Pretekle tedne v Sloveniji so žal zaznamovali tudi femicidi, spolno nadlegovanje in nasilje, afera Fotopub ... ter "problematika" oblačil v šolah, zato smo nekatere vodilne strokovnjakinje in strokovnjake s področij spolnega nasilja, vzgoje otrok in psihologije prosili za zapise, ki bi pomagali stvari izboljšati. Za njihove poglede in nasvete o tem, kaj bi že vsak otrok moral slišati o spolnem nadlegovanju, nasilju, spolni nedotakljivosti, mejah ...
Ker smo o teh temah v preteklosti že veliko pisali, se tokrat ne osredotočamo na številke in konkretne primere, temveč predvsem na to, kaj lahko naredimo, da bo v prihodnosti drugače. Gre za nekakšen nagovor otrokom, najstnikom, staršem in družbi. Kaj lahko storimo, da ne bi čez leto, pet, deset let, dvajset … še vedno živeli v takšni družbi, kot živimo sedaj. Da čez leto, pet, deset let ne bi več imeli femicidov, spolnega nadlegovanja, nasilja …
Veliko je seveda treba spremeniti na sistemski ravni, ravni politik, zakonov, a ob tem nekatere spremembe lahko morda dosežemo tudi s tem, da pravilno vzgajamo otroke že od ranih let, da jih opozarjamo na prave stvari, se z njimi pogovarjamo o pomembnih temah na njihovi starosti primeren način …
Želimo si, da bi bil ta članek, ki je namenjen tudi vsem staršem, pedagogom in celotni družbi, eden prvih korakov v to smer, da bomo znali spoštovati meje, razumeti, kaj je sprejemljivo in kaj ni, kje se začne spolno nadlegovanje, kaj je nasilje. Predvsem pa, da bi vzgojili generacije, ki bodo oblikovale drugačno družbo, družbo strpnih in nenasilnih, čutečih oseb, ki spoštujejo meje in integriteto drugih, in ki znajo hkrati postaviti meje drugim.
Svoje misli so za N1 strnili ključne strokovnjakinje in strokovnjak in raziskovalec, ki se pedagoško in raziskovalno ukvarjajo s področjem spola, problematiko enakosti spolov, spolnega nasilja, vzgoje in razvoja otrok in psihologije. To so sociologinja dr. Jasna Podreka, razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, specialistka klinične psihologije dr. Mateja Hudoklin, sociolog dr. Roman Kuhar, sociologinja vzgoje dr. Veronika Tašner in sociologinja Milica Antić Gaber. Njihovi zapisi se zato dotikajo različnih področij.
Članek zaključujemo s posebnim pismom. Hčerki ga je napisala novinarka Barbara M. Smajila, ki na N1 sistematično pokriva področje človekovih pravic, manjšin, neenakosti v družbi in spola. Kot pravi: “To je pismo moji in vsem drugim hčeram, ki jim zapuščamo to gnilo dediščino, in hkrati apel staršem in vsem drugim, da nasilju v svojem vsakdanu naredimo konec.”
Dr. Mateja Hudoklin: Že otroke učiti, kaj pomeni poseganje v prostor drugega
Mateja Hudoklin (osebni arhiv)
Dr. Mateja Hudoklin je specialistka klinične psihologije in vodi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
Skozi celotno vzgojo otrok je treba poskrbeti, da znajo in zmorejo zaščititi sebe na ustrezen način in prepoznati, kdaj je nekdo prestopil mejo. In jih sočasno učiti, da tudi oni ne smejo prestopati meje drugega. Zgolj en pogovor o tem nikakor ni dovolj. Smiselno je začeti zgodaj – na primer med drugim in tretjim letom, ko se otrok začne zavedati sebe in ko se začne ločevati med sabo in drugimi.
Že od majhnega jih je torej treba učiti, kaj pomeni poseganje v prostor drugega, kaj pomenijo fizični dotiki. Majhnim otrokom lahko recimo povemo, da se te nihče ne sme dotikati tam, kjer lulaš in kakaš, da se te nihče ne sme dotikati, če ti je neprijetno. Pa tudi, da ni prav, da nekoga udariš, ko želiš pozornost, ali da iztrgaš igračo iz rok vrstnika, ker bi se rad z njo igral. Majhni otroci veliko bolj kot starejši komunicirajo na fizičen način, in takrat je čas, da se z njimi pogovarjamo, kaj je sprejemljivo in kaj ni, in poskrbimo za to, da znajo jasno povedati svoje mnenje, česa si želijo in česa ne.
Po drugi strani pa je pomembno izpostaviti, da smo starši vedno zgled svojim otrokom, služimo kot model, kako rešujemo medsebojna nesoglasja, konflikte, kako uveljavljamo svojo voljo … Če je v odnosu med starši prisotno nasilje – kričanje, vpitje, poniževanje – bo to otrokom žal zgled, po katerem se bodo ravnali v prihodnje.
Pri starejših otrocih in mladih odraslih pa je pomembno, da znajo zaščititi sebe, da imajo spoštljiv odnos do svojega telesa, da vedo, da določeni dotiki niso dopustni. Tudi če ne vedo dobro, kje točno je meja, mora pri vsakomer biti alarm to, da se v neki situaciji počuti neprijetno, kaj šele, da ga boli, da je prizadet na fizični in psihični ravni.
Kar zadeva odrasle in njihove spolne prakse, pa je pomembno poudariti, da četudi se določen odnos začne s konsenzom, lahko to preraste v nekaj, za kar ni več soglasja. Če nekdo pristane na nekaj, to ne opravičuje in ne razbremeni odgovornosti tistega, ki je nasilen. Tu ni dileme.
Nasilno vedenje bo vedno del človeške narave. Pomembno pa je, da smo, če je za nas nekaj nesprejemljivo, dogovorjeni, da se na vsako kršitev odzovemo in da se to sankcionira. Če so pravila jasna in se dosledno upoštevajo, bodo tudi žrtve lažje spregovorile. Hkrati pa bo to tudi jasen znak, da to za družbo ni sprejemljivo.
Dr. Roman Kuhar: Fantom družba še vedno sporoča, da se njim več spregleda
Roman Kuhar (Miha Tozon)
Dr. Roman Kuhar je sociolog, raziskovalec in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer med drugim poučuje sociologijo spola in spolnosti ter gejevske in lezbične študije.
Verjetno ste že slišali za eksperimente, ki so jih izvajali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dvema skupinama odraslih so predstavili istega dojenčka, le da so ga prvi skupini predstavili kot deklico, drugi skupini pa kot dečka.
Rezultati niso bili presenetljivi: prva skupina je v komunikaciji z dojenčkom praviloma poudarjala, kako lepa in nežna je ta deklica, kako lepo se smeji in podobno, druga skupina pa, da je dojenček močan in velik. Čeprav so vsi gledali istega dojenčka, so ga videli skozi tako imenovane spolne sheme. To so miselne strukture, sestavljene iz stereotipnih podob o tem, kaj pomeni biti moški ali ženska v določeni družbi, in v pomembni meri sooblikujejo naše izkustvo lastnega spola in z njim povezanih pričakovanj.
Ker večinoma teh sporočil ne reflektiramo, se nam lahko zdijo samoumevna ali celo naravna, čeprav so seveda proizvod točno določene kulture. V tem tiči pomemben del problema. Če zelo poenostavim, lahko ugotovim, da deklicam še vedno sporočamo, da je njihova vloga podrejena, fantom pa prepovedujemo čustvovanje (fantje ne jočejo!) in jim s frazami, da so fantje pač fantje, spodbujamo k prestopanju meja.
Kultura jim sporoča, da jim stvari pripadajo, deklicam pa, prav nasprotno, da so one tiste, ki morajo prevzeti odgovornost, biti razumne in poslušne. Ta sporočila seveda niso nujno eksplicitna; implicitno so vpeta v tako rekoč vse vidike našega življenja – od najbolj banalnih do ritualiziranih v (popularni) kulturi in običajih. Družina je lahko pomemben vir podpore pri opolnomočenju in preseganju tovrstnih sporočil, če smo seveda na to pozorni in razumemo, da je enakost pomemben vidik vzgojnega procesa, in ne privolimo v to, da je našemu otroku dovoljeno več (ali manj) zgolj zaradi njegovega ali njenega spola. Zavestno ne govorim o enakopravnosti. Ta zadeva pravne vidike našega bivanja. Enakost je širša in je med drugim tudi vprašanje kulture; verjamem, da sporočila o enakosti (in ne istosti!) vseh ne glede na spol in o spoštovanju različnosti vodijo v manj nasilno družbo.
Tega bi se morali zavedati vsaj pedagoški delavke in delavci, zato so me šolska sporočila, namenjena dekletom, kako naj se oblačijo, da ne bodo vzburjale fantov, ki si ne morejo pomagati, saj v njihovih telesih norijo hormoni, zelo razžalostila. To je bilo povsem eksplicitno sporočilo dekletom, da morajo biti bolj odgovorne od fantov in da se od njih zahteva več, fantom pa več spregleda – vse zgolj zaradi spola (in divjanja hormonov, ki kot da v ženskem telesu ne obstajajo).
Biologizacija spolnih razlik in posledično navidezno pojasnjevanje (kar je v resnici opravičevanje) potencialnega nasilja sta izredno nevarna. Ni pomembno, kako je nekdo oblečen ali v katerem obdobju življenja je in kakšna je stopnja divjanja hormonov. Čas, ki ga je nekdo porabil za določanje primernih kosov oblek, bi bil bistveno bolje izkoriščen za jasno sporočilo, da je prestop meje spolnega nadlegovanja vedno in povsod zavržno in nesprejemljivo dejanje.
Kar zadeva sistemske rešitve, ni enostavnega odgovora. Neprestano izobraževanje in senzibilizacija sta verjetno edina pot. Problem je, da se o tem vprašanju pogovarjamo zgolj takrat, ko smo soočeni z ekscesi, namesto da bi bila jasna sporočila glede tega sestavni del slehernega vstopa v delovno ali šolsko okolje.
To pomeni, da bi morali biti vsi, ki v teh okoljih delujemo ali v ta okolja vstopamo, deležni osnovnih informacij o tem, kako preprečevati spolno nadlegovanje in nasilje, kako postaviti mejo, kam se obrniti, če kdo prestopi mejo in podobno. Tudi na sistemski ravni so pomembna jasna sporočila, vključno s sporočili žrtvam, da jim bo zagotovljeno varno okolje za poročanje o nasilju, ki so ga doživele, in da njihova pričevanja ne bodo pometena pod preprogo.
Dr. Jasna Podreka: spolno nasilje in nasilje v odnosih je družbeni problem
Jasna Podreka (osebni arhiv)
Dr. Jasna Podreka je sociologinja, ki se posveča preučevanju nasilja nad ženskami, še posebej femicidov, in je tudi prostovoljka Društva SOS telefon.
Pri vprašanju razumevanja spolnega nasilja in nasilja nad ženskami nasploh je treba začeti pri osnovah, ki gredo onkraj vprašanja nasilja kot takega. Namreč zelo napačno je prepričanje, da v kontekstu prepoznavanja nasilja in dela na področju preprečevanja nasilja zadostuje govoriti o nasilju in o posameznih primerih. Zavedati se namreč moramo, da NASILJE ni zgolj stvar ali beseda, ampak je nabor izkušenj človeških življenj, je materialne in diskurzivne narave, kar pomeni, da ga težko zelo eksaktno definiramo. Lahko pa poskušamo prepoznavati določene ključne vsebinske elemente, ki nam v odnosih pomagajo prepoznavati situacije, ki so neustrezne, ki gredo onkraj običajnih konfliktov in kompromisov, ki prestopajo meje dovoljenega.
Poskušati odgovoriti na vprašanje, kaj je nasilje in kako ga prepoznati, pa je zelo pomembno, saj je to, kako bomo neko situacijo oziroma odnos razumeli, ali bomo v odnosu prepoznali nasilje, temeljni predpogoj za to, kakšne ukrepe bomo sprejeli in kako uspešni bomo v boju zoper nasilje in pri zaščiti vseh vpletenih. Obenem pa je to pomembna popotnica tudi za življenje, saj hitreje kot bomo nezdrav ali potencialno nasilen odnos prepoznali, večje so možnosti za uspešen izstop iz takšnega odnosa.
Zato je tako pomembno razumeti, da gre, čeprav spolno nasilje in nasilje v odnosih prizadene konkretne osebe, v prvi vrsti za družbeni problem, ki ga je treba obravnavati sistemsko in vztrajno analitično. Po drugi strani pa to pomeni tudi to, da bi morali že zelo zgodaj v otroštvu izobraževati o različnih vprašanjih, ki se vežejo na področje odnosov (prepoznavanje zdravih in nezdravih odnosov), postavljanja mej in spoštovanja na področju intime, spolnosti in intimnega življenja, v luči enakosti spolov in spolnih stereotipov.
Zavedati se namreč moramo, da je tradicija napačnega razumevanja in postavljanja mej na področju intime, intimnega življenja in spolnosti med moškimi in ženskami, ki se je vzpostavljala skozi patriarhalno oziroma moškosrediščno družbeno ureditev in skozi katero smo moškim priznavali dominanten položaj nad ženskami ter jim v luči tega marsikaj dovolili in tudi spregledali, zelo dolga in močno zakoreninjena tudi v naših dojemanjih odnosov med spoloma in družbene realnosti. Da je takšno dojemanje odnosov še vedno močno prisotno, vidimo tudi skozi še precej razširjene družbene reakcije ob posameznih primerih spolnega in intimno-partnerskega nasilja, pri katerem se še vse prepogosto vzroki za nasilje iščejo pri ”neustreznem” vedenju ali ”neustreznem” oblačenju žrtve, in se tako odgovornost za nasilje prelaga na žrtev, povzročiteljevo vedenje pa se relativizira in išče racionalne razlage v smeri ”on je pač tak’, “je ženskar”, “včasih vzkipi”, skozi prizmo razlage “ker je pač moški”.
Vsa ta vprašanja skozi vzgojo in izobraževanje izrazito premalo tematiziramo in na tem področju ne pridobimo dovolj veščin. Ne o nasilju, temveč o odnosih, o zdravih odnosih, o tem, kaj so konflikti in kako postavljati meje, kaj so spolni stereotipi in kaj pomeni izpraševanje naših družbenih pozicij glede na spol. Raziskave kažejo, da gre za teme, ob katerih ljudje čutimo največ zadrege in se posledično o njih med seboj najtežje pogovarjamo, zlasti pa se o njih še težje pogovarjamo z mladostniki in otroki. In velikokrat smo zmedeni prav zaradi tega, ker skozi odraščanje ne dobivamo pravih usmeritev in ker nam primanjkuje izobraževalnih vsebin na to temo.
Zato je tako pomembno, da bi tovrstne vsebine postale del rednega kurikuluma na različnih stopnjah izobraževanja, da otroci in mladostniki pridobivajo znanje in veščine, ki jim bodo pomagale pri presojanju situacij, v katerih se bodisi sami znajdejo bodisi so jim priča. Kajti kako reagiramo v vsakdanjem življenju na nasilje, je izrednega pomena.
Kot sociologinja lahko rečem, da lahko ogromno naredimo že s tem, da sistematično delamo pri širšem ozaveščanju, ki gradi na družbeni masi, ta pa bo sposobna hitro prepoznati nesprejemljiva vedenja in nasilje in se bo tudi v vsakdanjem življenju odzvala. Po drugi strani pa je takšno ozaveščanje pomembno tudi za žrtve nasilja, da sploh prepoznajo, da je to, kar doživljajo, nasilje, da si upajo spregovoriti ter nasilje prijaviti ter da vedo, da je družba na njihovi strani, da jih ne obsoja in da se lahko v družbi počutijo varne.
Izjemnega pomena je, da do mladih pridejo sporočila, ki jim jasno povedo, da jim odnosi morajo pomeniti lep dodatek v življenju in nikakor ne slabega počutja ali trpljenja, ter da nasilja nikoli ne definira vedenje žrtve, ampak vedno vedenje tistega, ki je nasilje povzročil in je tako prestopil mejo nedovoljenega.
Dr. Veronika Tašner: Že otroci morajo vedeti, da smo omejeni s pravicami drugih
Veronika Tašner (osebni arhiv)
Dr. Veronika Tašner je sociologinja vzgoje in profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Najprej bi vendarle izpostavila dejstvo, da smo kot družba opravili pomembne korake v smeri večje enakosti spolov, odprave diskriminacije in implementacije enakih izobraževalnih možnosti za vse. Težave pa seveda ostajajo na ravni spolno specifične socializacije, ki so je deležni tako dečki kot deklice, ter vztrajanje konvencionalnih podob moškosti in ženskosti v družbi, spolnih stereotipov, asimetrije med spoli, moške dominacije, nasilja, nestrpnosti do drugačnih …
Pred kratkim je bilo slišati mnenje ene od ravnateljic zasebnih šol, ki pa žal ni osamljeno, na temo deklet in njihovih (pretirano – karkoli že to pomeni) razgaljenih teles, ki medejo fante. Popolnoma napačno sporočilo enim in drugim. Dekletom se sporoča, da so problem ona in njihova telesa, ki jih je zaradi dobrobiti fantov treba zakriti, fante pa se zvaja na raven bitij, ki ne zmorejo kultivirati in tudi brzdati svojih nagonov in vidijo ženske le kot seksualne objekte. To so sporočila iz časov, za katere sem upala, da smo jih kot družba preživeli.
Da bi lahko presegali spolne stereotipe, je treba delovati na različnih ravneh – od individualne pa vse tja do institucionalne. Začeti pa je treba že zelo zgodaj, s primarno socializacijo – v družini, vrtcu, in delo nadaljevati na vseh ravneh izobraževanja. Otrokom in mladim je treba v času, ko se oblikujejo njihove mentalne strukture, ko se oblikuje njihov habitus, identiteta, dati priložnosti, ki niso ujete v primež spolnih stereotipov in bipolarnih spolnih shem. To je treba početi z zgodbami, ki jim jih beremo v najzgodnejšem otroštvu, igračami, s katerimi jih obdajamo, praksami, ki jih izvajamo kot pomembni drugi (starši, vzgojiteljice, učiteljstvo …) in v katere jih vabimo (tudi ko gre za odločanje o poklicnih poteh), pa vse tja do vsebin in dejavnosti v šolah, ki naslavljajo in spodbujajo razmerja med spoli kot sicer različnimi ali s poudarkom na pravičnosti in enakosti med spoli.
Kar bi morali svoje otroke že zgodaj naučiti, je, če se naslonimo na Kanta, to, da so svobodni, a da je za udejanjanje te svobode potrebna določena prisila (disciplina kot pogoj svobode), in da so omejeni s pravicami drugih. Otroke je treba že v zgodnjem otroštvu formirati v kulturi nenasilja, seveda jo moramo naprej prakticirati sami. Z lastnimi ravnanji moramo sporočati, da je ob vsej drugačnosti (spolni, verski, etnični, razredni …), ki jo je treba razumeti kot pestrost, nujna strpnost (toleranca) ter da je v življenju ob uveljavljanju lastnih potreb in interesov nujno videti tudi druge, razumeti njihove želje in potrebe, priskočiti na pomoč, ko je to potrebno (solidarnost) – to so pomembni in nujni koraki.
Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Spolna vzgoja se začne že v najzgodnejših razvojnih obdobjih
Ljubica Marjanovič Umek (osebni arhiv)
Dr. Ljubica Marjanovič Umek je profesorica razvojne psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Spolna vzgoja je še vedno tabu tema, in sicer v večini družin in v vrtcih ter šolah. Dejstvo je, da se spolna vzgoja, ki je del vzgoje v širšem pomenu besede, začne že v najzgodnejših razvojnih obdobjih. Malček in malčica morata imeti možnost spoznavanja lastnega telesa, začenjata razumeti, kakšne so razlike in podobnosti v telesu deklic in dečkov, zanima ju telo mame in očeta, zanima ju, kako dojenček pride v mamin trebuh. V zvezi s tem postavljata zanju pomembna vprašanja. V zgodnjem otroštvu vedno bolj razumeta, da je njuno telo njuna ”last”, da lahko ne dovolita dotikanja intimnih delov telesa tujim osebam, da imata pravico do zasebnosti.
Tja do 9. oziroma 10. leta starosti bi vsi otroci morali dobiti tudi informacije in razlage o spolnosti, in to jasne in razumljive. Kaj so spolni odnosi, kaj pomeni vključevanje v spolne odnose z vidika čustev in misli, kaj so varni spolni odnosi, kaj je kontracepcija, kaj so spolno prenosljive bolezni, kaj je spolno nadlegovanje. V obdobju pubertete morajo biti dekleta in fantje pripravljeni na spreminjanje svojega telesa, ko oblikujejo svojo telesno samopodobo, morajo razumeti, kaj se jim dogaja, imeti možnost zasebnosti. Za vse to potrebujejo veliko informacij, veliko odkritih pogovorov v čustveno varnem okolju, kar bi morala biti družina, in tudi v vrtčevskem in šolskem okolju. Vsa odgovornost za spolno vzgojo se ne bi smela prenesti le na starše.
Otroci, mladostniki bodo ob popolnem umanjkanju informacij v družinskem in šolskem okolju te iskali na različnih spletnih straneh in morda dajali vtis, da vedo vse ali več kot njihovi starši, učitelji, učiteljice. Tovrstni umiki v virtualno okolje so lahko zelo problematični, med drugim zaradi pogosto spolno stereotipno posredovanih informacij, ki se s starostjo posameznikov in posameznic vedno bolj sidrajo v njihovo zavest. Močni, jezni, lahko tudi nasilni fantje in občutljive, empatične, podredljive deklice.
Družina, vrtec in šola naj bi vzgajali otroke k odgovornemu ravnanju ter strpnemu pogovoru in vedenju tako z izbranimi vsebinami kot tudi lastnim ravnanjem. V kurikulumu za vrtec v ta namen ne potrebujemo novega področja dejavnosti, prav tako ne v šoli novega predmeta, npr. spolna vzgoja, potrebujemo pa veliko dejavnosti in pogovorov v okviru medpodročnih in medpredmetnih dejavnosti, razredne ure in podobno. In to ne naključno, temveč sistematično. Tako doma kot v šoli lahko npr. skupaj pogledajo film o ljubezni, zgodnji nosečnosti, spolnosti … in se potem pogovarjajo, kako ga je kdo od njih razumel, kaj mu je blizu in kaj mu ni. Zakaj so te ali druge osebe njihovi idoli, katera njihova ravnanja so pozitivna, katera negativna, zakaj …
Dr. Milica Antić Gaber: Vse otroke informirati o osebnih mejah
Milica Antić Gaber (osebni arhiv)
Dr. Milica Antić Gaber je sociologinja in profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se ukvarja s problematiko enakosti spolov in nasilja na podlagi spola.
V naši družbi je še veliko nerazumevanja v zvezi s spolom in odnosi med moškimi in ženskami. Še vedno smo v marsikaterem okolju priča po spolu različnim pričakovanjem o sprejemljivem vedenju deklic in dečkov, moških in žensk, o tem, kaj si kdo lahko privošči v medosebnih odnosih, in osebnih mejah.
Še vedno marsikje prevladuje prepričanje, da so dečki in moški osvajalci – kakšen militaristični izraz – ženskih src, in si zato lahko v medosebnih odnosih privoščijo veliko več kot deklice in ženske. Deklice in ženske bi morale biti pasivne in v tej pasivnosti potrpežljive, tudi v tem smislu, da ne reagirajo, če se prekoračijo njihove osebne meje in ko gre za vdor v njihovo intimo brez privoljenja. Njihovo nestrinjanje velikokrat dečki in moški zaradi napačne vzgoje in zgoraj opisanih stereotipov lahko razumejo narobe in pri svojih dejanjih vztrajajo. Zato je nujno že zelo zgodaj otroke vseh spolov (pa tudi starejše, ki so bili drugače vzgojeni) o tem informirati in jih tudi naučiti, kako morajo reagirati in se postaviti zase.
Poseben problem pri prekoračevanju meja, spolnem nadlegovanju in različnih oblikah nasilja so opazovalci. Tisti, ki vidijo, da se dogaja nekaj nesprejemljivega, pa se ne odzovejo, se obrnejo stran, zamižijo, namesto da bi se postavili za žrtev in storilcu postavili meje. Tega zadnjega je vse premalo.
Pa še nekaj je treba reči. Tudi beseda boli! In tu se marsikdaj začne, z neprimerno besedo, z grožnjo, z ustrahovanjem. Verbalnega nasilja pa je v današnjem tako virtualnem kot realnem svetu tudi preveč!
Barbara M. Smajila: Pismo hčerki
N1
Barbara M. Smajila je novinarka N1, ki sistematično pokriva področje človekovih pravic, manjšin, neenakosti v družbi in spola.
Vsaka žrtev spolne zlorabe je tako ali drugače posledica visoke tolerance do spolnega nadlegovanja in drugih oblik nasilja nad ženskami, s katerimi se pogosto spoprijemajo že deklice. To je pismo moji in vsem drugim hčeram, ki jim zapuščamo to gnilo dediščino, in hkrati apel staršem in vsem drugim, da nasilju v svojem vsakdanu naredimo konec.
***
Draga hči, to pismo bi najbrž moralo biti optimistično, a ni. Morala bi ti povedati, kot vsak dan doslej, da živimo v svetu, kjer te bodo ljudje presojali po tem, kakšno je tvoje srce in kako prijazna so tvoja dejanja. Morala bi obdržati zase, da bodo merili dolžino tvojega krila, merili površino gole kože, ki si jo smeš privoščiti, ti vzbujali občutke krivde zaradi tvojega spola.
Želim si, da bi živela v drugačnem svetu, takšnem, kakršnega si zaslužiš. V takšnem svetu bi otroci že od malih nog poslušali o spoštovanju in enakopravnosti žensk. O konsenzu. O mejah drugega, ki jih je nujno upoštevati in spoštovati. Že ta zapis zveni kot trapasta utopija. V resničnem svetu se namreč otroci učijo vse kaj drugega.
Sama v šoli nikoli nisem slišala obsodbe nasilja nad ženskim spolom. Nikoli nisem slišala, da je otipavanje, ki je bilo v določenem obdobju del našega vsakdana, vsakdana tako rekoč vsake od mojih sošolk, nesprejemljivo. Moji sošolci nikoli niso slišali, da je to, kar počnejo, nesprejemljivo. Nobena učiteljica ni zmogla premagati zadrege ter odprto in brez predsodkov spregovoriti o tem, da je telo nedotakljivo in da je vse, kar ni “ja”, “ne”. Tisto obdobje sem, malo še otrok in malo najstnica, preživela v prepričanju, da učiteljice pač ne vedo, kaj se dogaja, in da se sama branim, kot vem in znam. Danes vem, da so učiteljice morale vedeti. Morale bi vedeti.
Kar bi morala takrat slišati, je, da to ni običajen del odraščanja, da se s tem ne bi smela spopasti sama in da ukrepanje proti sošolcem ni moja odgovornost, ampak odgovornost tistih, ki so tam tudi zato, da zagotavljajo varno okolje za vsakogar.
Draga hči, želim ti, da bi bila v svojem odraščajočem telesu prepričana o svojih občutkih in o svojem prav in da te v sledenju intuiciji nič ne bi pokolebalo. Želim si, da bi mi povedala za vsak primer, ko se boš počutila ponižano zaradi svojega spola, da ti bom lahko pomagala ukrepati. Povedala ti bom, da nisi kriva. Tudi če so se ti zaoblili boki in prsi. Tudi če si nosila svoje najkrajše krilo.
Nobena deklica, nobena najstnica pred odhodom v šolo ne bi smela razmišljati, kaj bo oblekla, da s tem slučajno ne bi izzvala fantov in moških okrog sebe. Kakšne fante in moške vzgajamo s tovrstnimi pravili, se sprašujem. Kakšno sporočilo jim pošiljamo, če impliciramo, da je normalno, da se ob malo gole kože ne morejo obrzdati? To je vendar odklon, v katerega niti implicitno ne smemo privoliti. To je stvar za institucije, ne pa podlaga za sprejemanje pravil oblačenja v šoli.
Kako daleč smo še od emancipacije, kaže izjava enega od ravnateljev v zadnjem času. V neformalnem pogovoru je dejal, da ni povsem enako, če pride fant v kratkih hlačah, kot če pride deklica v prekratkem krilu ali oprijetih pajkicah, saj takšno oblačenje tako vrstnikom kot odraslim sproža poželenje. Zaščitno vedenje je po njegovem mnenju torej zagrinjanje ženske kože, ne pa postavljanje jasnih mej moškim in sankcioniranje vsakršnega, tudi najmanjšega prestopanja teh mej. Žal smo družba, ki ne ščiti svojih hčera pred storilci, ampak svoje sinove pred njimi samimi, pa še to – očitno – pogosto neuspešno.
Kot deklica, najstnica in kot odrasla ženska se boš v življenju žal pogosto srečevala z moškimi, ki prestopajo meje, ne da bi jih doletele sankcije. Enkrat so “samo otroci”, drugič so “fantje, ki jih meče”, tretjič “je on pač tak”. Ženska umre zaradi njegovega “ljubosumja” in zaradi “medsebojnih nesoglasij”, ne zato, ker on ni bil sposoben spoštovati njenega “ne”, ne zato, ker je družba njegovo nasilje tolerirala. Družba določa ton, in ta ton je, kot se pogosto zdi, naklonjen storilcem bolj kot žrtvam. Ker vsaka meja, ki ni spoštovana, toleranco dvigne še malo višje. Kaj je končni rezultat, smo videli že prevečkrat.
Draga hči, zaslužiš si boljši svet. Takšen, v katerem se boš v vsakem trenutku počutila varno. V katerem tvoj spol ne bo povečeval tveganja za uvrstitev v policijske statistike. Prvi korak proti temu je obsodba vsakršnega nasilja. Tudi tistega otipavanja, ki naj bi bilo del folklore odraščanja. Samo ja pomeni ja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!