130 let od dneva, ko se je Ljubljana za vedno spremenila

Po hudi zimi z veliko snega je Ljubljano leta 1895 pozdravila deževna pomlad. Po dolgotrajnih padavinah, ki so na Barju sprožile poplave, je bilo vreme med velikonočnimi prazniki zelo spremenljivo. V petek, 12. aprila, je prevladovala poletna vročina, potem pa je v soboto spet tako močno deževalo, da so morali celo odpovedati tradicionalne procesije. Velikonočna nedelja, 14. aprila, je bila sončna. Ljubljančani so čez dan napolnili parke in promenade, po lepem dnevu pa so se zvečer odpravili spat bolj zgodaj kot običajno, saj zaradi praznika v mestu ni bilo javnih zabav ali prireditev, ki bi jih lahko obiskali.
Medtem ko je večina mesta mirno sanjala, je prebivalce ob 23.17 iz spanca zbudilo močno tresenje tal, ki ga je spremljal grozovit hrup. Kot so takrat poročali očividci, je tresenje oziroma hrumenje trajalo 23 sekund. Dovolj, da so začele škrtati in pokati stene, v njih so se odpirale razpoke, škripala so ostrešja, zvijali so se leseni podi, s streh so se začeli rušiti dimniki, strešniki, rušile so se najprej manjše nato večje stene ...

"Predstavljajte si paniko ljudi. Bili so v temi. Takrat še ni bilo elektrike, da bi le pritisnili na stikalo in pogledali, kaj se dogaja. V temi se je odvijalo nekaj tako nezaslišano groznega, da so Ljubljančani kar v nočnih oblačilih leteli ven iz domov, se zbirali na prostem, kjer so v strahu med številnimi popotresi prebili tudi prvo noč," je trenutke dogajanja ob potresu v podkastu Agencije RS za okolje (Arso) pod vodstveno taktirko meteorologa Matije Klančarja pojasnjevala Arsova seizmologinja dr. Ina Cecić.

Največja intenziteta potresa je bila med 8. in 9. stopnjo po evropski potresni lestvici. Magnitudo potresa so seizmologi lokalno ocenili na 6,1, navorno pa na 5,8. Makroseizmično nadžarišče je bilo na podlagi instrumentalnih podatkov določeno severno od Ljubljane – v bližini Vodic. Zaradi velike moči so potres čutili na zelo velikem območju. "Velike poškodbe na objektih so se zgodile po vsej Ljubljanski kotlini med Vodicami in Igom, manjše poškodbe pa so bile na območju več kot 50 kilometrov od nadžarišča. Potres so čutili daleč, v Splitu, Firencah, na Dunaju in celo v Švici," je poudarila seizmologinja. Glavnemu sunku je v naslednjih desetih dneh sledilo več kot 100 popotresov.

Potres pritegnil kriminalce

Posledice so bile za Ljubljano, ki je bila takrat bistveno manjša kot danes, zelo hude. Naša prestolnica je tedaj namreč zaobjemala le prostor, ki ga danes poznamo kot center mesta. "Bila je majhno provincialno avstrijsko mestece, ki je pred potresom štelo 1.373 hiš, v katerih je živelo nekaj več kot 31.000 prebivalcev. V mestu je bilo največ pritličnih hiš, in sicer kakšnih 600, in samo šest štirinadstropnih. Preostale so bile eno- dvo- ali trinadstropne. Plinska razsvetljava je v center mesta prišla leta 1861, kanalizacija pa šele 1890. Veliko hiš ni imelo vpeljane kanalizacije, posledično so bile higienske razmere za življenje v centru slabe," je v podkastu Arsa predstavila Cecić.

Od 1.373 stavb v Ljubljani jih je bilo v potresu 14. aprila 145 tako poškodovanih, da so jih porušili. Večjo škodo je predvsem zaradi geološke podlage – aluvialnih peščenih neutrjenih tal – doživel levi breg Ljubljanice. Zelo hude poškodbe je utrpela takratna deželna bolnišnica, ki je stala na delu današnje Ajdovščine, zato so jo podrli. "V času potresa je bilo v njej 400 hospitaliziranih, in ko se je stavba začela rušiti in so na bolnike začeli padati opeke in ometi, so jih požrtvovalne sestre usmiljenke evakuirale na vrt. Po potresu je nova bolnišnica zrasla na Zaloški cesti. Na mestu dvorišča takratne bolnišnice pa je nastal trg pred današnjo sodno palačo kot varna točka za umik okoliških prebivalcev."

Pošta in brzojavni urad na Čopovi ulici sta kljub poškodbam začela zelo hitro obratovati 24 ur na dan. Med prvimi obvestili, ki so prispela v Ljubljano, sta bili brzojavki iz Zagreba in Trsta s sporočilom, da so številni kriminalci, ki "upajo v Ljubljani veliko dobiti", že napoti, zato "občinstvo, pozor". V najbolj poškodovanih ulicah, kot je bila Trubarjeva, so oblasti hitro postavile oborožene stražarje, da so preprečili ropanje porušenih poslopij.

Potres ni prizanesel niti številnim cerkvam, ki so krasile strogi center mesta. Zelo poškodovane so bile po besedah Cecić vse ljubljanske cerkve, razen stolnice, na kateri je edini čez nekaj dni spet začel zvoniti veliki zvon. Drugi zvonovi zaradi poškodb na cerkvenih stavbah niso smeli zvoniti. Najslabše jo je odnesla frančiškanska cerkev na današnjem Prešernovem trgu, saj so bile zelo poškodovane notranjost, stene, freske in fasada. Treba je bilo porušiti tudi oba zvonika, s strehe pa sta padla kovinska angela. V njeni neposredni okolici so porušili tudi drugo nadstropje frančiškanskega samostana. Jo je pa zato skoraj brez poškodb na Prešernovem trgu odnesla Hauptmannova hiša, zgrajena leta 1873.

Prizadeta tudi ljubljanska predmestja

Okoli Kongresnega trga, kamor se je po potresu zateklo več tisoč prestrašenih Ljubljančanov, je bila večina stavb močno poškodovana. Med njimi najhuje Kranjski deželni dvorec, ki so ga delno porušili in sezidali na novo. Od svoje ustanovitve leta 1919 pa v njem domuje Univerza v Ljubljani. Nedaleč stran je bil prav tako poškodovan takratni Deželni muzej Rudolfinum (današnji Narodni muzej). Tresenje tal je poškodovalo ne le stavbo, ampak tudi muzejske eksponate. "Muzej je naročil fotografa, da evidentira škodo. Še danes hranijo obsežno zbirko fotografij ne le škode v muzeju, ampak Ljubljane," je dejala Cecić.
Razdejana je bila palača Lontovž, v kateri ima danes svoj sedež Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU). Del ob Salendrovi ulici so porušili do tal. V tem dvorcu je živela družina deželnega glavarja. Med zelo poškodovanimi objekti je bil še Knežji dvorec, ki je imel obliko črke U, s čelom pa je bil obrnjen na Gosposko ulico. Po potresu so ga v popolnosti porušili, saj ga ni bilo mogoče več obnoviti. Na njegovi lokaciji zdaj stoji Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), ki je bila zgrajena veliko pozneje – med letoma 1936 in 1941 ter je hkrati največja Plečnikova stavba v Ljubljani.

Močno poškodovane so bile tudi stavbe ob nabrežjih Ljubljanice, ki so bila takrat drugačna od današnjih – niso bila utrjena, temveč razmočena. Šentjakobska cerkev je ostala brez obeh zvonikov, medtem ko cerkev sv. Florjana, ki je malce naprej od šentjakobske, ni utrpela velikih posledic. "Glavni razlog za to je podlaga. Šentjakobska cerkev je bila zgrajena na mehki podlagi ob reki, cerkev sv. Florjana pa na skali Grajskega griča," je v podkastu Arsa pojasnila seizmologinja. V tem delu Ljubljane je bila zelo poškodovana tudi trnovska cerkev. Prizadeti pa so bili še drugi predeli ljubljanskih predmestij. Največjo intenziteto je potres poleg centra mesta namreč dosegel v vaseh Dravlje, Utik in Vodice.

Umrlo 21 ljudi

Čeprav je povzročil gmotno škodo, ki je bila ocenjena na približno sedem milijonov goldinarjev, je potres terjal predvsem velik človeški davek. Življenje je po zadnjih raziskavah izgubilo 21 ljudi. Smrtne poškodbe so večinoma povzročili odpadli deli dimnikov in strešnikov, nekatere pa so zasuli podrti stropi. V centru današnje Ljubljane so umrli trije, smrtne žrtve pa so bile še v Bizoviku, Črnučah, Horjulu, na Ježici, Ižanski cesti (tedaj Karolinska zemlja), Rudniku, v Spodnjih Gameljnah, Šiški, Vodicah, Zapužah, Zgornji Šiški ter v neimenovanem kraju v občini Vino.

"Večina žrtev je umrla med potresom ali pa zaradi njegovih posledic, nekaj se jih je smrtno ponesrečilo pri reševanju in čiščenju ruševin. Prav tako je bilo ranjenih več oseb, vendar točnih podatkov o tem nimamo. Med njimi je bila soproga deželnega glavarja Otona Detele," je poudarila Cecić.

Številni Ljubljančani, ki so živeli v centru mesta, so se med potresom in neposredno po njem, kot omenjeno, pred najhujšim zatekli na prosto. Poleg Kongresnega trga so se zbirali na Turjaškem trgu (danes Novi trg), v Krakovem, pa v Tivoliju. "Treba je poudariti, da kljub strahu ljudi, ki so v svojih domovih puščali prižgane luči na plin, k sreči ni bilo požarov, ker bi kakšen požar še bistveno povečal škodo v mestu," je spomnila Arsova seizmologinja.

Nekateri so noči preživeli v sodih za zelje

Takoj po potresu je bila solidarnost znotraj monarhije pa tudi širše velika. Pomoč prizadetim je po navedbah Cecić prihajala iz celotne Avstro-Ogrske, denar za obnovo pa so poslale tudi številne druge države. Mestne oblasti so se po potresu lotile dveh pomembnih projektov, in sicer da zgradijo čim več zasilnih bivališč za prebivalce in hitro ocenijo škodo ter se lotijo obnove mesta. Vojska je takoj začela graditi barake in postavljati šotore. Šotorišča so bila urejena v Krakovem in Trnovem, nekaj manjših je bilo v drugih delih mesta. Ker pa je bilo zelo mrzlo in deževno, življenje v šotorih pa neprimerno, so morali najti druge možnosti. Začeli so gradnjo barak, kamor so nastanili prebivalce porušenih hiš.

Za precej nenavadno rešitev za nastanitev Ljubljančanov je poskrbel podjetnik Franc Jakopič (oče slikarja Riharda Jakopiča), ki je mestnim oblastem dal v najem 200 velikih sodov za zelje, v katerih so prenočevali ljudje. Kljub temu pa je v mestu primanjkovalo varnih prenočišč, zato se je več tisoč ljudi vsak večer z vlaki vozilo na Gorenjsko in Dolenjsko, kamor so se preselile številne družine, ki niso smele več bivati v svojih hišah. Prav tako je uprava železnice na razpolago dala veliko vozov, ki so stali na Kolodvoru in v katerih je vsako noč spalo več 100 ljudi.

Slabe tri tedne po potresu Ljubljano obiskal cesar

Poleg nastanitvenih kapacitet je težave predstavljalo tudi razdeljevanje hrane, zato so na Kongresnem trgu po navedbah Cecić vzpostavili veliko razdeljevalnico in več manjših na obrobju mesta. "Vodile so jih gospe, ki so bile v različnih humanitarnih združenjih. Vendar je nastal problem zaradi draginje in pomanjkanja živil. Tu je na pomoč priskočila dunajska reševalna družba, ki je poslala tri kuhinjske vozove, v katerih so pripravljali jedi na vsake tri ure za 3.500 ljudi. Vsi, ki so potrebovali topel obrok, so ga lahko dobili, in to za zelo simboličen denar," je pojasnila seizmologinja.
Logistika je bila takrat na kar visoki ravni, saj je bila Avstro-Ogrska zelo organizirana, poleg tega pa to ni bil prvi veliki potres, ki jo je prizadel. 9. novembra 1880, torej 15 let pred ljubljanskim, je Zagreb stresel potres magnitude 6,3. "Oblasti so imele čas, da analizirajo napake in pomanjkljivosti, ki so se pojavile po zagrebškem potresu, in so lahko organizacijo življenja po potresu v Ljubljani uredile po nekem protokolu, ki je že obstajal," je izpostavila Cecić.

Tri tedne po potresu, ko se življenje v mesto še ni vrnilo v ustaljene tirnice, se je Ljubljana znova znašla na naslovnicah takratnih časopisov. 7. maja je namreč porušeno slovensko prestolnico med potjo v Pulj za nekaj ur obiskal cesar Franc Jožef. Ko se je razvedelo, da si bo mesto ogledal monarh, so podjetni Ljubljančani v tem, tako Cecić, videli priložnost, da ustvarijo boljši vtis. "Čez noč so z lesenimi tramovi podprli tudi vse hiše, ki takšne podpore niso potrebovale. Vsekakor so vse te podpore in razdejanje pustili močan vtis na vladarja, ki je med sprehodom glasno obžaloval ogromno škodo in je Ljubljani iz svojih fondov daroval zajetno vsoto, 30.000 kron, za čimprejšnjo obnovo," je pojasnila gostja v Arsovem podkastu.

Iz podeželskega mesteca v evropsko prestolnico

Čeprav je bila naravna nesreča, ki je prizadela Ljubljano na velikonočni praznik, hud udarec, je hkrati pomenila korak naprej za razvoj mesta. Potres je namreč prisilil mestne oblasti, da naredijo spremembe, ki bi jih morale narediti že veliko prej. "Občinski svet je s prvimi urbanističnimi načrti zaspani provincialni kraj spremenil v sodobno evropsko mesto. Lepe, nove stavbe, ki so bile zasnovane in zgrajene po ljubljanskem potresu, občudujemo še danes," je zaključila Cecić.

Da se je Ljubljana po splošnem razdejanju in prahu, ki ga je povzročil potres, povzdignila v moderno mesto, je za N1 ocenil tudi mag. Janez Polajnar, višji kustos v Mestnem muzeju Ljubljana. Za popotresno obnovo, ki je trajala več kot desetletje, je najbolj zaslužen ljubljanski župan Ivan Hribar. Mandat je nastopil eno leto po naravni nesreči.

"Hribar je najbolj zaslužen za izpeljavo, ureditve in preureditve, ki so vodile v modernizacijo Ljubljane, saj je lepo izkoristil trenutek, da se je Ljubljana tako rekoč iz razvalin dvignila v deželno, kasneje pa še v slovensko prestolnico," je pojasnil. Čeprav je imel Hribar že prej načrte za modernizacijo – eden od teh je bil že uresničen z vpeljavo vodovoda – pa mu je tudi zaradi potresa uspelo pripraviti načrte za sodobno kanalizacijo.

Leta popotresne obnove so bila za mesto izjemno arhitekturno bogata, saj je v Ljubljani zraslo več stavb, kot jih je bilo v potresu porušenih. "Za urbanistični razvoj Ljubljane so bili ugodni pogoji. Po potresu sta se stekala denar in pomoč iz Avstrije. Zraslo je več kot 400 novih stavb. Številne, tudi nepoškodovane, so popravili, nekatere so celo, ker se je ponudila priložnost, porušili, čeprav to ni bilo potrebno," je dodal kustos.

Secesijska Ljubljana

Za arhitekturno podobo današnje prestolnice je najbolj zaslužen arhitekt in urbanist Maks Fabiani, ki je na lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt ter ga poslal na občino. Čeprav je občinski svet prejel več načrtov, so se Fabianijeve ideje, ki so bile precej blizu tudi županu Hribarju, izkazale kot najboljše. "Fabianijev doprinos je izjemnega pomena, saj je s svojimi idejami pripomogel k načrtni regulaciji urbanizma in gradnji za prihodnost. Njegova vloga je pomembna – prisoten je s stavbami, spomeniki in urbanizmom, ki vodi mrežo mesta," je za N1 poudaril Polajnar.

Na podlagi Fabianijevega načrta je namreč nastajalo današnje mestno središče z obvozno krožno cesto, ki vodi po Masarykovi, Njegoševi, Roški, Karlovški, Zoisovi, Aškerčevi in ob parku Tivoli. Fabiani je zasnoval posodobljeno mrežo ulic znotraj tega območja in nove trge.

Stavbe, ki so jih v letih obnove gradili, so bile večinoma v secesijskem slogu, ki je zaznamoval več evropskih mest na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Med najbolj znanimi je palača Kresija na Adamič-Lundrovem nabrežju ob Tromostovju, pa tudi Urbančeva hiša (Center Merkur) na Prešernovem trgu. Potres pa je prinesel ne le arhitekturno "lepe stavbe", temveč tudi ključno infrastrukturo. Za obnovo so potrebovali elektrarno (Mestna elektrarna Ljubljana), ki je začela obratovati 1. januarja 1898. Le tri leta pozneje je po Ljubljani zapeljal prvi tramvaj.

Po potresu so pristojni več pozornosti namenili gradnji varnih stavb. Ob ideji o urbanistični in arhitektonski obnovi Ljubljane je namreč nastala tudi raziskava o gradbenotehničnih normativih, ki je pripeljala do prvih smernic za potresnovarno gradnjo, so v članku Močni potresi v preteklosti spomnili na Arsu. Ljubljanski potres je med drugim začetek seizmologije na Slovenskem. Leta 1897 je v kletnih prostorih višje realke na Vegovi ulici v Ljubljani začela delovati prva potresna opazovalnica v avstro-ogrski monarhiji.