Menu Item
"Nisem politično opredeljen človek, ne verjamem v nobeno politično strujo, verjamem v zdravo pamet in da lahko le v konstruktivnem dialogu med desno in levo nastanejo praktične in izvedljive rešitve," v svoji kolumni, ki jo je dala na voljo širši javnosti, opozarja mariborska zdravnica Alenka Strdin Košir, ki je v času covidne krize v UKC Maribor vodila covid intenzivno enoto.
Vlada je iz načrta za okrevanje in odpornost (NOO) izločila projekt gradnje nove infekcijske klinike v Mariboru. Kot je dejal finančni minister Klemen Boštjančič, so projekt izločili, kjer naj bi se njegova časovnica zamikala. To bi lahko ogrozilo evropska sredstva, zato so se na vladi odločili, da bodo gradnjo financirali iz domačih sredstev. Na to se je s pismom, ki ga objavljamo v nadaljevanju, odzvala mariborska zdravnica Alenka Strdin Košir.
Zdravstvo se je v zadnjih dneh spet znašlo na naslovnicah medijev vseh oblik. Odstop ministra za zdravje in pa končna razrešitev (oprostite, sporazumni odhod) direktorja UKC Maribor. Politična farsa eno in drugo dejanje, ki ga “navadni” zdravniki le spremljamo od strani. Svoje delo opravljamo naprej, a se ob tem počutimo precej nemočno, morda celo malo neumno.
Naša situacija je futilna – ali prevedeno v pravilno slovenščino – brez upanja na kakršenkoli rezultat. Zdravstveni sistem funkcionira vse slabše – malo se počutim že kot pokvarjena plošča – za tiste, ki sploh še veste, kako se igla na klasični gramofonski plošči zaskoči in potem ostane pesem ujeta v en obrat oziroma en verz, vse dokler ročno igle ne dvigneš in je ne prestaviš na naslednji obrat ali počistiš smet, ki povzroča preskakovanje igle, ali pač ugotoviš, da je praska na plošči nerešljiva in da ne bo več nikoli možno pesmi poslušati od začetka do konca brez preskakovanja.
Tako ponavljajoče pišemo in kričimo, da zdravstveni sistem ne deluje – ne za bolnike ne za zdravnike in druge zdravstvene delavce – tisti, ki nas vodijo, pa se ukvarjajo predvsem s političnimi igricami in javno merijo moči, nihče pa ne ostane dovolj dolgo niti za resno analizo stanja in identifikacijo problemov niti za iskanje resnih rešitev, kaj šele za njihovo realizacijo.
Alenka Strdin Košir je zdravnica v UKC Maribor, specialistka interne in intezivne medicine. V času covidne krize je v UKC Maribor vodila covid intenzivno enoto.
In tako se projekti ob vsaki menjavi (tako direktorja kot ekipe ministrstva) ustavijo, kdaj gre mimo kakšen končni rok za evropska sredstva, ki jih nato ni več; nekateri se ukinejo ne glede na do tedaj vloženo delo in predvsem regionalne bolnišnice ostanemo brez nujno potrebnih prostorov, aparatur, kadrov itn.
Zdravstveni delavci pa odhajajo v tujino ali raje delati v Hofer, kjer vedo, kaj pričakovati in koliko je njihovo delo vredno. Mladi zdravniki se sprašujejo, v kaj so se spustili, in iščejo rešitve, kako ne priti v sistem že na samem začetku, starejši zdravniki pa se utapljamo v delu v sistemu, ki nas ne ceni, ne more nagraditi in tudi ne more odpustiti nikogar, ki dela slabo; peščica pa jih zna sistem dobro izkoristiti v svojo korist.
Bolniki ne vedo, kam bi se obrnili, da bi dobili oskrbo, ki jo potrebujejo – dostop do družinskega zdravnika je postal kar velik izziv (ker so tudi oni rekli – dovolj, ne zmoremo več), čakalne dobe specialistov so take, da se kar nekaj bolezni že prej tragično konča, in se bolniki nato znajdejo na urgenci, ki poka po šivih, a se vedno manj zdravnikov in medicinskih sester odloča za delo tam, ker se dela intenzivno 24 ur na dan, plača pa je enaka kot kjerkoli drugje v zdravstvenem sistemu.
Pa recite, da to ni pokvarjena plošča, ki se vrti in vrti …
Sama nisem politično opredeljen človek, ne verjamem v nobeno politično strujo, verjamem v zdravo pamet in da lahko le v konstruktivnem dialogu med desno in levo nastanejo praktične in izvedljive rešitve. In tako se mi zdi, da v tem trenutku niti ni pomembno, ali rešujemo javno zdravstvo ali se odločimo za prehod v zasebništvo ali kombinacijo obojega … kar res potrebujemo (in si želimo tisti, ki smo najbližje bolnikom) je transparentnost in stabilnost.
Vseeno je, ali bolnika zdravi javna ustanova ali zasebnik, le vedeti se mora, koliko neko zdravljenje stane (ekonomsko realno), kdo bo plačal (ena zavarovalnica ali več, država ali bolnik sam), kakšna je doktrina zdravljenja, kako se postopa v primeru zapletov in kdo je za zaplete odgovoren. Transparentno moramo tudi vedeti, koliko stanejo materiali in aparature, kdo je odgovoren za stroške in tako naprej. In ne na koncu moramo vsi zdravstveni delavci vedeti, koliko je naše delo vredno in biti plačani po opravljenem delu in ne socialističnemu pavšalu, in biti tako stimulirani, da delamo dobro in več.
V prejšnji kolumni sem zapisala, da smo enota 514 kot nekakšen otoček, prostorsko in organizacijsko daleč od razburkanega dogajanja v UKC, a je orkan sedaj dosegel tudi nas. Obstanek naše intenzivne enote, ki je v UKC Maribor in slovenski prostor dodala nujno potrebnih novih 11 intenzivnih postelj, je še kako povezan z odločitvami, ki prihajajo z vrha.
Naša prostorska situacija je začasna, gostujemo v prostorih Oddelka za psihiatrijo, ki so namenjeni drugi dejavnosti. Z letom 2026 naj bi bili umeščeni v novo stavbo infekcijskega oddelka – projekt, ki smo ga zadnja 3 leta s skupnimi napori pripravljali in za katerega smo že leta 2020 dobili odobritev Ministrstva za zdravje, da se izvede z evropskimi sredstvi za obnovo po Covidu.
A še preden sem to kolumno spisala do konca, so se uresničili naši največji strahovi. Nenapovedano (in izjemno krivično) smo izpadli iz omenjenega načina financiranja in nas je zamenjal drug projekt v Ljubljani. Udarec je Ministrstvo za finance želelo ublažiti z obljubo o sredstvih iz proračuna, a glede na pretekle izkušnje ne vemo, komu naj sploh verjamemo in kaj bo prinesla naslednja politična menjava na kateremkoli vodilnem stolčku. Ker edina stalnica, ki jo poznamo, je: ekipe se menjajo in projekti se spet proučujejo na novo …
Morala na oddelku je v enem dnevu padla na neobstoječo. Ideja o novih (intenzivni enoti primernih) prostorih nas je držala pokonci in verjeli smo, da evropski denar pomeni trdno zagotovilo o izvedbi in roku vselitve. Torej bi morali zdržati le še 2 leti in pol. Kaj se bo v resnici zgodilo zdaj, ne ve nihče.
Kaj naj torej ponudimo zdravnikom in medicinskim sestram, ki jih že tako težko najdemo? Kako naj sploh karkoli planiramo, razvijamo, se borimo za boljšo medicino, če ne vemo, komu verjeti? Kako naj še naprej prepričujem vse profile zdravstvenih delavcev, da čez mejo ni bolje – da ni večjega reda, stabilnosti in za povrh še večjega plačila? Kako – ko pa o tem razmišljam tudi sama – po 25 letih dela v tem sistemu, po izbojevanih številnih bitkah in pregarani pandemiji – razmišljam, ali si zadnjih 15 let svoje poklicne poti ne zaslužim delati v stabilnem in spodbudnem okolju.
Pa zdravstveni delavci niti ne bomo najbolj oškodovani v tej zgodbi, ki zaudarja po političnih dogovorih in v nebo vpijoči neenakosti v slovenskem prostoru. Najbolj oškodovani bodo prebivalci naše regije, ki jim je bila javno obljubljena nova infekcijska zgradba, kjer bi lahko človeku dostojno zdravili nalezljive bolezni.
Prostori, kjer zdaj ležijo in se zdravijo bolniki s pljučnico, meningitisom, mišjo mrzlico in mnogimi drugimi infekcijskimi boleznimi, so bolj podobni bolnišnicam, ki jih videvam v Ugandi, ki jo redno obiskujem. In ko bo prišla naslednja velika epidemija (ali pa naslednja malo večja sezonska gripa), se bo od nas vseeno pričakovalo, da za vse bolnike poskrbimo, kot se je pričakovalo v času Covid pandemije. Kje in kako bomo te bolnike (ki so vsi potencialno ozdravljivi) zdravili? Verjetno ne v prostorih tistega drugega projekta, ki mu je zdaj namenjen evropski denar.
In kdo bo odgovarjal, ko se bodo bolnišnične okužbe z bakterijami, za katere nimamo več antibiotikov, razširile med prebivalstvom, ker v sedanjih prostorih bolnikov nikakor ne moremo izolirati in s tem preprečiti širjenje? Verjetno ne tisti, ki so odločili, da gradnja sodobne infekcijske stavbe ni več prioriteta.
Rada bi verjela, da zdravstveni sistem ni nepopravljivo poškodovan, a si ne morem več zatiskati oči pred resnico. Še vedno sicer mislim (ko gledam ogromno število delovnih in sposobnih ljudi, ki me obkrožajo), da bi sistem lahko deloval učinkovito in transparentno, a zato politično ni interesa; celo nasprotno – obstaja interes v obratni smeri. Tisti, ki imajo nadzor nad iglo na gramofonski plošči, ne znajo ali bolj verjetno nočejo popraviti plošče ali vsaj prestaviti igle na naslednji obrat. In tako se vrtimo v tem enem in edinem verzu …
Alo stari: Prie tako leto
Prie tako leto, prie taki dan,
ko jezn si na celi svet.
Prie tako leto, prie taki dan,
prie nepričakovan.
Pa se vsakič prepričam, saj neo več tak,
pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak
Ta kolumna je bila prvotno objavljena v Večeru.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje