Menu Item
Junij 2022. Sedim na terasi svojega stanovanja v Miljah. Someščani so iz avta že potegnili ležalnike – tipično. Razmišljam o letošnjem dopustu, Sardiniji, družini. Razmišljam pa tudi za nazaj. O pandemiji covida-19, ki je zelo zaznamovala naša življenja. Vesel sem, da je (vsaj za precejšen del Evrope) vsega konec.
Konec epidemije covida-19 v Sloveniji ni bil zaznamovan z ognjemeti ali prekoračenjem zastavljenih mej precepljenosti. Morda pa se le nismo dobro zavedali, da je epidemije konec, ko smo skakali iz ene v drugo barvo semaforja. Naj poudarim, da sem bil kot daltonist vedno zadržan do barvnih lestvic. Dnevne številke primerov niso zaznamovale konca, pričakovanja o načinu izvajanja iskanja stikov epidemiološke službe niso zaznamovala konca. Pot do zaključka je bila dolga.
Ko se je ta pot do zaključka epidemije začela, maja 2021, smo se epidemiologi namreč ozirali v Azijo, Vietnam in Tajvan recimo. V tistem obdobju so se njihove epidemiološke krivulje (število primerov v času) vzpenjale v še nedosežene vrhove. To so bile države, ki so jih nekateri strokovnjaki celo predstavljali kot “zgodbe o uspehu”. Zgodbe. Kot propaganda. Pravljica o tem, kako lahko z iskanjem stikov in zaporami mej uspešno obvladuješ respiratorno obolenje (ki se širi tudi asimptomatično) v nedogled. Fail. Z represijo ne gre. V nedogled zagotovo ne. Izvedba ukrepov na način, ki posega v zasebnost, človekove pravice, življenje vsakega. Pandemija je pravi trenutek, da v strahu lahko ljudje pomislimo, da je to dobro, da je to prava in edina rešitev. Vendar je lahko rešitev le za kratek čas. Potem pa se vprašamo: Koliko stane? Kaj smo žrtvovali? Veliko. Za nekatere celo dušo in prisege, ki so jih dali med študijem.
To se je skušalo prodati tudi nam. Nismo se dali. Na dogajanje nam je uspelo gledati drugače. Razumeli smo, da so nekateri ukrepi, na primer iskanje stikov, lahko dolgoročno uspešni le, če jih prebivalstvo sprejme, če želi sodelovati, ker v tem vidi smisel. Prisila k sodelovanju ne gre. Iskanje stikov je lahko torej le eno od orodij. Če sloni na represiji, kot je marsikod po svetu, ne deluje. Na dolgi rok gotovo ne. Glede na dogajanje v Aziji smo vsi razumeli, da so takšni ukrepi pravzaprav le kupovanje časa, večinoma nevzdržni na dolgi rok. Ko namreč presežemo en limit, se ukrep, s katerim želiš reševati življenja, začenja obračati proti samemu sebi, povzroča upor in se spremeni v tisto, kar skušaš preprečiti. Ne gre. Kupovanje časa za kaj, se sprašujete? Za cepljenje.
Strah je bil še vedno prisoten v vseh nas. Tudi želja po izhodu iz epidemije, ne da bi se izgubili kot družba. Po poletju 2021 nam je uspelo obvladovati virus, ne da bi žrtvovali vse, kar smo dosegli v zadnjih 30 letih. Smo se pa dobro zavedali, da nas je čakala še naporna zima 2021/22, a s cepljenjem (še vedno privilegij le nekaterih kontinentov), peščico nefarmakoloških ukrepov, prenovljeno aplikacijo za digitalno iskanje stikov, samotestiranjem, razumevanjem, da odprti prostori niso problem, je šlo. Ne brez okužb, ne brez umrlih, covid-19 je endemična bolezen in bo z nami še dolgo. A je šlo. Po več kot dveh letih od začetka, po neštetih posegih v naša življenja, po skoraj dveh letih razpredanja o naslednjih 14 dneh je bilo spomladi 2022 epidemije zares konec. Ta konec je bil … tih.
Spominjam se leta 2020, ko smo dobili cepivo. Takrat je covid-19 postal bolezen, ki jo preprečujemo s cepljenjem. V tistem trenutku smo vedeli, da bomo konec epidemije dosegli z imunostjo populacije. V Sloveniji in širše. Vedeli smo tudi, da te imunosti ne bomo dosegli z obolevanjem, z vsemi smrtmi in dolgotrajnimi posledicami, ki jih okužba prinaša. V letu 2020 je bilo cepljenje v resnici fatamorgana. Dostopno za niše. Butično. Ekskluzivno. Tik pred začetkom poletja 2021 pa dostopnost cepiva (za nekatere privilegirane države, vključno s Slovenijo) ni bila več problem. Vsaj za nekatere države je bilo novo bojno polje zaupanje v cepljenje. Odločitev posameznika, da se cepi. In da se cepi ne samo za prednosti, ki jih ima zase. Spodbuda k cepljenju za vse nas. Cepiš se, da se vse to konča. Enostaven koncept. Vsi ga razumejo. Potem pa se zatakne, ko si na vrsti.
Naslednje generacije bodo boljše. So vedno boljše. Potrudimo se, če se že nekateri pred nami niso. In tako jih je večina pravzaprav naredila. Redki neželeni učinki po cepljenju, začetna nezmožnost izbire cepiva, dezinformacije, lažni preroki in guruji, občasno celo kakšen zdravnik, ki izgubi kompas iz zdravstvenih ali finančnih razlogov in zagrize v proticepilno retoriko. Vsega tega smo se kolikor toliko uspešno lotili. Verjetno bolj direktno kot v preteklosti. Dovolj smo imeli psevdoznanosti, izkrivljanja podatkov in širjenja dvomov. Tako strokovna kot laična javnost.
Ko pomislim nazaj, je bila možnost izbire cepiva nekakšna prelomnica. Zagovarjal sem stališče, da je vsak zamujen dan cepljenja največje tveganje. Najslabša odločitev je odlašati. V to še danes verjamem. Nisem pa slep. Nisem se pretvarjal, da se ljudje ne odločajo. Ljudje se vedno odločamo. Se pač ne pojavijo v terminu za cepljenje ali najdejo drugo pot. Prisila ne deluje. Nikoli ni. Ne z iskanjem stikov (beri zgoraj: “zgodbe o uspehu”) ne s cepljenjem. Pravzaprav si ne želim, da bi. V nekaterih kontekstih je nujno imeti varovalke, saj gre tukaj za odločitve, ki vplivajo na zdravje celotne populacije. A v času covida-19 je bilo bolje dati ljudem izbiro. Cepljenje je pogojeno s trenutnimi okoliščinami, percepcijo tveganja, javnim diskurzom. Ko je bilo mogoče cepivo izbirati, so imeli ljudje občutek, da je še en del upravljanja epidemije v njihovih rokah. Ravno to je bilo tisto, kar je zaznamovalo konec epidemije. Jasna predaja upravljanja epidemije v roke prebivalstva. Ljudem. Posameznikom. Države, vlade, odloki so segli do tam, kjer so lahko. Nekatere stvari so segle tudi nekoliko čez. Cepljenje je bilo na voljo (in je še zdaj). Imunih je dovolj, da zdravstveni sistem lahko dobro deluje (vsaj v Sloveniji je leta 2022 tako). Tega po vsem svetu še nismo dosegli. Tisti, ki se želi, bi se lahko cepil tako rekoč takoj. Cepiva se posodabljajo, poživitveni odmerki, ki nas bolje ščitijo proti novim različicam, obstajajo, imunost, ki smo jo pridobili od začetka pandemije, nas dobro ščiti. Vsake toliko se pojavi skrb vzbujajoča različica. Medijsko je udarno. Še nobeni se ni uspelo v celoti izmuzniti imunosti, ki smo jo pridobili s cepljenjem. Tako bo tudi naprej.
Na poti do konca epidemije je prišla tudi postopna normalizacija komunikacije. Podatki so bili na voljo. Ni bilo več grozečega občutka kontekstualizacije. Ustavila se je strast po neskončnem 24/7 informiranju. Začeli smo brati zgodbe o upanju. Sam sem poskušal doprinesti, kar sem lahko. Nit na Twitterju za razčiščenje dvoma anticepilske propagande ali kolumna za portal N1. Nisem vedno zadel cilja. Tako je bilo tudi s prvo kolumno za N1. Pisal sem tisto, kar se je pričakovalo v tistem vzdušju tik pred poletjem 2021. Spodbuda k cepljenju. Morda preveč suhoparna, preveč tehnična, sem poskušal delovati pameten? Omemba karantanskega panterja in dodatek citata Orwella: “The most effective way to destroy people is to deny and obliterate their own understanding of their history.” Je sledilo pričakovano? Kakorkoli, preživel sem. Bilo je zabavno. Bilo je “krucialno”. To besedo sem uporabil na svoji prvi novinarski konferenci kot v. d. predstojnika centra za nalezljive bolezni (prevajal sem si v glavi iz italijanščine “cruciale”). Noben drug je praktično ne uporablja. Všeč mi je. Na svojem delovnem mestu sem ostal še nekaj časa. Če bi isto kolumno pisal danes, bi rekel le: “Vse bo OK, imamo mi to.” V tistem trenutku smo potrebovali upanje. In prav smo imeli, da upamo.
Karantene so stvar preteklosti tako kot zapovedane maske. Dosežena raven imunosti v Sloveniji in Evropski uniji ščiti vse nas. Vsake toliko v okoljih, kjer je delež cepljenih manjši, se pojavijo večji skupki primerov – tarčno spodbujamo cepljenje. Ponoven zagon aplikacije #Ostanizdrav je dosegel želeno. Baza uporabnikov je dovolj velika, da je digitalno iskanje stikov relevantno. Stoletja staro orodje, tradicionalno iskanje stikov, smo posodobili za 21. stoletje. Prezentizem na delu je še vedno problem. Nekoliko manjši sicer. Tudi s tem smo se ukvarjali. Epidemije je v Sloveniji konec. “Back-to-back” sestanki po Zoomu so še vedno aktualni … žal.
Junij 2022. Sedim na terasi svojega stanovanja v Miljah. Hčerka ima štiri leta, vrtci so odprti. Več sem doma z družino. Na tekočem sem z novimi sezonami Zvezdnih stez. Nobenega pravzaprav ne zanima, kaj si mislim. To je lepo. Občasno se kakšen mimoidoči na kolesu nasmehne in me pozdravi. Pozdravim nazaj. Ne potrebujem varovanja. Skrbi me, da smo prehitro pozabili na epidemiologijo, na javno zdravje. Po svetu covid-19 še ni povsem obvladovan. Skrbi me, da se bomo ob naslednji pandemiji spraševali, zakaj nismo naprej krepili epidemiologije nalezljivih bolezni. Ne pesti me, kaj sem ali česa nisem storil med pandemijo covida-19. Ponoči spim. Še vedno sem ponosen na človeka, ki ga vidim v ogledalu. Upam, da bo moja hčerka tudi.
**
Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje