Menu Item
Dr. Urška Perenič je literarna zgodovinarka, univerzitetna profesorica, primorska rojakinja nedavno preminulega pisatelja Borisa Pahorja. S pisateljem sta si dopisovala še, ko je bila študentka, njegovo zaupanje pa si je dokončno pridobila pred več kot desetimi leti, ko je za izdajo pri Slovenski matici pripravila knjigo Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961-1996), ki jo je pisatelj visoko cenil. Poslej sta bila vseskozi v stikih. Po njegovi smrti je posebej za N1 strnila svoje misli in Borisu Pahorju v slovo napisala poslednje pismo. Kot spomin, in memoriam, kot zadnji poklon. V celoti ga objavljamo spodaj.
Moja suhota
Dragi profesor,
pišem Vam pismo, še vedno vsa pod vtisom tistega srečanja na sveti večer decembra lani, ki je hotelo biti najino zadnje srečanje in vivo. Nikoli ne bom pozabila, kako me je slab teden dni prej med kuhanjem nedeljskega kosila, v nekem meni (ob takih opravilih) poznanem, napol premišljujočem razpoloženju, vzdramil Vaš telefonski klic. In nikoli ne bom pozabila niti vsega tistega, kar je temu sledilo, in sploh ničesar. Da naj pridem v Trst, ste dejali. Da bi radi govorili z mano. Da moram poobjaviti tudi tisti najin pogovor izpred mescev. Če je mogoče, knjižno. (Vem, kako pomembne so bile za Vas knjige, pripovedovanje, pričevanje in pisanje, da bi nam ostalo vse, prav vse, kar ste doživeli.) Seveda, pridem, sem odgovorila in vprašala, da kdaj. Pa ste rekli, da lahko takoj. Čisto takoj težko, profesor, sem odvrnila in se nekoliko namuznila (od zadovoljstva namreč, ker bova spet lahko dolgo govorila in ker Vam bom lahko poročala o dogajanju okrog prijave projekta o Vas in boste gotovo presrečni), lahko pa hitro, zelo hitro …
Dan pred božičem je bil deževen, pomalem temačen. Na vratih Vašega, pravzaprav Vajinega doma se nama je prikazala gospa Vera, za katero sem, tako mislim, prva nekje zapisala, da je kot dobri angel, ki bdi nad Vami. Zasmejala se je, mene pa sta zaobjela nek občutek radosti in vendar tesnobe, žalobnosti in veselja, strahu in poguma … Bilo je prvič, da me niste sprejeli v svoji študiji, ampak v sobi, v napol sedečem, napol ležečem položaju. Vseeno pa ste se silno vzradostili in mi ob pozdravu močno stisnili roko. Meni pa ni ušlo, da ste, čeprav ne vidite več, s telesom in pogledom obrnjeni proti mestu v zalivu, kamor sem se morala skozi okno Vaše delovne sobe, po Vaše študije, vselej kraljevsko ozreti, ko sem Vas obiskala kdaj poprej. In sem si zraven predstavljala, kako prav tam sedite in pišete, ter se mi je zdelo, da slišim neutrudno udarjanje kladivc s črkami po papirju.
Kakor se mi je vselej zdelo, da moram ob vstopu v Vašo študijo preveriti, če je še vse na svojem častnem mestu, in s pogledom znova zaobjeti ves prostor, vsak njegov kotiček, ter si ga vtisniti v spomin za vse življenje. Predstavljala sem si, da sem Izidor Cankar, ki obišče desetletje mlajšega bratranca Ivana Cankarja ali pa v Sori pri Medvodah Frana Saleškega Finžgarja, ker ve, kako pomembno je umetnike obiskovati in motriti v njihovem življenjskem in delovnem okolju. Tudi jaz sem v Vaše stanovanje vedno vstopila z nekim posebnim spoštovanjem, malo postala, se najprej ozrla na svojo desno, v kuhinjo in jedilni kot, kjer je bil na mizi Vaš Remington, potem pa vstopila v študijo, kamor Vas je zadnja leta pripeljala in na Vaš stol ob mizi, na kateri je nazadnje ležala knjiga Temelji slovenstva, na njej pa v lični rdeči in zeleni škatlici odlikovanji obeh predsednikov, pomagala posesti Vera. Toda bolj kot podoba polic s knjigami, izmed katerih so mi v oči padla imena Primož Trubar (večkrat ste mi dejali, da bi morali državni praznik slovenske kulture praznovati 8. junija in da šele potem pride tudi Prešeren), Dragotin Kette (obema je bil bližji od Prešerna), France Bevk, Lili Novy pa knjiga Janeza Gradišnika Za lepo domačo besedo in Karla Mauserja pesniški utrinki Zemlja sem in večnost, Šolohov, Jože Plečnik, Rudolf Maister, Simon Gregorčič, knjiga Od antike do danes ter Slovar slovenskega knjižnega jezika in Zingarellijev Vocabulario della lingua italiana, se mi je zdelo pomembno, da si v spomin zapišem podobo tistega kotka njim nasproti. Ob oknu postelja, postlana z odejo z rdečim karom, na steni desno od vzglavja križ in ob njem neka slika, na steni za vzglavjem portreti Kocbeka, Gregorčiča in Cankarja in fotografija Vas v Vaši študiji, seveda za mizo pred policami za knjige, zraven še dve sliki, mislim, ena Spacalova, na tleh, desno od posteljnega vzglavja mizica s prtičkom, na njej rdeča nočna lučka in še neke knjige in nekje gotovo Spinoza, skozi okno pa pogled na zaliv in morje … Enkrat ste mi pripovedovali, kako da sta Vas v življenju večkrat reševala Vaš čut in inventivni značaj, kajti Tržačani ste inventivni in odprti, ker imate vso prostost pred sabo in morje, ki je brezkončno …
Da bo treba pisati in pričevati, ste rekli, tistega dne pred božičem. Bom, brez skrbi, sem rekla, ko sem si bila ob postelji že namestila stolico in zagnala snemalnik. (Nikoli poprej niste imeli nič proti temu, da Vas posnamem, in ste tako kakor pri pisnih zadevah povsem zaupali moji presoji, kaj od posnetega uporabiti, kar je bilo znamenje tesnega zaupništva. Tokrat pa sploh ne bi snemala, če me ne bi Vi spodbudili, da bi bilo vendarle dobro, če bi bil najin pogovor ovekovečen na posnetku.) Pričevati o črnem fašističnem nasilju nad Slovenci v Trstu in vseh totalitarizmih, ki so uničili 20. stoletje. V roke ste mi stisnili svež ponatis zbirke novel Grmada v pristanu, ki ste ga morali še podpisati, in z odločnim, oslabelosti navkljub presenetljivo močnim in jasnim glasom ter privzdignjeno roko dodali, da ste o zubljih, v katerih je pogorel Narodni dom, pričevali, da mi ne bi pozabili. Jaz pa sem morala še enkrat obljubiti, zroča v Vas, ki ste zrli tja, kjer je Vaše ljubljeno mesto, da bom pričevala tudi sama …
Nikdar še, odkar sem Vas občasno obiskovala in sva se takole razgovarjala o fašizmu, koncentracijskih taboriščih, življenju po drugi svetovni vojni za mejo in pred njo in še marsičem, se mi ni zgodilo, da bi me navdal tisti nenavaden, malone neopisljiv občutek, ko stojiš na robu zemeljske stvarnosti, saj ste me vselej opogumljali in navdajali z vero v življenje. (In nikoli dotlej, visoki in globoki starosti navkljub, niste govorili o smrti. Vera je rekla, da ste ji o slutnji bližine smrti pravili zgolj enkrat, ko ste se spraševali tudi o Jezusu Kristusu.) Takrat, pred božičem, pa se mi je zdelo, da komaj premagujeva prepad med to- in ónstránstvom …
Zato sem poskusila preusmeriti tok najinega razgovora. Govoriti sem želela o Vaši predpuščini, ki ste jo v zadnjem desetletju postopoma predajali Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, in Vas nekoliko razveseliti s podatkom o obsegu Vaše pisemske korespondence, ki smo jo ravno v tistih dneh in čez palec ocenili na pet tisoč pisem. “Pet tisuča pisma, profesor, ste dóbili u svom živôtu, pet tisuča!” je vzkliknila Vera, ko me je slišala. Vi pa se spet niste dali premakniti niti za ped in ste vztrajali, da so izmed vseh in mnogoštevilnih pisem, ki so Vam jih pošiljali kulturniki, literati, znanstveniki, politiki, cerkveni dostojanstveniki, novinarji in mnogi drugi, ob tistih Vašega dragega prijatelja Edija najvrednejša pisma, ki ste si jih skozi trideset let izmenjali s svojo drago prijateljico Marijo Žagar. Ker ste to ponovili ne vem že kolikič, sem bila prepričana, da res tako mislite in da ste povsem in scela navzoči. Da Vas zapušča telo, a da je Vaš duh živ kot plamen.
In ti si postala na akademiji (beri: univerzi) avtorica knjige o Mariji Žagarjevi in meni, ste nadaljevali. Nikdar, ampak res nikdar po tistem, ko je pri Slovenski matici v Ljubljani leta 2010 izšla knjiga Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996), se mi ob najinih srečanjih niste pozabili zahvaliti za opravljeno uredniško delo in tistih osemsto pojasnjujočih opomb; vztrajno ste ponavljali, da sem zanjo najbolj zaslužna jaz, in ponosno navajali to visoko številko. Jaz pa sem bila ob predstavitvi knjige na založbi, še ne osemindvajsetletna, una giovanne dottoressa, kot ste me poimenovali v pričevanju Christini Battocletti, s katero sta spisala Vašo avtobiografijo Figlio di nessuno, bolj kot na vse to ponosna na Vašo ugotovitev, da sem knjigi vdahnila primorskega duha. In na to, da sem si od Vas trajno pridobila zaupanje in zavezništvo.
Da bom morala jaz napisati tudi roman o njej in Vas, o njeni ljubezni do Vas, kakor to lahko razberem iz pisem, o neuresničeni ljubezni, ste rekli potem; najprej precej mirno, potem naglas in zlogojoče – o ne-u-res-ni-če-ni lju-bez-ni! V meni se je začelo majati, kakor takrat, ko sem pretipkavala tisto Marijino pismo Vam z dne 27. marca 1987, da je šla čisto vsaka črka skozi moje prste in mi je vsaka beseda segla v globino duše. Pismo, v katerem se Vam zahvaljuje za darovano ji Bližino in Prijateljstvo.
Besede so se mi začele lomiti v joku, ko sem Vam nato izrekala obljube za bodočnost, in na žalosten način sem bila vesela, da me ne vidite. Ker si nisem mogla nikoli predstavljati Vas, kako jočete. Spominjam se, kako sem ob Vašem pripovedovanju o izkustvu absolutnega Niča ničkolikokrat opazovala, če se Vam bodo vsaj malo orosile oči, a se ni zgodilo; dostojanstveno in neomajno ste pripovedovali dalje … Da bi torej jaz jokala pred Vami? Takega zdrsa v nostalgijo si nisem mogla privoščiti.
“Tvoji spomini bodo podobni romanu”, ste vztrajali. “Moji spomini na koga; na Vas?” sem se poskušala odzvati. “Na vse, kar doživljaš!” Z rokama sem si zakrila obraz, da bi znova zadušila jok. Tvoji spomini bodo podobni romanu, mi je odzvanjalo v glavi, roman, spomini … Če kdaj, potem mi je bilo takrat zares jasno, da je vse res in da ste čisto vse svoje življenje prelili v literaturo …
Kaj pa Danica, sem vnovič poizkusila preusmeriti razgovor. Njo da ste ljubili, ste mi dejali tudi tisti dan. In Rada, Radonči, Živka. Da ste jo prvič uzrli na vlaku 1951. leta in se zaljubili vanjo, ste nadaljevali. Nikoli pred tistim dnem pred božičem Vas še nisem videla takega, z nekim posebnim žarom sreče, praviti o Vajinem prvem srečanju. Nosila je lepo, sinjerdeče krilo, ste rekli. Sinjerdeče, sem se začudila, mislite sinjemodro. Ne, ste rekli odločno, sinjerdeče da je bilo in ste se znova zazrli v tisto zdaj že poznano smer, da sem bila prepričana, da je v Vaši zavesti ta doživljaj ponovno navzoč …
V tistem trenutku sem tudi sama pogledala predse in si v mislih poskušala naslikati, kako tam doli na barkovljanski obali veter vzgiba sinjerdeče krilo in valove in nazadnje še moje srce …
In me je imelo, da bi s Kocbekom (kakor bo župan iz Svetega Jurija ob Ščavnici, ki ga skuša preglasiti grobijansko navijanje vrvi na škripcu, po kateri spuščajo krsto) gučila in molila za ta zadnji in za današnji in včerajšnji in jutrišnji dan …
“Sem,/kar sem bil,/in vsakdo/me bo mogel/pozabiti./In vendar/moram reči:/Sem/in bil sem/in bom,/in zato sem več/od pozabljanja,/neizmerno več/od zanikanja,/neskončno več/od niča./Vse je večno,/kar nastane,/rojstvo je močnejše/od smrti,/vztrajnejše/od obupa in samote,/silnejše od hrupa in greha,/slovesnejše/od zavrženosti./Nikoli/ne bom prenehal biti./Nikoli./Amen.”
Takó bodi.
Končujem pismo. Z občutkom suhote v ustih in vendar dušnim olajšanjem. To pismo je moje zatočišče pred pozabo Tistega dne. Moja suhota.
Urška
PS. Zadnjič je moja Karolinca po televiziji mimogrede ujela besedo Trst in rekla: “Mama, Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor!” “Kaj pa dela Boris Pahor?” sem vprašala nazaj. “Piše, Boris Pahor piše,” je še rekla.