Na današnji dan pred 150 leti se je rodil Jože Plečnik. Pionir moderne arhitekture, ki je zasnoval podobo Ljubljane, pa tudi oblikovalec, kipar, urbanist, profesor. Ob njegovem jubileju smo obiskali Plečnikovo hišo v Ljubljani, v kateri je umetnik in vsestranski vizionar živel ter ustvarjal več kot trideset let.
Črn klobuk, črna oblačila, na nosu očala. Tako so markantnega arhitekta videvali na ulicah Ljubljane. Ob 150. obletnici rojstva enega največjih slovenskih vizionarjev in mojstrov arhitekture Jožeta Plečnika smo obiskali hišo v Trnovem, v kateri je preživel več kot trideset let življenja.
Hišo na začetku Karunove ulice, v kateri danes deluje muzej Plečnikova hiša, je arhitekt kupil s starejšim bratom Andrejem leta 1915, šest let kasneje pa se je vanjo tudi vselil. “Hišo sta kupila z mislijo, da bo postala širši dom Plečnikovih,” pojasni kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok na začetku najine poti po arhitektovi rezidenci. Z njima naj bi v hiši živeli še mlajši brat Janez in starejša sestra Marija z družino, pa se ideja ni uresničila.
“Nekaj časa je v zgornji sobi bival mlajši brat, pa sta kmalu ugotovila, da nista preveč za življenje skupaj. Mlajši brat je bil bolj družaben in je kdaj tudi koga povabil v hišo, kar pa je bilo za našega arhitekta moteče,” opiše Porok. Tako je naneslo, da je v hiši, namenjeni celotni družini, Plečnik na koncu živel samotno življenje z veliko svobode za ustvarjanje. Ob njem je zadnjih 26 let živela le gospodinja Urška Luzar, ki je po pričanjih za arhitekta vestno skrbela, ter njegov višavski terier Sivko.
Dunaj–Praga–Ljubljana
Jožetu je bilo v mladih letih namenjeno, da bi prevzel očetovo mizarsko delavnico, pa se je vseeno odločil za šolanje na Dunaju pri profesorju Ottu Wagnerju, ki je takrat v mestu veljal za najbolj znamenitega arhitekta secesije in modernih trendov. “Je pa na Plečnika močno vplivalo potovanje po Italiji in Franciji, kamor se je podal po diplomski nalogi. Pogled na klasične spomenike (tudi renesančne in baročne arhitekture) je močno spremenil njegov pogled in izoblikoval njegov slog. Ko začne po letu 1900 samostojno ustvarjati, se od tega, kar se je naučil v šoli, odmika in ustvari res svojevrsten pečat, ki vedno bolj sledi klasiki,” opiše kustosinja.
Po desetletju bivanja na Dunaju ga je prijatelj Jan Kotěra povabil v Prago in mu uredil službo na umetnoobrtni šoli, kjer je Plečnik preučeval različne tehnike. Po prvi svetovni vojni ga je tedaj novoizvoljeni češki predsednik Tomáš Masaryk povabil k prenovi praškega gradu. “Njegove ideje so mu bile tako všeč, da ga je izbral za vodjo prenove, kar je bila res čast in zelo pomembna funkcija, še posebej za tujca,” opiše kustosinja. Brezmejno zaupanje češkega predsednika se po njenih besedah kaže tudi v citatu iz pisma, ki ga je arhitektu poslal leta 1923: “Iz gradu in njegove okolice se da narediti nekaj znamenitega in ne vidim nikogar razen vas, ki bi lahko izpeljal to zgodovinsko nalogo.”
Čeprav so Plečniku takrat ponudili tudi profesorsko mesto na Akademiji lepih umetnosti, se je raje odločil za vrnitev v Ljubljano, kjer je postal profesor na tedaj novoustanovljenem oddelku za arhitekturo na takratni Tehniški fakulteti. Dela v Pragi in Ljubljani so tako nastajala sočasno.
Andrej Peunik/MGML
“Zdaj pa greva v najbolj zanimive prostore,” reče kustosinja, ko prestopiva prag kuhinje, ki je ohranjena takšna, kot je bila, ko se je Plečnik v hišo vselil. “Le ti dve okni je povečal, da je pridobil več svetlobe. Njegovo je tudi tlakovanje s kamnom teraco, ki je bil pomemben nadomestek za pravi kamen. Plečnik bi si verjetno želel tudi v Ljubljani ustvarjati z dragocenejšimi materiali, pa mu je bilo to zaradi finančne omejitve onemogočeno,” pojasni.
Skica, vredna več kot tisoč besed
“Tukaj je gospodinja Urška skuhala kosilo,” kustosinja pokaže na star štedilnik. “Tudi ona se spominja, da sta jedla ločeno. Ko je Plečnik pojedel, je ona takoj pospravila in bil je zelo zadovoljen, da je vse čisto,” opiše. Po spominih gospodinje je imel arhitekt rad preproste zelenjavne jedi na žlico, medtem ko mesa ni posebej cenil oziroma so ga tako ali tako imeli v omejenih količinah.
“Sta pa bili njegovi razvadi cigareta in močna turška kava. Tudi prijateljici Emiliji Fon se je prav pohvalil, da zna narediti dobro kavico,” se pošali kustosinja in pokaže na zbirko džezvic, med katerimi je tudi ena zelo majhna – prirejena za kuhanje kavice za enega. “Zanimivo je, da si je na njej podaljšal držalo. Očitno si je večkrat tudi sam skuhal kavico in verjetno ga je kdaj speklo, ker je bilo držalo tako kratko,” pravi.
Plečnikova hiša / Plečnik House
Plečnik je hišo opremil s pohištvom, ki ga je oblikoval sam. “Ljubezen do oblikovanja iz lesa je pridobil že v očetovi obrtniški delavnici. Imel je res poseben občutek za les, iz njega je znal zvabiti marsikatere oblike. Ta stol je načrtoval prav za ta kotiček in to je bil samo njegov stol – nihče drug ni sedel nanj.” Stol je prilagojen steni, na katero je naslonjen, ima pa tudi mizico za skiciranje oziroma premično poličko.
“Tukaj naj bi imel vedno shranjeno kakšno knjigo ali pa beležnico, da je lahko vedno kaj skiciral. Tudi svojim študentom je naročal, naj imajo vedno s sabo vsaj majhno beležnico, kadarkoli imajo kakšno idejo, pa naj si jo hitro skicirajo. Zanj je bila skica tako in tako več vredna kot ne vem koliko besed,” opiše kustosinja.
Univerzalen umetnik
Plečnik je oblikoval tudi police, notranjo opremo, lestence, liturgične predmete. “Po svoje je primerljiv z renesančnimi umetniki, ki smo jim rekli ‘uomo univerzale’, ker se je res lotil marsikatere umetnosti. Zagotovo je nenavaden v svetovnem merilu, ker je imel res vsestransko razvite umetniške in ustvarjalske sposobnosti,” opiše kustosinja Porok.
Modeliral je tudi z mavcem in glino, oblikoval je spomenike, nagrobnike, vodnjake in ornamente, tudi kakšen pepelnik je ustvaril, zamašek za steklenice, snoval je vrtove, kasneje pa se je lotil tudi grafičnega oblikovanja naslovnic knjig.
V sklopu 150. obletnice njegovega rojstva so v Plečnikovi hiši prvič razstavili tudi osnutek kozlove glave, ki jo je leta 1908 za vodnjak Karla Boromejskega na Dunaju oblikoval s sodelavcem kiparjem Josefom Engelhartom. Razstavo Plečnik in pika: stripovska oživitev arhitekturnega mojstra, na kateri je predstavljeno nastajanje biografskega stripa o Plečniku, si lahko ogledate do 8. maja.
Andrej Peunik / MGML
“Vse mu je bilo nekako zanimivo, bil je zelo radoveden, povsod je vtaknil svoj nos. Še posebej prve generacije študentov so si zelo vestno zapisovale njegove misli, in glede na zapisano je enkrat rekel, da arhitekta pač mora vse zanimati,” pravi.
Delovni prostor le meter stran od postelje
Mimo zimskega vrta vstopiva v Plečnikovo sobo v prizidku, ki so ga zgradili po njegovih načrtih. Tudi vso opremo, ki je v sobi, je oblikoval sam. Na mizi so arhitektovi klobuki, očala, risalni pribor, na policah ob robovih sobe so razstavljene njegove knjige. V tej sobi je Plečnik delal in spal, njegova delovna miza je le kak meter stran od njegove postelje.
“Ustvarjalni in risarski del sta blizu – takoj ko je dobil idejo, je že skiciral. Ko je bil starejši, je bila to tudi najlažja rešitev, da je imel svoj delovni prostor blizu postelje,” pojasni kustosinja.
Matevž Paternoster/MGML
Prav v tej sobi je Plečnik zasnoval prvo idejo in skico za večino ljubljanskih arhitekturnih velikanov. “Vsaj zamisli od Tromostovja, potem Narodne in univerzitetne knjižnice do pokopališča Žale. Tudi drugih mostov, recimo trnovskega, to zagotovo,” pravi kustosinja.
Kasneje so mu študentje in asistenti večkrat pomagali pri izrisovanju gradbenih detajlov tik pred izvedbo. “Jih je pa Plečnik seveda skrbno nadzoroval. Nič ni šlo z mize brez njegovega pregleda in korektur,” pravi.
Dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka
Študentom je ob arhitekturnih znanjih želel priučiti tudi visoka etična načela. “Vedno jim je zabičal. Če bo vaš naročnik hotel služkinjo spraviti v neko vlažno klet brez oken, tega ne boste naredili,” opisuje kustosinja Porok.
Ljubljana sprva grdo mesto
Skozi okno se odpira pogled na prostran vrt – da bi ga povečal, je Plečnik leta 1929 dokupil še sosednjo hišo. “Tudi sam je pisal, da mu je bila Ljubljana, ko se je vanjo preselil, zelo neprivlačno, celo grdo mesto. Šele ob mraku je šel v center na obisk k sestri,” pojasni kustosinja.
Seveda je to dejal, preden je Ljubljana postala Plečnikovo mesto – danes v slovenski prestolnici štejemo 57 kulturnih spomenikov državnega pomena, pod katere se je podpisal. Mnogi ne vedo, da za svoje intervencije v Ljubljani niti ni zahteval plačila, ampak jih je ob profesorski plači, ki jo je prejemal na Fakulteti za arhitekturo, opravil brezplačno.
PROFIMEDIA
Tržnica v središču Ljubljane (Foto: PROFIMEDIA)
Foto: Srdjan Živulović/BOBO
Žiga Živulović jr./BOBO
PROFIMEDIA
Čevljarski most (Foto: PROFIMEDIA)
DDD
PROFIMEDIA
PROFIMEDIA
PROFIMEDIA
Žiga Živulović jr-/BOBO
Fotografija Ljubljanice je simbolična. (Foto: BOBO)
Na velik vrt za svojim domom je Plečnik posadil oreh, češnjo, hrast, ginko in še nekaj dreves, ki so danes že precej visoka. Nekdaj so bili ob hiši le cerkev, župnišče ter sadovnjaki in ostali vrtovi, občutek je bil, kot da si stopil v naravo. Med vrtom bližnje župnije in Plečnikovim ni nobene ograje. “S prijateljem župnikom Francem Saleškim Finžgarjem sta se enkrat spraševala, ali naj obnovita plot, ki je ločeval oba vrtova. Takrat je Plečnik rekel, da med dobrimi prijatelji ni nobenih plotov in naj raje vetrc pihlja med obema zemljiščema,” opiše kustosinja. S Finžgarjem sta res ostala prijatelja do konca življenja.
Na hiši živa fasada
Takoj je zasadil tudi divjo vinsko trto oziroma viniko. “To je živa fasada, ki se v letnih časih spreminja. Spomladi ozeleni in je lepo košato zelena, potem porumeni oziroma pordeči in odpade. Tako se letni časi kažejo na arhitekturi,” pojasni kustosinja, ki doda, da je Plečnik v svojih načrtih zelo vestno upošteval moč rastlin.
“Po eni strani so nadomeščale arhitekturne elemente in ozelenile njegove ureditve, včasih so zastirale pogled na kakšno arhitekturo, ki mu ni bila ljuba. Najpogosteje pa so služile kot poživitev arhitekture in cenejše nadomestilo arhitekturnih elementov,” opiše.
PROFIMEDIA
Na Vegovi ulici je denimo postavil visoke topole, ob Narodni in univerzitetni knjižnici so okroglasti javorji, katerih krošnje spominjajo na visoke krogle. Trnovski most nam pokaže, da so mu bile ljube tudi breze.
Na vrtu je uredil še majhen čebelnjak, zraven pa je bil večji zelenjavni vrt, na katerem je Plečnikova gospodinja gojila zelenjavo. “Ta vrt mu je res veliko pomenil. To je bil njegov prostor počitka in navdiha. Povsod v hiši vidimo, da si je Plečnik uredil kotiček za delo, in sicer mislim, da je pretežno razmišljal o delu. Tukaj pa je imel prostor, kjer se je lahko odklopil in si nabral moči za nove ideje,” razmišlja kustosinja.
Sveta trojica, ki je odločala
Ob Plečnikovi sobi je kopalnica, ki je bila – ko je v hiši še bival arhitektov mlajši brat – najprej njegova sobica. Tudi kopalnico je opremil z leseno omaro, ki ji je vgradil sistem sklopnih mizic. Odpreš, opraviš svoje delo in zapreš, ko si delo zaključil.
Sprehodiva se še do sobice za druženje, v kateri je Plečnik pogosto filozofiral s takrat najbolj znanim konservatorjem Francetom Sterletom in vodjo mestnega gradbenega urada Matkom Prelovškom. V šali so jim kdaj rekli tudi sveta trojica, ki odloča o usodi Ljubljane. Pridružil se jim je tudi sosed Finžgar. “Potlej so se ob nedeljah dopoldan zbirali tudi Pri kolovratu v Ljubljani. Kot je rekel Plečnik, so zelo asketsko popili kakšen deciliter vina.”
Matevž Paternoster/MGML
Na mizi v sobici, obdani z lesom, je leseni kipec zmajčka. Kustosinja pojasni, da je to nagrada, ki so jo podeljevali častnim meščanom mesta Ljubljane. “Plečnik jo je oblikoval na začetku 30. let, potem pa je leta 1939 tudi sam postal častni meščan in je dobil svojo plaketo.”
Živeti v stolpu
Po škripajočih stopnicah se povzpneva še v zgornje nadstropje. Steno krasijo fotografije s Plečnikovega potovanja po Italiji. Oblikoval je tudi okvirje, ki so pred časom krasili hodnike in risalnice na Fakulteti za arhitekturo. “To so bili vzori različnih preteklih obdobij za študente, ker se le ni toliko potovalo, pa tudi manj literature je bilo na voljo.”
Tudi soba, ki je bila najprej namenjena za arhitektovega mlajšega brata Janeza, je okrogle oblike.
“Krog je zagotovo neka arhetipska forma popolnosti, s katero je bil absolutno fasciniran,” opiše kustosinja, kako je Plečnik med potovanjem po Italiji nekaj časa celo živel v stolpu. “Tudi svojemu prijatelju oziroma študentskemu kolegu Kotěri je zapisal, da bo – ko bo imel svojo hišo – imel stolp.” Plečnik si je dolgoletno željo tudi izpolnil in k hiši na Karunovi dogradil manjši stolp.
Matevž Gradišek/BOBO
Ko je Jožetov mlajši brat zapustil sobo v zgornjem nadstropju, si je arhitekt v njej uredil risalnico. “Ko so ob nemški okupaciji med drugo svetovno vojno zaprli staro Tehniško fakulteto, je Plečnik tiste študente, ki so še ostali v Ljubljani, povabil, naj prihajajo sem. S fakultete so prinesli celo mize in stole ter veliko knjig in so tukaj ustvarjali,” pove kustosinja.
Tudi v tej sobi je nekaj Plečnikovih lesenih stolov, na mizi je star risarski pribor, svinčniki, tuš in risalna deska, na katero so z risalnimi žebljički pritrdili papir.
Več kot šest tisoč skic in načrtov
“Veliko srečo imamo, da so se njegovi osebni predmeti ohranili. Bili so v hiši, kar je velika sreča,” pojasni kustosinja Porok.
Arhitektovo dediščino je po njegovi smrti leta 1957 podedoval njegov nečak Karel Matkovič, ki je po upokojitvi tudi živel v starem delu hiše, Plečnikov delež pa je ohranjal kot neke vrste zasebni muzej. “On je bil tudi prvi, ki je začel urejati Plečnikova pisma, fotografije in tudi načrte – nekako kronološko – verjetno so bili prej v bolj ustvarjalnem neredu.” Dogovoril se je, da se hiša ob njegovi smrti proda mestu Ljubljana, ki naj kasneje v njej ustvari muzej, in tako se je res zgodilo.
Danes imajo v Plečnikovi hiši približno 6.500 skic in načrtov, množico fotografij arhitektur iz časa gradnje ter pisem – predvsem tistih, ki so bila poslana njemu, pa tudi njegovih. Plečnik si je v življenju namreč dopisoval s približno 300 dopisovalci, zato kustosinja pravi, da se najdejo marsikje. “Veliko imamo samih zbirk, ki še niso obdelane in objavljene, tako da nas tukaj čaka še veliko dela. In tudi o Plečniku še ne vemo vsega.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje