Menu Item
Peter Thiel, uspešen ameriški poslovnež in milijarder, je znan kot soustanovitelj družb PayPal in Palantir. Manj znano je dejstvo, da je obogatel na račun neke povsem druge naložbe: v Facebook. Avgusta 2004 je znanec Thielu predlagal, da postane prvi zunanji vlagatelj v Facebooku. Thiel je mladi družbi posodil 500.000 dolarjev v zameno za 10,2-odstotni delež v družbi. Osem let pozneje, ko je Facebook prvič začel kotirati na borzi, je bil Thielov delež vreden več kot dve milijardi dolarjev ali več kot 4.000-krat toliko kot njegova osnovna naložba.
Peter Thiel je nedvomno uspešen vlagatelj. Verjetno pa vas bo presenetilo, da tovrstne naložbe niso dostopne vsem, ampak le tako imenovanim “profesionalnim strankam”. Pravila, kdo je profesionalna stranka, se razlikujejo od države do države. V EU so to posamezniki, ki redno trgujejo z vrednostnimi papirji, ki imajo pod palcem vsaj 500.000 evrov naložbenega kapitala in ki imajo vsaj leto dni relevantnih poklicnih izkušenj s podobnimi finančnimi naložbami. V ZDA so to posamezniki, katerih premoženje je vredno najmanj milijon dolarjev, oziroma tisti, ki letno zaslužijo vsaj 200.000 dolarjev bruto.
Vi, bralec, in jaz nismo med njimi. V nasprotju z vrtoglavimi donosi so nam dostopne naložbe v delnice, ki kotirajo na borzi in katerih vrednost se v najboljšem primeru podvoji v nekaj letih. Solidno, a tovrstna naložba ne bo spremenila življenja. Takšne pravne razlike gredo v nos, a so uzakonjene, ker ščitijo neizkušene vlagatelje. Pričakovana vrednost tvegane naložbe v novo podjetje je običajno nič. Večini mladih podjetij namreč ne uspe: študija iz leta 2005 ocenjuje, da 4 od 10 novih restavracij zapre svoja vrata v prvem letu obratovanja in da jih le 20 odstotkov dočaka peto obletnico odprtja.
Da se izognejo tveganju, da bi izgubili celotno naložbo, izkušeni vlagatelji vedo, da morajo imeti več orožij v igri. Thiel je poleg vložka v Facebook gotovo vložil po 500.000 dolarjev v številna druga mlada podjetja. Tudi če so se preostale naložbe izkazale za ničvredne, je njegov skupen donos vratolomen.
V ZDA in nekaterih drugih državah razmišljajo, da bi odpravili razlike in dovolili naložbe v mlada podjetja vsem, ne le izkušenim ali premožnim. V teoriji bi to odprlo vrata finančno šibkejšim posameznikom do donosnih naložb v mlada podjetja. Ne le uspešni podjetniki, tudi drugi bi lahko na hitro obogateli in pri 40 letih začeli živeti od naložbenih donosov in ne le od vsakodnevnega šihta.
V praksi so seveda stvari bolj zapletene. Thiel je za priložnost za naložbo v Facebook izvedel od dobrega prijatelja Reida Hoffmana, ustanovitelja družbenega omrežja LinkedIn. Malo med nami nas ima podobne zveze in poznanstva. Thiel si lahko privošči, da izgubi 500.000 dolarjev, celo 10 milijonov dolarjev, vloženih v mlada podjetja, ki jim ne uspe vzleteti. Malo med nami nas ima toliko premoženja, ki bi ga bili pripravljeni tvegati. Podjetja imajo z malimi vlagatelji, ki so pripravljeni tvegati po nekaj sto ali tisoč evrov, le težave. Thiel ima izkušnje in poznanstva, ki jih je mladi Facebook uporabil na poti do svetovnega uspeha. Malo med nami nas je v podobnem položaju.
Mlada podjetja z velikimi ambicijami ne želijo denarja povprečnikov. In tudi če bi, morebitna sprememba pravil ne bi privedla do opaznega zmanjšanja premoženjskih razlik med bogatimi in manj bogatimi. Glavni razlog, da povprečen posameznik ne vlaga v kapitalske trge, niso pravila, ki bi to prepovedovala, ampak pomanjkanje denarja. V ZDA, kjer morajo posamezniki varčevati za starost, saj so pokojnine bistveno bolj skope kot v Sloveniji, le polovica Američanov vlaga v kapitalske naložbe; manj kot tretjina ima naložbe vredne 10.000 dolarjev ali več.
Razlog je, da visoke cene nepremičnin in najemnin, zdravstvenih storitev, otroškega varstva bremenijo celo dobro plačane sloje prebivalstva. Tudi če bi bila omejitev naložb v mlada podjetja jutri odpravljena, povprečen prebivalec nima dovolj premoženja, da bi si lahko privoščil tvegati večji delež prihrankov.
V tem kontekstu so bili pandemični proračunski posegi zelo zanimiv eksperiment. V ZDA so namreč prebivalci srednjih in nižje plačanih slojev prejeli precejšno fiskalno pomoč, in sicer dobrih 3.000 dolarjev na osebo. Mnogi so državno pomoč porabili za nakup osnovnih življenjskih potrebščin. Nekateri so denar vložili v kriptovalute in špekulativne delnice, kot je GameStop. Njihova izkušnja je bila streznjujoča: ker vrednosti vratolomno nihajo, za vsakim posameznikom, ki je zaslužil nekaj tisočakov, stoji deset takih, ki so vložek pretežno izgubili. Vsaj v Sloveniji, kjer pokojnine in javno zdravstvo še vedno omogočajo kolikor toliko dostojno življenje, naložbeno tveganje ne pomeni, da bomo na stara leta lačni.
**
Dr. Urška Velikonja je profesorica prava na univerzi Georgetown v Washingtonu.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje