120 let Prešernovega spomenika: "Gospod župan, odstranite pohujšanje"

Pisalo se je leto 1889, ko so na današnji ljubljanski tržnici postavili spomenik pesniku Valentinu Vodniku. Po uspešnem odkritju spomenika, ki predstavlja tudi prvi celopostavni javni spomenik v Ljubljani, sta se v duhu nacionalnega gibanja krepili želja in zahteva po postavitvi obeležja tudi pesniku Francetu Prešernu, ki je slovensko literaturo s svojim ustvarjalnim opusom vzdignil v visoko književnost.
Idejo o postavitvi spomenika je sicer treba razumeti v kontekstu takratnega časa, ko se je v Evropi krepil nacionalizem. Evropski narodi so znotraj prebujanja narodne zavesti iskali in izpostavljali svoje velike in za kulturni razvoj naroda posebej zaslužne može – pesnike, pisatelje, skladatelje, jezikoslovce ... V Sloveniji pa je bil Prešeren do konca 19. stoletja že prepoznan kot nacionalni pesnik.

"Ideja postavitve spomenika v Ljubljani, ki je bila še v procesu povzdigovanja v prestolnico slovenskega naroda, je bila tako zgolj nadaljevanje trenda javnega obeleževanja prostora s spominom na zaslužne može slovenske kulture in s tem tudi simbolnega prilaščanja javnega prostora," je za N1 pojasnil mag. Janez Polajnar, višji kustos v Mestnem muzeju Ljubljana.

Čeprav so prve zamisli o postavitvi obeležja pesniku vzklile že kmalu po njegovi smrti leta 1849, ko je pesnik in politik Lovro Toman zagnal akcijo zbiranja denarja, s katerim so pozneje postavili nagrobni spomenik Francetu Prešernu v Kranju, je minilo še štirideset let, preden so se pri postavitvi ljubljanskega spomenika zgodili prvi premiki. Leta 1890 je namreč Pisateljsko podporno društvo s predsednikom, sicer liberalnim politikom Josipom Vošnjakom oblikovalo odbor in začelo zbirati denar za njegovo izdelavo. Zbiranje sredstev je potekalo zelo počasi, do leta 1898 pa že skoraj povsem zastalo.

Spomenik je bil deležen številnih kritik

Šele preoblikovanje odbora v Odbor za postavitev spomenika Francetu Prešernu je dalo zbiranju denarja nov zagon. Predsednik odbora je postal ljubljanski župan Ivan Hribar, za častna predsednika pa sta bila imenovana še pesnik in duhovnik Simon Gregorčič ter pesnik in pisatelj Josip Stritar.
"Glavni pobudnik je bil Hribar, ki je celoten projekt tudi vodil. Ljubljanski župan je bil pri tem zelo dober. Že prej se je izkazal in bil zaslužen za postavitev vodovoda v prestolnici, kot župan pa je vodil uspešno obnovo Ljubljane po uničujočem potresu leta 1895. Hribar je bil izjemno sposoben in učinkovit mož. Zadal si je cilj, da bo projekt postavitve spomenika speljal do konca," je pojasnil Polajnar.

Želja, da bi spomenik Francetu Prešernu odkrili na stoletnico njegovega rojstva, torej leta 1900, se je izkazala za preveč ambiciozno, saj so namreč šele leta 1899 objavili prvi poziv na natečaj za izdelavo spomenika. Ocenjevalna komisija odbora za postavitev spomenika je za najprimernejše izbrala osnutek takrat mladega akademskega kiparja Ivana Zajca, saj je upošteval pričakovanja večine.

Član komisije pesnik Anton Aškerc je poudaril, da je glasoval za Zajčev osnutek zaradi "krasnih" relifov, medtem ko je menil, da uporaba marmorja za spomenik ni primerna. Mlajšim, bolj sodobnim – modernistično usmerjenim – umetnikom pa se je zdel Zajčev koncept spomenika precej staromoden oziroma akademsko realističen. "Slogovno je delo poznega historizma, ki je bil v evropskem spomeniškem kiparstvu takrat že v zatonu," je dodal Polajnar.

Kljub relativno hitri odločitvi ocenjevalne komisije se je odbor odločil, da preveri še mnenje ljubljanske javnosti. V ta namen je v takratnem Mestnem domu (današnje Lutkovno gledališče Ljubljana) konec marca 1900 pripravil razstavo, kjer si je imela ljubljanska javnost na voljo ogledati vse načrte, ki so prišli v okviru natečaja. Največ obiskovalcev se je, podobno kot ocenjevalna komisija, izreklo za osnutek Ivana Zajca. "Kipar je tako dobil kar dvojno potrditev svojega dela," je za N1 pojasnil višji kustos v Mestnem muzeju Ljubljana.

Lokacija spomenika ni bila znana vse do zadnjega

A težav s tem še ni bilo konec. Dve leti po naročilu, torej 1902, je nato prišlo do resnega zapleta, ko je komisija dobila v roke fotografije nastajajočega Prešernovega spomenika, ki so ga vlivali na Dunaju. Objavil jih je časopis Oesterreichische Illustrierte Zeitung.
Komisija je bila namreč mnenja, da nastajajoči kip ne predstavlja genialnega pesnika, ampak vsakdanjega in ponižnega človeka. Kipar Zajec je na očitke komisije odgovarjal tako, da ji je predložil nasprotna mnenja profesorjev Dunajske akademije, ki so potrdili, da gre za povsem ustrezen in dober spomenik. A to komisije ni ustavilo, da ne bi odšla na Dunaj in preprečila prenagljenosti pri izdelavi spomenika.

"V neki fazi se je že zdelo, da bodo postavitev spomenika v celoti prekinili oziroma vsaj zamaknili, vendar je to na koncu preprečil župan Hribar," je dejal Polajnar. Po seriji dogodkov, ki so sledili kritikam, je bilo delo na delno že ulitem kipu ustavljeno in začeto na novo. Ob tem je bila višina dodatnih stroškov precejšnja. Že tako visoki stroški, ki so znašali 48.000 kron, so se močno povečali in ob koncu dosegli 71.000 kron. "Kljub popravkom končna sodba umetniških krogov kipu ni bila naklonjena. Posledično kipar Ivan Zajec o tem obdobju ni želel govoriti niti na starost," je za N1 dejal Polajnar.

Precej so se mnenja kresala tudi, kam spomenik umestiti. Lokacija namreč ni bila znana vse do zadnjega. Pojavljali so se predlogi, da bi spomenik postavili na Kongresnem trgu, Parku Zvezda, pred Sodno palačo ... Čeprav je kipar Zajec poudarjal, da je bilo njegovo delo zasnovano tako, da bo spomenik postavljen znotraj zelenja oziroma parka, se je odbor na vztrajanje arhitekta Maksa Fabianija, ki je tudi avtor podstavka Prešernovega spomenika, odločil, da bo ta postavljen na takratnem Marijinem trgu, ki se je nato leta 1949 tudi uradno preimenoval v Prešernov trg.

Simbolno prevzemanje Ljubljane kot slovenske prestolnice

Slavnostno odkritje Prešernovega spomenika se je po številnih težavah naposled le zgodilo 10. septembra leta 1905. Veličastna prireditev, ki se je je udeležilo več kot 20.000 ljudi, je na neki način pomenila izraz slovenske narodne samozavesti v tistem času. Gre tudi za simbolno prevzemanje Ljubljane kot slovenske prestolnice. Takrat se je namreč nekje četrtina prebivalstva Ljubljane opredeljevala za Nemce.
Družbeni in politični kontekst prireditve je po besedah sogovornika Polajnarja opredeljeval kulturni boj med liberalno in klerikalno politično stranko ter kontekst nacionalnega boja. Odkritje in slavnost sta predstavljala praznik liberalne Narodno-napredne stranke. Predstavnikov Katoliške narodne stranke (novembra tistega leta preimenovane v Slovensko ljudsko stranko) ni bilo, predstavniki socialdemokratov pa so se prišli spomeniku poklonit popoldne.

"O kontekstu nacionalnih bojev in slovanske vzajemnosti priča udeležba predstavnikov Češke z županom Prage, predstavnikov Hrvaške z županom Zagreba, prisotna sta bila tudi predstavnika Rusov in Bolgarov. Vse so toplo sprejeli, po odkritju zastora in topovskih salvah z Ljubljanskega gradu pa je iz občinstva v čustvenem izbruhu zadonela panslovanska himna Hej, Slovani!. Na tako veličastni prireditvi so se prepletali slovenski nacionalizem s panslovanstvom in jugoslovanstvom," je pojasnil Polajnar.

Razgaljena muza razjezila ljubljanskega škofa

Odkritje Prešernovega spomenika je odmevalo tako doma kot v tujini. In čeprav je bila prireditev, na kateri je kot slavnostni govorec med drugim nastopil tudi pisatelj in politik Ivan Tavčar, je precej prahu v dnevih po odkritju spomenika dvignila razgaljena muza, ki je razburila cerkvene kroge in konservativni del javnosti.
Med najglasnejšimi kritiki je bil vsekakor ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki se je tudi sicer angažiral za to, da bi bilo v javnosti čim manj "pohujšanja". Tako je denimo leta 1899 odkupil večino zvezkov prve izdaje pesniške zbirke Erotika pisatelja in pesnika Ivana Cankarja, ki so nato končali v pečeh škofijske palače. Znan pa je tudi škandal, ki je nastal potem, ko je objavil knjižico Ženinom in nevestam: Pouk za srečen zakon.

Jegliča je razgaljena muza na spomeniku tako razburila in užalila, da je ljubljanskemu županu Hribarju poslal protestno pismo, ki so ga objavili v Slovencu, takrat vodilnem časniku političnega katolicizma na Slovenskem.

Kljub burnemu odzivu javnosti župan Hribar pred pritiskom ni klonil. Je pa zgražanje ljubljanskega škofa sprožilo zanimivo debato o nagoti in pohoti. Še zlasti so se namreč na škofa po besedah Polajnarja spravili liberalci, za katere je bil Jegličev napad na muzo dokaz klerikalnega barbarstva. "Nasploh je liberalno časopisje kar premetavalo od izvirnosti in domislic, ki so smešile škofa in njegov komentar o kvarnih vplivih razgaljene muze na javno moralo," je dodal sogovornik.

Da bi muza utegnila sprožiti močan odziv in negodovanje pri ljudeh, se je zavedal tudi avtor spomenika Zajec. Ta je namreč že leta 1903, potem ko so bila dela na spomeniku za kratek čas ustavljena, odboru v pismu zapisal, da je odločen, da bo muza na spomeniku razgaljena.

Spomenik največjemu slovenskemu pisatelju tako še danes krasi razgaljena muza pesništva, ki drži lovorjevo vejico. Spomenik, katerega postavitev je bila deležna številnih zapletov in preprek, pripoveduje zgodbo o zgodovini Slovencev. V 120 letih, odkar živi in diha z mestom, je postal stičišče družbenega življenja Ljubljančanov. Še danes se pred njim odvijajo kulturni dogodki.