Zaostanki na upravnih enotah, še posebej na oddelkih za tujce, so se povečali nad vsako razumno mejo, opozarjajo tisti, ki stanje izkušajo na lastni koži. Na ljubljanski upravni enoti je trenutno 15 tisoč nerešenih vlog tujcev, po nekaterih informacijah jih več tisoč še ni bilo dodeljenih v reševanje. V zadnjem času tako ni nič nenavadnega, če tujec čaka tudi pol leta ali celo več let na razrešeno vlogo. "Tujec je pri nas implicitno in eksplicitno dojet kot varnostna grožnja," je opozoril vodja konzularnega sektorja ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter.

Tujci se na slovenskih upravnih enotah spopadajo s “kafkajanskimi postopki” in “birokratskim rasizmom”, je bilo slišati na okrogli mizi v organizaciji Pravne mreže za varstvo demokracije. Ti zaznamujejo življenja tujih študentov, delavcev, podjetnikov, investitorjev, kulturnikov, po Šterovih besedah celo tistih, ki v Slovenijo prihajajo na povabila ministrstev. Kot kaže, težava nista le kadrovska podhranjenost in neučinkovita organizacija dela, ampak tudi zakonodaja in njeno izvajanje, ki se kaže v pogosto povsem nesmiselnih postopkih in zahtevah.

Prorektorica za študijske in študentske zadeve Ksenija Vidmar Horvat je opozorila, da se na ljubljanski univerzi spoprijemajo s “popolno stihijo sistema”, saj študenti niso pravočasno obveščeni o reševanju vloge, dobivajo netočne informacije, postopke zaznamuje samovolja uradnikov. “Gre za sistemski problem,” je poudarila prorektorica.

Povedala je še, da so decembra lani opravili poglobljeno anketo med tujimi študenti in študentkami – v Ljubljani jih je okoli 4.100, v Mariboru 1.500 – in po njenih besedah študenti poročajo o finančnih stiskah, duševnih težavah, občutkih nezaželenosti in stigmatizacije. Problem razumejo zelo individualizirano – sprašujejo se, ali je problem v njih samih in v tem, da prihajajo iz določene države.

“Na univerzi vidimo te študente kot ambasadorje in prej ali slej bodo svojim okoljem ali mednarodni skupnosti signalizirali, da so stvari tukaj neurejene,” je še dejala Vidmar Horvat in ocenila, da bomo prave učinke na ugled univerze in slovenskega visokošolskega prostora najverjetneje videli šele v nekaj letih.

Problem pa se preliva tudi na področje kakovosti, saj internacionalizacija in odprtost univerze vplivata na njen položaj na lestvicah kakovosti, je dodal prorektor za internacionalizacijo in kakovost Boštjan Markoli. Vplivata pa tudi na možnosti pridobivanja sredstev. “Gre torej za zaviranje razvoja,” je poudaril. Zato so upravnim enotam ponudili pomoč – pripravljeni so priskrbeti tolmače, zagotoviti poseben prostor, da bi tako razbremenili prostore upravne enote, investirali bi v IT- opremo. Vendar pa ponudba po Markolijevih besedah ni naletela na plodna tla.

Birokratski izbrisi

“K nam prihajajo ljudje, ki čakajo na razrešitev vlog tudi po dve leti,” je povedal Goran Lukič iz Delavske svetovalnice. “Pravkar smo imeli primer, ko se je zaključila zadeva, potem ko je bila vloga na upravno enoto vložena leta 2019.”

Zaradi tako velikih zamud se po Lukičevih besedah dogaja tudi, da oseba zaprosi za dovoljenje za stalno prebivanje, medtem ko je vloga v reševanju, pa ji poteče dovoljenje za začasno prebivanje, o čemer pa je nihče ne obvesti. “Preden je vloga razrešena, osebo obvestijo, da ji je poteklo dovoljenje za prebivanje, in ji povedo, da je pri nas nezakonito. Imamo primere, ko so ti ljudje v Sloveniji že deset let, tukaj imajo službe in družine.”

V Delavski svetovalnici so pred časom ministra za javno upravo Boštjana Koritnika, ki je odgovoren za področje upravnih postopkov, zaradi neustrezne organizacije dela upravnih enot tudi pozvali k odstopu.

Potrdilo iz države, kjer oseba nikoli ni bila

Vodja konzularnega sektorja ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je izpostavil, da imajo težave tudi ministrstva, ki želijo včasih v Slovenijo pripeljati umetnike ali strokovnjake iz tujine. “Tukaj se pokaže razlog za vse te težave: v Sloveniji je tujec implicitno in eksplicitno izenačen z varnostnim izzivom in tako ga obravnavamo.” Kot primer je Šter navedel baletko, ki naj bi na povabilo kulturnega ministrstva prišla v Slovenijo iz Švice, a se je zapletlo, ker je bila rojena na Kitajskem. “Kdor prihaja iz Kitajske, mora upravni enoti predložiti potrdilo o nekaznovanosti iz te države. Vendar pa omenjena prosilka tam nikoli ni bila. Kitajci pa takšnih potrdil ne izdajajo za ljudi, ki na Kitajskem ne živijo. Težava je nerešljiva,” je opisal Šter.

Kot nesprejemljivo je navedel tudi prakso, da upravne enote tujcem pošto pošiljajo na naslov stalnega prebivališča v matični državi, čeprav je oseba – denimo na podlagi turističnega ali drugačnega vizuma – že v Sloveniji. Odvetnik Matija Urankar je ob tem ocenil, da težava ni le kadrovska podhranjenost upravnih enot, ampak tudi zakonodaja, še posebej zakon o upravnem postopku, in njeno izvajanje. Tudi sam se je, denimo, ukvarjal s primerom, ko so gospo poslali na odvzem prstnih odtisov v Avstralijo, čeprav je že prebivala v Sloveniji. Šter tako med drugim predlaga, da bi prosilce, ki lahko pridejo v Slovenijo, upravne enote obravnavale v Sloveniji. “Zakaj bi ljudem pošiljali pošto nekam, kjer jih ni? Človek je tukaj, upravna enota je tukaj, njegov dokument je tukaj, mi ga pa pošiljamo oddat prstne odtise v Ankaro!”

Kršeni pravica do družinskega življenja in pravica do zasebne lastnine

Urankar je povedal, da sta tujcem v postopkih pred upravnimi enotami najpogosteje kršeni pravica do družinskega življenja in pravica do zasebne lastnine, saj zaradi birokratskih težav ne morejo ustvarjati prihodkov. “Imamo primer gospoda, ki je vložil vlogo na začetku leta 2020. To je celo človek, ki ima odločbo ministrstva za kulturo, da je v interesu Republike Slovenije, da je tu. O njegovi vlogi danes še ni odločeno. Medtem dobiva ponudbe za delo, ki jih mora vztrajno zavračati, saj ne sme delati – že dve leti in pol.”

Sloveniji zaradi tega nastaja tudi konkretna škoda, je dodal Urankar, saj so imeli tudi stranke, ki so tukaj ustanovile podjetje in načrtovale posle, vendar so si zaradi težav s pridobivanjem dovoljenj na pol poti premislile. “Ogromno investicij bi se lahko prelilo v Slovenijo, pa se niso. Ogromno visoko kvalificirane delovne sile bi lahko pridobili, pa nismo.”

Ksenija Vidmar Horvat je poudarila, da v tej zgodbi pravzaprav ne gre (le) za vprašanje odnosa do tujcev, ampak gre za vprašanje prihodnosti naših ustanov, akademske kulture, gospodarstva, mobilnosti, internacionalizacije. “Ne gre torej samo za vprašanje tujcev in našega odnosa do njih, ampak za to, kako pojmujemo svojo prihodnost v mednarodnem okolju,” je poudarila prorektorica.

Načelnik ljubljanske upravne enote Bojan Babič se zaradi, kot je sporočil, preobilice dela, okrogle mize ni utegnil udeležiti. Prav tako časa niso našli predstavniki pristojnih ministrstev.