Menu ItemOb smrti Anite Ogulin ponovno objavljamo intervju, ki smo ga z njo naredili oktobra 2022. V njem je spregovorila tudi o bitki z rakom. "Bilo je tudi brutalno, zelo malo časa mi je ostalo in strah me je bilo," je v iskrenem pogovoru za N1 povedala humanitarka, ki v slovenski družbi velja za sinonim dobrodelnosti, srčnosti in nesebičnosti. Odkrito je spregovorila o trenutku, ko je izvedela, da jo je bolezen žrla že leta, (tudi) ker svojemu telesu ni prisluhnila, in o jezi ter krivdi, ki ju je v tem času občutila. Zakaj družini sprva ni nameravala povedati, da je hudo bolna? Zakaj je menila, da smo kot družba padli? Kaj je najbolj zamerila politiki? In zakaj je bila prepričana, da vsako revščino in socialno krizo ustvarijo odločevalci?
Ob smrti Anite Ogulin ponovno objavljamo članek, ki smo ga prvotno objavili 8. oktobra 2022.
“Najprej doživiš šok, negotovost, sprašuješ se, zakaj ravno jaz,” je pripovedovala Anita Ogulin, ženska, ki je svoje življenje posvetila pomoči družinam v stiski. “Včasih sem se vprašala, ali je to tisto življenjsko dno. Ali bom dovolj močna, da se bom pobrala? Zdaj sem iz dneva v dan bolje, a bilo je tudi brutalno.”
Z mislimi se je vrnila v trenutek, ko je izvedela za svojo diagnozo: kronična levkemija in mnogocelični limfom B. “Bila sem ravno na poti na snemanje družin, ki jim skupaj s POP TV pomagamo. Vozila sem avto, telefon je tako kot vedno ves čas zvonil. Javim se in na drugi strani je bila zdravnica iz triaže Onkološkega inštituta. Rekla mi je, da je zdaj pa čas zase. Bila je jezna, ker me je toliko časa klicala, zato sem se ji opravičevala. Povedala sem ji, da nisem klepetala po telefonu, da sem reševala družine v stiski in da se zato nisem javila. In odvrnila je: ‘Zdaj boste odložili te zgodbe in se boste posvetili sebi. Sporočiti vam moram, da imate hudo obliko raka.'”
Ogulin je večkrat vprašala, ali je to res, in vsakič dobila pritrdilni odgovor. V pogovoru za N1 je povedala, da informacije ni mogla sprejeti: “Nato pa se je zgodil trenutek kot iz filma, v katerem igra Scarlett O’Hara: Na to bom mislila jutri, ta trenutek ne morem, ne smem.” Celotno iskreno izpoved si lahko pogledate v videu na vrhu članka.
Ko se je zvečer vračala s terena, se je ustavila na parkirišču. Priznala je, da si ni upala domov: “Ali sem res tako bolna? Kako naj to povem svojcem? Otroka sta me ves čas opozarjala: mami, preveč delaš, ustavi se, počivati moraš. Mož je govoril enako.” Ko je prišla domov, mu je povedala. Bil je osupel in skupaj sta sklenila, da otrokom novice ne bosta razkrila. O nasprotnem so jo prepričali njena prijateljica, humanitarka Ninna Kozorog, in zaposleni na Onkološkem inštitutu. “Gospa, pripraviti morate vse, ta trenutek niste v dobri situaciji,” ji je rekla ena od zdravnic.
In to je storila. V pogovoru je iskreno povedala, da je otroka zelo prizadela. “Hči je takoj poklicala zdravnico, ki ji je razložila, kaj me čaka, če takoj ne začnejo sistemske kemoterapije. Zelo malo časa mi je ostalo. Strah me je bilo. Borila sem se z občutki krivde, ker sem se preveč razdajala in premalo ohranjala stike z družino, pa čeprav smo zelo povezani. Konec koncev sem vso družino vpletla v reševanje družin v socialni stiski.”
“Bolezen me je žrla že leta, a telesu nisem prisluhnila”
Priznala je, da je v teh sedmih mesecih bitke z rakom čutila tudi jezo. Družbi je vse življenje dajala in podarjala, kar je mogla in zmogla. “Zakaj jaz? Kaj sem naredila narobe? To sem se spraševala. Ampak bolezen ne izbira. Ves čas sem živela prek svojih zmožnosti, meje zame niso obstajale. Delala sem tudi po 18 ur na dan, in to je rezultat. Nimam kaj. Celo na Onkološkem inštitutu so mi zaposleni rekli: Malo odložite ta telefon,” je pripovedovala v smehu. (Kljub bolezni, pa čeprav na daljavo, še vedno pomaga družinam v stiski.)
Ogulin je ena tistih ljudi, ki jih – če se ne sami – na neki točki ustavi življenje. Alarmi, da je nekaj narobe, so se že prižigali, toda Ogulin jim pretirane pozornosti ni posvečala. “Mene so najprej opozarjale urtikarije, po vsem telesu sem jih imela, a zdravnika nisem obiskala. Ko so izbruhnile kar naenkrat, sem morala na urgenco. Ampak saj veste, urgentna pomoč je hitra pomoč, kar pomeni, da dobiš zdravila in greš naprej.”
Sledili so koronski valovi, ko se je mnogo družin znašlo v stiski, in v Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje so delali noč in dan. Ko so se razmere začele umirjati, je ves čas čutila močno utrujenost. “Opazovala sem sodelavce, ki so bili prav tako utrujeni, in prepričana sem bila, da je to normalno. Pa ni bilo. Telo me je že močno opozarjalo, da nekaj ni v redu, sama pa tega nisem zaznala, dokler se nisem cepila s poživitvenim odmerkom. Bulice, ki sem jih imela na bezgavkah, so ponorele. Na zatrdline sem sicer zdravnike opozarjala že prej, a nihče jih ni prepoznal kot nevarno ali težko bolezen, ki me je žrla že leta. Verjela sem, da je to samo nekakšen vnetni proces, ampak bil je rak.”
Zato je opozorila, da moramo prisluhniti svojemu telesu, ko nam sporoča, da nekaj ni v redu. Predvsem pa bi morali pri zdravnikih vztrajati. “Vem, da je težko priklicati ambulanto in zdravnika obiskati, ampak ne smemo popustiti.”
Ko se je zdravljenje začelo, so jo na Onkološkem inštitutu opozarjali, da bo pot težka. “Bila je še bolj težka. Ko sem bila na najnižji točki, ko sem že skoraj obupala, mi je zdravnica in vodja oddelka za zdravljenje limfomov Barbara Jezeršek Novaković rekla: ‘Borimo se zase! Nič ne bomo jamrali, gremo naprej, ker morate naprej. Borbe ste vajeni.’ Te besede nosim s seboj vse do danes.” Ogulin si je zadala cilj, da bo raka premagala, da bo šla do konca, ne glede na to, kaj jo čaka. A najprej jo je žrl občutek krivde, da obremenjuje zdravstveni kader, bila je prepričana, da bo v tej bitki lahko zmagala sama. “Če se mi je karkoli v življenju zgodilo, sem namreč to reševala sama in verjela sem, da bo enako tudi v bitki z rakom. Šele nato sem ugotovila, kako močno potrebujem družinsko oporo, svojce, sodelavce in prijatelje. Vsi potrebujemo okolje, ki nas krepi, ki nam daje moč. Tudi jaz nisem imela dobre prognoze, pa sem zdaj v remisiji.”
“Vsako revščino ali socialno krizo ustvari politika”
Anita Ogulin je v prvi vrsti humanitarka. Svoje življenje je popolnoma posvetila ljudem, ki so se znašli v brezizhodni stiski, predana je poslanstvu pomagati drugim. Ali je kdaj preštela, koliko ljudem je pomagala, da so si opomogli in znova zaživeli? “Joj, več 100 tisoč, četrtina Slovenije je naše,” je povedala. “To je zgodba o našem uspehu, ker smo vedno znali ponuditi roko politiki, družbi in zlasti ljudem v njej. Predvsem pa je to zgodba o družbenem neuspehu,” je dodala.
V desetletjih dela so jo najbolj ganili prizori in tragične zgodbe, ko so starši odvisniki zažigali svojega otroka, ko so starši na otrocih ugašali cigarete, ko so bili otroci žrtve fizičnega in spolnega nasilja. “Brutalno od brutalnega. Prizadele so me zgodbe, ko so otroci na lastne oči videli umor enega od staršev ali pa bili celo sami vpleteni v poskus umora.” Zgrožena je, da se takšni pretresljivi dogodki v naši družbi sploh dogajajo. “Vsi imamo namreč svojce, sosede, znance, tukaj so še strokovne službe. Ti otroci so hodili v šole in vrtce. In vsi odrasli smo odgovorni za življenja otrok, ne glede na to, čigavi so ti otroci.”
Smo na točki, ko je prihodnost negotova. Energetska in gospodarska kriza že pritiskata, vsi upamo, da ne bo sledila še hujša socialna kriza. Odločevalci se morajo zato po njenem mnenju zavedati, da ljudje ne morejo in ne smejo životariti, potrebujejo dostojanstveno življenje. “Politiki najbolj zamerim, da se je že pred leti začel uporabljati diskurz lenuhi. Revni lenuhi. To ni res. V ZPM Moste-Polje obravnavamo onkološke starše, ki si delodajalcu ne upajo povedati, da so hudo bolni. Ko morajo na kemoterapijo, vzamejo dopust. 80 odstotkov ljudi, ki jim pomagamo ta trenutek, je delovno aktivnih ljudi, ki hodijo po pomoč in kolobarijo s položnicami. Je to solidarna družba? Ne, kot družba smo padli. Ampak vsako revščino ali socialno krizo ustvari politika.”
Od nove vlade zato pričakuje sočutje, preudarnost in hitrost, predvsem pa, da bodo “državniki za ljudi”. Po njenem mnenju mora postati osnovna šola zares brezplačna. Centri za socialno delo morajo, namesto da se ukvarjajo z administracijo, na teren. Izplačilo socialnih pomoči mora biti hitrejše. “Človek na prvo izplačilo ne more čakati tri ali štiri mesece, ker ga takrat že doletijo sodne izvršbe in rubeži. In to stane. Zato bi morali biti zaposleni, ki to delajo, dovolj sočutni, da posameznika pokličejo in ga vprašajo, kaj je razlog, da obveznosti ni poravnal. Veste, mi pomagamo ljudem, ki bi želeli plačati položnice, pa ne morejo. To niso ljudje, ki zaobidejo sistem in manipulirajo. To so delovno aktivni ljudje”.
Zatrdila je, da je tiste, ki v službo ne morejo, prizadela huda bolezen, nesreča ali invalidnost, zato bi po njenem mnenju država morala ustanoviti poseben sklad, s katerim bi nekaj mesecev pomagali prav tem ljudem. Hkrati pa bi se s posameznikom ali družino intenzivno ukvarjali socialni delavci ali ena od civilnih organizacij. Ogulin bi otroške dodatke in študentsko delo nemudoma izločila iz prihodkov družine, saj znižujejo socialne transferje. “Politika se mora vprašati, kaj je narobe. Vsem vladam do zdaj smo podali svoje predloge, pa so jih uresničili le nekaj. Tudi aktualni ministri imajo na mizi predloge in sprejeti morajo ukrepe, ki bodo socialno plat družbe izboljšali, ne pa sesuli.”
Še enkrat vabljeni, da si ogledate celoten pogovor:
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje