Menu Item
Stranke KUL in Gibanje Svoboda bodo skupni cilj, to je zamenjavo sedanje vlade, lahko dosegle le, če se med seboj ne bodo napadale in če bodo volilce prepričale, da so po volitvah sposobne oblikovati trdno in učinkovito vlado. Povsem razdeljena slovenska politika pa je v nečem vendarle enotna: letošnje volitve bodo pomembne.
Predsednik republike Borut Pahor bo v sredo podpisal odlok o razpisu volitev v državni zbor. Kot je že večkrat napovedal, bo kot dan za izvedbo rednih volitev določil 24. april.
Povsem razdeljena slovenska politika je v nečem vendarle enotna: letošnje volitve bodo izjemno pomembne. Vendar pa to pomembnost stranke različno razlagajo.
Sloveniji moramo vrniti normalnost: dovolj je rušenja pravne države, kršenja človekovih pravic, posegov v neodvisne institucije, orbanizacije države …, nujnost zamenjave sedanjih oblastnikov izpostavljajo v levosredinski opoziciji.
Na drugi strani največja koalicijska stranka SDS delo aktualne vlade ocenjuje kot uspešno in poudarja potrebo, da za dokončanje zastavljenih projektov dobi še en mandat.
Sodeč po zadnjem merjenju javnega mnenja, ki ga je za Televizijo Slovenija prejšnji teden opravila agencija Mediana, imajo stranke, katerih cilj je menjava Janševe vlade, precejšnjo prednost.
Nakazuje pa se tudi možnost ponovitve uspeha novih strank, ki smo mu bili priča na zadnjih treh državnozborskih volitvah: leta 2011 je zmagala Jankovićeva Pozitivna Slovenija, tri leta kasneje Cerarjeva SMC, pred štirimi leti je sicer Šarčeva LMŠ za SDS krepko zaostala, je pa dobila največji delež glasov na levi polovici političnega prostora.
Tokrat je Mediana najvišjo podporo namerila stranki Gibanje Svoboda, njen predsednik Robert Golob pa se je povzpel na vrh lestvice najbolje ocenjenih politikov. Kar potrjuje, da pomemben del volilcev z dosedanjo strankarsko ponudbo ni zadovoljen in da kljub preteklim negativnim izkušnjam še vedno upa, da bodo novi obrazi prinesli spremembe.
Do volitev, do katerih nas loči še 75 dni, se sicer lahko trenutna podoba priljubljenosti političnih strank še pomembno spremeni.
Spomnimo, da je nekaj mesecev pred zadnjimi državnozborskimi volitvami Šarčeva stranka po nekaterih javnomnenjskih anketah prehitela SDS, na volilno nedeljo pa je LMŠ zbrala pol manj glasov kot Slovenski demokrati. Prav tako je leta 2011 nepričakovano obetajoče startala Državljanska lista Gregorja Viranta, po razkritju visokih Virantovih honorarjev pa ji je podpora močno padla – na volitvah je zbrala dobrih osem odstotkov glasov.
Nobenega dvoma ni, da bodo Golobovi nasprotniki v prihodnjih tednih v njegovi omari pospešeno brskali za okostnjaki.
Na končni razplet volitev sicer vpliva kup dejavnikov, od volilne kampanje in predvolilnih soočenj do volilne udeležbe … Volilci z odločitvijo ne hitijo. Kot je v oddaji Moje mnenje na TVS izpostavil analitik javnega mnenja Andraž Zorko, se jih več kot polovica odloči v zadnjem mesecu pred volitvami, slaba petina celo v zadnjem tednu.
Golob se je sicer v zadnjih dneh jasno pozicioniral – s trenutno vladajočimi strankami se o sodelovanju ne namerava pogovarjati.
Bo pa moral v prihodnjih tednih tudi razkriti, kdo so njegovi kadrovski aduti in katere so osrednje točke programa stranke – zgolj nizanje lepo zvenečih besed, kot so svoboda, spoštovanje in solidarnost, bo do aprilskih volitev težko ohranilo zmagoviti naboj.
Golob doslej ni spregovoril o tem, kaj bodo osrednje vsebinske točke njegove stranke, kakšen je njegov pogled na javno šolstvo, javno zdravstvo, na obstoječi pokojninski sistem, na velik javni dolg, na begunsko problematiko, ograje na mejah …
Izpostavljal je v glavnem le energetsko in okoljsko problematiko, neljubim novinarskim vprašanjem se je izognil ali se nanje osorno odzval.
Eno takšnih Golobu neljubih vprašanj je, zakaj je “elemente fašizma v politiki aktualne vlade” prepoznal šele, ko ni bil ponovno postavljen na čelo Gen-I. Njegov odgovor, da je nesprejemljivo ravnanje vladajočih ugotovil že mnogo prej, a da postane opozarjanje kredibilno šele tedaj, ko imaš osebno izkušnjo, zveni neprepričljivo in oportunistično.
Načelnost namreč pokažeš, če na škodljive poteze opozarjaš, ko te prepoznaš – ne glede na to, koga prizadenejo. Pri tem opozarjanju so stranke KUL – kljub vsej nerodnosti in medsebojnim trenjem – mnogo bolj dosledne.
Vse bolj jasno postaja, da lahko Janševo SDS na aprilskih volitvah premaga le Gibanje Svoboda; seveda, če je ne bo pretresla kakšna afera in če bo postregla z vsebinskimi odgovori in kadrovskimi rešitvami. O tem, da bi relativna zmaga na volitvah pripadla kateri od strank KUL, si te že pred Golobovo vrnitvijo na politično prizorišče niso delale večjih utvar.
Zlasti Socialni demokrati pa so pričakovali, da bodo postali najmočnejša stranka KUL in v primeru skupne zmage levosredinske opozicije prevzeli vodenje vlade. Z oblikovanjem Golobove stranke se zdijo ta pričakovanja mnogo težje uresničljiva.
“Vsakih štiri leta nam dobro kaže, potem pa v zadnjih treh tednih pride nov obraz, ki ima boljšo štartno pozicijo. Verjetno je takšna naša usoda,” vodja poslancev SD Matjaž Han razočaranja v pogovoru za N1 prejšnji teden ni skrival.
Socialnim demokratom se je sicer po zamenjavi Dejana Židana na čelu stranke podpora nekoliko dvignila, vendar pa tudi v njegovi naslednici Tanji Fajon volilci niso prepoznali premierskega potenciala.
Zlasti šibka je na gospodarskem področju, kar v SD sicer poskušajo nekoliko omiliti s postavitvijo podjetnika Sandija Češka na čelo strankinega strokovnega sveta za gospodarstvo. Na področju sociale in zagovarjanja človekovih pravic pa SD pogosto preglasi stranka Levica.
Gibanje Svoboda nagovarja zlasti neopredeljene volilce, glasove pa jemlje tudi strankam KUL. Med njimi najmanj ogroža Levico, saj je ta od pragmatičnega podjetniškega razmišljanja Roberta Goloba najbolj oddaljena.
Tudi Levica pa se pred volitvami sooča z nekaterimi dilemami. Prva je, kako ob izpostavljanju pripravljenosti za vstop v morebitno prihodnjo levosredinsko vlado ohraniti volilce, ki v njej vidijo opozicijo vsakokratni oblasti. Druga pa je, kako pri volilcih, ki so naklonjeni njenemu vstopu v vlado, odpraviti dvom, da je stranka to res pripravljena storiti.
Tako ni osamljeno razmišljanje, da bi k preseganju tega dvoma pomembno pripomoglo, če bi Levica pred volitvami predstavila svoje kandidate za ministrska mesta, za vodenje finančnega resorja pa bi ponudila koga od prepoznavnih ekonomistov. S takšno potezo bi tudi omilila nenehno strašenje, h kateremu se s prirejeno izjavo poslanca Mihe Kordiša zateka desnica, da ima Levica namen podjetnike najprej obrati do zadnjega beliča, nato pa z bajoneti pregnati v morje.
K boljšemu rezultatu Levice na prihajajočih volitvah bi utegnila prispevati tudi obširna akcija civilnodružbenih gibanj, v kateri namerava okoli 1.800 aktivistov po celi Sloveniji ljudi pozivati, naj se udeležijo volitev. Da bi ta akcija dobila razsežnosti, kot jih je imela referendumska kampanja o zakonu o vodah, ne gre pričakovati, smo pa v zadnjem letu priča vztrajnemu prebujanju civilne družbe.
Na aprilskih državnozborskih volitvah se tako obeta višja volilna udeležba, kot pred štirimi leti, ko se je na volišča podalo slabih 53 odstotkov volilnih upravičencev. Višja volilna udeležba pa gre praviloma v prid levosredinskim strankam.
Ob oblikovanju Golobove stranke se postavlja tudi vprašanje, ali bi lahko ta ogrozila vstop katere od strank KUL v parlament. Po javnomnenjskih merjenjih imata med četverico levosredinskih opozicijskih strank najnižjo podporo LMŠ in SAB.
Šarčeva stranka je sicer uvrščena pred Stranko Alenke Bratušek, če pogledamo njuno podporo v zadnjih mesecih, pa ugotovimo, da je ta pri SAB bolj stabilna. Pri njenih vodilnih članih sproža optimizem tudi to, da so javnomnenjska merjenja SAB tako pred štirimi kot pred osmimi leti komaj zaznala, a se je – tudi s pomočjo retoričnih spretnosti svoje predsednice na predvolilnih soočenjih – uspela uvrstiti v državni zbor.
Robert Golob je tako predsednikom levosredinskih strank kot javnosti med vrsticami, a vendarle dovolj jasno sporočil, da ga vstop v KUL pred volitvami ne zanima.
Eden od razlogov za takšno odločitev bi lahko bila ocena, da si bo s tesnejšo povezavo z levosredinsko opozicijo zmanjšal manevrski prostor za nagovor dela desnosredinskega volilnega telesa.
Osrednji razlog pa je mogoče razbrati iz Golobove izjave po sestanku s prvaki strank KUL, da Gibanja Svoboda sploh ne bi bilo, če bi KUL zadoščal potrebam volilk in volilcev. “Očitno je, da si ljudje želijo alternativo in verjamem, da jo naša stranka lahko ponudi,” je dodal.
Iz teh besed je bilo zaznati Golobovo prepričanje, da je njegova stranka alternativa tako nesprejemljivi politiki Janševe vlade kot tudi nesposobni opoziciji, ki ji ni uspelo zrušiti sedanjih oblastnikov.
Tako stranke KUL kot Gibanje Svoboda sicer poudarjajo, da so naravne zaveznice, saj je njihov skupni cilj zamenjati sedanjo vlado. Vendar pa bodo ta cilj dosegle le, če se med seboj ne bodo napadale in če bodo volilce prepričale, da so po volitvah sposobne oblikovati trdno in učinkovito vlado. V nasprotnem primeru bo leva sredina še bolj oslabljena, prihodnja Janševa vladavina pa še bolj brez zavor.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje