Menu Item
Dva meseca po izrednem nadzoru gradbenih inšpektorjev v naseljih južno od Umaga se je ekipa N1 odpravila v "istrske favele", kjer naj bi Slovenci "tiho okupirali" Istro. Inšpektorji so na večino počitniških hiš in prikolic izobesili table, ki označujejo, kdo je kršitelj in kdo ne – torej, kdo mora svojo lastnino porušiti. Bodo Slovenci popustili? Koliko jih je odločbe že prejelo in kako je nekaterim izmed njih počitniške hišice vendarle uspelo legalizirati?
Ekipa N1 se je odpeljala kakšnih pet kilometrov stran od Umaga, kjer se nahaja naselje Seget. Asfaltirana cesta se je kmalu končala in zapeljali smo na prašen makadam, kjer smo po nekaj deset metrih zagledali prve mobilne hiške in prikolice. Vsaka parcela kmetijskih zemljišč je od drugih lično ločena z živo mejo, ograjo ali mrežo, na večini teh pa so izobešene kričeče rumenordeče table s podpisom gradbene inšpekcije.
“Menda so bili inšpektorji in redarji tukaj znova pred nekaj dnevi, tako so rekli sosedje,” pravi Slovenka, ki jo srečamo med urejanjem okolice svoje mobilne hiše. Pred kamero noče, saj se boji, da bi bila ob svoj počitniški paradiž še hitreje kot sicer. “Tablo so na ograjo izobesili, a odločbe in razlage, zakaj je moja parcela problematična, še nisem prejela. Predvidevam, da je težava v tem, da smo si pred mobilno hiško uredili betonirano teraso. Vprašajte še koga drugega. Tu nas je namreč skoraj vse obiskala gradbena inšpekcija.”
Med sprehodom po počitniškem naselju, ki ga občina Umag – tako kot mnoga druga – imenuje istrska favela in tiha okupacija Istre, opazimo, da je resnično težko najti parcelo, ki je inšpekcija s tablo ne bi ožigosala. Še težje pa je Slovence prepričati, da bi o dogajanju spregovorili pred kamero. Prav nihče si noče nakopati še večjih težav.
“V tej državi zakoni ne veljajo”
Zapeljali smo se naprej, v bližino naselja Babići, ki leži kakšen kilometer stran od morja in kjer table gradbene inšpekcije visijo vsepovsod. Naselje je dokaj prazno, nato pa na zagrajeni parceli naletimo na slovenski upokojenski par. Parcelo imata že nekaj let, nanjo pa sta postavila tako mobilno hiško kot prikolico. Na oddihu se jima namreč večkrat pridružijo tudi otroci s svojimi družinami.
“Nič ne bova komentirala, saj so se inšpektorji oglasili pri vseh lastnikih, samo naju so izpustili. Ne veva, ali namerno ali ne, ampak v vsakem primeru sva se odločila, da v osje gnezdo ne bova drezala in bova raje tiho,” povesta v smehu.
Nato vendarle naletimo na lastnika, ki težav s kamero nima. Stane Božič je svojo počitniško hišico postavil pred desetletjem, od tega je osem let hodil po sodiščih in skušal urediti vso potrebno dokumentacijo. “Najprej sem na parcelo postavil leseno brunarico.” Izdali so mu tudi hišno številko, leto kasneje pa so jo ti isti ljudje odvzeli, inšpektorji pa postavili tablo z napisom “rušenje”. “Takrat pa sem aktiviral odvetnika.”
Čeprav so mu v Zagrebu pristojni prižgali zeleno luč za legalizacijo, mu slednje v Umagu niso dovolili. Druga tožba je stekla v Pulju, pravi, a so v Umagu legalizacijo znova preprečili. “Moj odvetnik je dejal, da na Hrvaškem zakoni ne veljajo.”
In kaj je bila po njegovih besedah težava? Inšpektorica naj bi trdila, da je hišica mobilna in da ne gre za prebivališče za daljši čas. “Takrat sem kontaktiral sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da je hiša fiksirana. Ker sta bili dve takšni hiši v Novigradu že legalizirani, je izvedenec njuno dokumentacijo predložil, na podlagi tega pa je bila legalizirana tudi moja hiša,” razloži.
Logike v odločitvah inšpektorjev ni, pravi Božič in izpostavi primer dveh sosedov, ki imata na parcelah postavljeni mobilni hiški. Eden jo je moral odstraniti, drugi ne. Enako velja za fiksne objekte.
Milka Prskalo iz Celja, ki ima nekaj metrov stran prav tako urejeno in legalizirano hiško, pravi, da je mesto Umag pred leti določilo datum, do katerega naj bi lastniki lahko legalizirali svoje objekte. “Mi smo takrat to uredili. Večkrat so nas obiskali redarji in gradbena inšpekcija, težav nimamo. Prijavljeni smo, plačamo pa tudi vse, kar moramo plačati,” pove.
“Tu nočemo biti na črno”
Leta 1991 je imela hrvaška Istra po navedbah mesta Umag nekaj več kot 200.000 domačih prebivalcev, je poročala STA. Danes ima še dodatnih 200.000 nestalnih prebivalcev – tako legalnih kot nelegalnih – ti pa imajo skupno 140.000 turističnih postelj, ki jih oddajajo v najem, večinoma na črno.
Na hrvaški gradbeni inšpekciji so za N1 pojasnili, da so na podlagi izrednega nadzora, ki so ga opravili aprila, sprožili 231 inšpekcijskih postopkov, do danes pa črnograditeljem izdali 116 odločb. “Nekatere objekte so lastniki že odstranili, nekateri so v postopku rušenja,” so dejali in pripomnili, da je gradnja na zaščitenem priobalnem pasu kaznivo dejanje.
“Če kršitelj ne postopa skladno z odločbo, rušenje objekta naročimo tretji osebi, lastnik pa mora to plačati,” so zapisali.
In čeprav so nekateri svoje stvari s parcel zaradi strahu pospravili, Slovenci, s katerimi smo govorili, nočejo oditi. Najeli so odvetniško družbo, nekaj lastnikom pa je na sodišču že uspelo. Hrvaško višje sodišče je namreč odločilo, da mobilni objekt ni črna gradnja, kar pa občinska redarska služba ignorira. Kljub odločitvi sodišča redarji še naprej izdajajo odločbe, naj lastniki objekte odstranijo.
Še več: tudi sodišče Istarske županije je v svoji odločitvi zapisalo, da redarji sploh niso pristojni za izdajanje takih odločb. To lahko počnejo zgolj gradbeni inšpektorji.
“Pravijo, da smo tu na črno, ker nočemo plačevati davkov itd. Ni res,” zatrjujejo slovenski lastniki, ki bi radi počitnikovali tako kot Milka Prskalo. “Radi bi plačali davek na zemljišče, nepremičnino, pa tudi položnice za elektriko, vodo in druge komunalne storitve. Veliko bolj zadovoljni bi bili, če bi imeli vse to urejeno in nas ne bi ves čas skrbelo, ali nas bo ob prihodu na našo parcelo pričakalo novo obvestilo inšpekcije ali pa globa.” Pristali bi tudi na odločitev občine, da lahko na parcelah stojijo zgolj tipske hišice.
S prstom pokazali na Slovence in se zavili v molk
“Istrske favele”, kot jih imenuje mesto Umag, so naslovnice medijev začele polniti, ko so se na svoji spletni strani razpisali o “tihi okupaciji Istre”. “Istra je postala evropski raj za nelegalne graditelje in uzurpatorje. Nelegalne gradnje, nasilne prilastitve gozdnih in kmetijskih zemljišč ter morskega dobra so kot rak, ki dnevno razjeda našo županijo in ogroža normalno kakovost življenja domačinov,” so zapisali.
Zemljišča, vredna od 2 do 3 evre po kvadratnem metru, nato prodajajo med 30 in 50 evri za kvadratni meter. Da je absurd še večji, je ta nelegalna okupacija v večini delo tujih državljanov, ob pomoči ‘domačih domoljubov’ pa prednjačijo državljani Slovenije. Takšna predrznost in agresivnost tujih državljanov pri brutalnem uničevanju Istre nista bili zaznani v vojni zgodovini Istre, niti nista bili tako izraženi v drugih delih Hrvaške,” so bili ostri v svojem zapisu, nato pa se zavili v molk.
Večkrat smo jim namreč poslali več novinarskih vprašanj; med drugim nas je zanimalo, zakaj so nekateri lastniki objekte lahko legalizirali, drugi pa ne. Prav tako smo jih vprašali, zakaj ne spoštujejo odločitve višjega sodišča. Odgovora nismo prejeli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje