in na globalni ravni. Le tako bomo lahko pandemijo ustavili. Dostop do cepiva za vse. Bogatejše države so v tej krizi pokazale veliko dobrega in tudi veliko slabega. Ozek pogled le znotraj državnih mej je pokazal pomanjkanje posluha stroki in razumevanja epidemiologije. Stroka od začetka opozarja, da nismo izoliran otok. Da je nujen globalni podvig, saj nekontrolirano širjenje v drugih predelih sveta pomeni ne samo humanitarno in moralno katastrofo, ampak tudi globalno tveganje za obvladovanje pandemije.
Globalni cilj pa je povsod isti. (Za)ščititi življenja. Gradnja imunosti s cepljenjem. Brez tveganja, ki ga za seboj nosi okužba z virusom. Krucialno pa je, da to zgodbo spremljamo s “pravega” zornega kota. Če bi desetino pozornosti, ki jo družbeni in vsi ostali mediji posvečajo redkim primerom, ko cepljena oseba zboli ali je (še redkeje) hospitalizirana ali (še redkeje) umre zaradi virusa SARS-CoV-2, posvetili dogajanju v necepljeni populaciji, bi bilo vse bolj jasno. Obsesija o učinkovitosti cepiva. Je 92 ali 96 %? Kaj sedaj? Dvomi in novi dvomi o učinkovitosti. Obrnimo pogled. Dejstvo, praktično vsi, ki niso imuni (cepljeni ali preboleli), se okužijo. Ali smo na to pozabili? Ravno to je primarni razlog, da imamo pandemijo. Če bi ves svet imel raven imunosti, kot jo lahko dosežemo z dvema odmerkoma cepiva, pandemije ne bi bilo. Še enkrat – pandemije ne bi bilo. Zdravstveni sistem ne bi bil preplavljen s številnimi bolniki, primeri bi se še dogajali, smrti bi tudi še bile. A to bi bil spopad z endemično boleznijo in ne več z boleznijo, ki ima pandemični značaj. Naš trenutni cilj je, da covid-19 (po)ostane le endemična bolezen. Če že.
Proticepilni aktivisti vam lahko mečejo pesek v oči z “nepopolnostjo” zaščite, ki jo nudi cepivo. Lepa igra. Ampak dejstvo je, da če bi bili vsi tako “nepopolno” zaščiteni s cepljenjem, pandemije ne bi bilo. Omejitev ne bi bilo. Posredne škode, ki se prepleta v vse panoge in plati našega življenja, ne bi bilo. To je pravi zorni kot te zgodbe. Perspektiva. Takšnih manipulaciji je veliko. Gremo danes skozi še en takšen zanimiv primer? Recimo zgodbe o tem, da se necepljeni izogibajo cepljenju zaradi tega, ker naj bi cepljeni izločali cepilni virus (angl. “viral-shedding”). Strokovno gledano je to “epic fail”. Ni namreč biološko mogoče. To je jasno mnogim, verjetno tudi tistim, ki te novice širijo. Cepiva proti covidu-19, ki jih uporabljamo, namreč ne vsebujejo virusa, ampak, kot na primer mRNK cepiva, le navodila za izdelavo ene beljakovine virusa (t. i. spike protein). Ni biološko mogoče, da bi kogarkoli okužili ali ogrožali. Je pa zvita komunikacijska tehnika, namenja vzbujanju občutka, da je cepljena oseba naredila nekaj narobe, da se vas stigmatizira, da se morate braniti in, predvsem, da se preusmeri pozornost. Ne nasedajte. To je le zvita igra. Preusmerja se pozornost iz dejstva, da nekateri v času krize ne stopijo skupaj, da bi v 21. stoletju raje prisluhnili delfskemu oraklju kot pa znanosti ( … za tem sprenevedanjem pa je po navadi še skrita finančna agenda).
In tukaj je Slovenija. Obramba, ki jo s cepljenjem gradimo, je vsak dan bolj močna. Če bi kužnost virusa ostala takšna kot na začetku pandemije, bi bili verjetno v glavnem že na varni strani. Potem je prišla alfa. Bolj prenosljiva različica, nekoliko bolj obremenjujoča tudi glede na potek bolezni in smrtnost. Imunski odziv nanjo nespremenjen. Cepiva zelo učinkovita. Ne pozabimo, da bo na populacijski ravni mutacija, ki povzroči bolj prenosljiv virus, največkrat povzročila večje breme in smrti kot bolj smrtna oblika virusa. Naša zaščita je za alfo zdržala. Preskočimo na delto. Precej različno glede na ostale različice. Nima 501Y mutacije, ima pa P681R, ki s pospešeno fuzijo celic omogoča določeno raven izmikanja imunskemu odzivu (nevtralizacijska protitelesa so manj učinkovita). Po zadnjih podatkih (zastarelih, ko boste končali branje prispevka) vsaj 40 % večja prenosljivost v primerjavi z alfa različico. Dva odmerka cepiva za dobro zaščito sta praktično obvezna. Če gremo k dobrim novicam, pa vemo, da naš imunski sistem po cepljenju nima le enega orodja za spopadanje z virusom. Tako za mRNK cepiva kot vektorska so podatki dobri. Pri delta različici se za cepivo podjetja Pfizer ocenjuje učinkovitost pri preprečevanju hospitalizacije na 96 % (88 % za simptomatično okužbo), za cepivo AstraZenece pa 92 % (65 % za simptomatično okužbo). To je dobro. Zelo dobro.
Ne zatiskajmo si oči. Bolj prenosljive različice bodo s časom spodrinile ostale. Prisotne bodo povsod. O tem ni dvoma. Kupujemo si čas za delto, saj je tisto, s katerim se bo svet spopadal v prihodnje. Dva odmerka cepiva oziroma polno cepljenje je tisto, kar potrebujemo. Ali bomo lokalno in globalno znali zasledovati ta cilj, je drugo vprašanje. Poletje je tukaj. Sezonsko gibanje virusa in naš način življenja bosta (za)držala širjenje virusa pod nadzorom. A smo šli že čez eno poletje. Prišla je jesen, zaprti in slabo prezračeni prostori, nezadovoljiva raven imunosti, delta ali še dlje po grški abecedi. Tokrat dobro vemo, kaj nas čaka in kako to ustaviti. Je v naših rokah. Kako ob tem ne citirati Iliade: “Even a fool learns something once it hits him.” Dobro bi bilo, da si ne zatiskamo oči in uporabimo tisto, kar smo se naučili do sedaj, preden nas dejstva udarijo.
Vse to se povzame z bitko s časom. Vse, kar delamo s preostalimi ukrepi, je kupovati čas za cepljenje.
Alfa in omega. Začetek in konec. Grška abeceda. Štiriindvajset znakov. Štiriindvajset priložnosti, da covid-19 pustimo za seboj. Nam bo uspelo?
**
Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje