Menu Item
Publicist, novinar in dolgoletni vojni poročevalec Boštjan Videmšek se je, kot sam pravi, znašel na povsem novem terenu. Vojni dnevnik ni prva knjiga, ki jo je napisal, je pa prvi roman. Je roman o vojni in grozi, ki čez noč spreminja življenja, pa tudi o preživetju, neizbiri in ljubezni do najbližjih – vodilu vsega.
Najprej je prispelo opozorilno sporočilo, nato so se oglasile sirene, ki svarijo pred zračnimi napadi. Začela se je vojna. Val, glavni protagonist prvega romana Boštjana Videmška z naslovom Vojni dnevnik, se skupaj s sosedi in mešancem Rujem znajde v zaklonišču bloka v prestolnici “nestabilne vzhodnoevropske države”. Ob sporočilu obrambnega ministrstva, da kot moški ne sme iz države, se dokončno zave, da je “postal ujetnik geografije, politike, družbe, zakonov, kozmičnih naključij, kolektivnega in samooklicanega višjega dobrega. Celo prisilnega žrtvovanja.”
Z Boštjanom Videmškom smo se med drugim pogovarjali o vsebini romana in njegovem nastajanju.
Napisal si roman o vojni, ki izide konec meseca. Ob napovedi izida si zapisal, da si želel napisati protivojni roman. Čas kar kliče po tem. Misliš, da se lahko roman o vojni ljudi bolj dotakne kot poročila, ki jih o vojni pišemo novinarji?
Eden od motivov, da sem se lotil pisanja (avto)fikcije, je, da je z obstoječimi novinarskimi sredstvi vse težje prodreti v ostanke mehkega tkiva družbe. Okolje je radikalno polarizirano, polno mnenj, ki po navadi niso osnovana na znanjih, in tudi če s svojim tekstom dosežem lepo število bralcev doma in v tujini, to večinoma berejo ljudje, ki se strinjajo z mojim pogledom na svet. Na ta način niti približno ne opravim svojega novinarskega dela, ki pomeni približevanje terenskih zgodb našega časa čim večjemu številu ljudi in opravljanje izobraževalne funkcije. Zdi se mi, da v zadnjih letih nasploh ta vloga novinarstva peša.
Obenem je poročanje iz vojne izjemno občutljiva reč. Treba se je jasno držati nekaterih pravil, umakniti svojo prisotnost iz zgodb in biti – v najboljšem primeru – le aktivni opazovalec. To onemogoča, da poveš več, kot lahko.
Zdi se mi, da imam po več kot četrt stoletja tovrstnega dela o vojnah povedati več kot kdo drug. Menim, da o vojnah oziroma ekstremnih človeških stanjih lahko presojajo le tisti, ki so jih izkusili. S tem ne jemljem pravice do mnenj, ampak mislim, da so tu nekatera mnenja bolj enakovredna od drugih. To sem poskušal zapakirati v romaneskno formo.
Lahko sem si privoščil notranjo razpravo, ki je ves čas prisotna, ko je človek na terenu. Seveda lahko z novinarskim delom pišeš protivojne tekste, a sintagma protivojno lahko hitro dobi ideološko, politično tezo, še posebej tukaj in zdaj. Na primeru Ukrajine jemlje pravico do samoobrambe, samoodločanja. Tudi zato sem poskušal – upam, da vsaj približno uspešno – izogniti neposredni deklaraciji geografije v knjigi. Jasno je, da je čas zdaj, ni pa povsem jasno, ali je tukaj.
To je bil moj cilj; hotel sem napisati knjigo o tem, kako se lahko kdorkoli od nas, ki nam je v življenju sorazmerno dobro, ki smo v primerjavi z glavnino prebivalstva sveta privilegirani, čez noč znajde v vojni. Tako kot so se prijatelji in znanci v Ukrajini – praktično so živeli življenje prvega sveta, nekega jutra pa so se zbudili iztrgani iz svojih življenj.
Na ta način sem želel doseči večje število ljudi, ki jim zabetonirana faktografija ob branju časopisnih besedil nemudoma sproža refluks. Želel sem jih postaviti v vlogo, kjer lahko začnejo brati brez predsodbe, ker ne vedo, kje se roman dogaja, ter se lahko samo prek zgodbe, likov, relacij in neposrednega dogajanja povežejo z dogajanjem. Šele nato lahko domišljijo popeljejo k vprašanju, ali je dogajanje v Ukrajini, Sloveniji, na Poljskem ali kjerkoli drugje. Upam, da bo ta profesionalni trik deloval.
Bi rekel, da protivojnost oziroma protivojni element dosežeš s popisovanjem grozot oziroma realnosti vojne – od tega, da zatulijo sirene in se protagonist Val znajde v zaklonišču, njegovo življenje pa se v trenutku povsem spremeni, do stisk posameznikov, ki jih vojna prinese, kot je služenje vojaškega roka.
Seveda. Protagonist je nekdo, ki ima sorazmerno močna etična prepričanja, kot teor-etik je soočen s teror-etiko, pri čemer kruta, radikalno spremenjena realnost nenehno preverja moč njegovih prepričanj, za katera nikoli ne moreš vedeti, kako močna so, na čem so osnovana.
S tem želim bralca vreči v poistovetenje z nekom, želim, da ima občutek, da se to lahko zgodi tudi njemu. S tem se poskušam postaviti nad politiko, nad ideologijo, nad faktografski kraj dogajanja. In opozoriti, kako je vojna lahko za vsakogar, ki jo doživi, grozljiva, intimna izkušnja, preizkušnja. To je v bistvu tudi sodba kakršnihkoli oddaljenih sodb ljudi o ljudeh oziroma dogajanjih, ki jih ne poznajo.
Videmškov roman Vojni dnevnik bo izšel konec marca pri založbi UMco. Spremno besedo je napisal pisatelj in režiser Goran Vojnović, naslovnico je narisala vizualna umetnica in ilustratorka Samira Kentrić.
Od kod je Val in kje se vojna vihra, v kateri se je znašel, dogaja, kot bralci ne vemo zares, vseeno nas asociacije vodijo do Ukrajine oziroma do “nestabilne vzhodnoevropske države”. Je tudi vojna v Ukrajini, ki jo tudi kot poročevalec s terena pozorno spremljaš, predstavljala vir gradiva za roman?
Tudi. Kot je zapisala Karmen W. Švegl, vojna je univerzalna.
Protagonist Val, skozi čigar oči spremljamo vojno dogajanje v romanu, je, podobno kot ti, publicist (je zgodovinar in pisatelj, dogajanje v romanu pa ga vrže tudi v novinarske vode, op. a.). Kar nekaj skupnega imata, mar ne? Koliko si pri pisanju romana črpal iz sebe?
V Valu je ravno toliko mene, da sem si lahko dovolil stvari, ki si jih sicer ne bi mogel. Val je karakterno povsem drugačen od mene. Njemu se stvari zgodijo, je precej pasiven, je opazovalec. Dogajanje ga sili v to, da se nanj odzove. Jaz sem čisto nasprotje.
Kot avtor sem se naselil v Vala, Val se ni naselil vame. To je zelo prijetna izkušnja, ker ni potrebe po skrivanju, prikrivanju, očaranju. V bistvu sem z vsem želel poudariti, da mu oziroma mi ni tuje nič človeškega. Nisem ga želel idealizirati. Moj izjemno dober prijatelj in morda tudi najbolj oster bralec, kar jih obstaja, je nad likom razočaran, ker je od njega hotel bistveno več – da bi bil aktivnejši, boljši, pametnejši.
A ni. Poskušam doseči, da se na stvari odziva naravno, in ga utemeljiti na ljudeh, ki so vojne živeli. Jaz sem bil vedno opazovalec, vedno sem se vračal. V prostor vojne sem hodil po lastni izbiri. Valu pa se ta vojna zgodi in hočeš nočeš postane njen akter, kar je popolnoma drugačna pozicija. On nima možnosti izhoda, nima izhodne strategije, in ko te nimaš, deluješ povsem drugače. Tvoje življenje je permanentno ogroženo; karkoli počneš, je to v ozadju. Sprejemaš drugače in ne moreš razmišljati dolgoročno.
Ena od tem, ki jo obravnavaš v knjigi, je tudi neizbira, nezmožnost izbire, ki jo vojna prinese.
Tako. To je grozljiv občutek. Ko se vračam k ljudem v Ukrajino, opazujem, kako se skrči tudi oseben prostor, ne le prostor, v katerem deluješ. Nenehno je prisotna neke vrste panika, tesnoba, kot v samici.
Tega, da bo vojna trajala, preprosto ne moreš sprejeti, saj si do predvčerajšnjim živel zelo dobro življenje. Zato je vojna v Ukrajini tudi po tej ravni drugačna od kakšnih drugih vojn, denimo v Afganistanu oziroma Iraku, kjer so se generacije rojevale in živele v vojni in drugega življenja niso poznale.
Vojni dnevnik ni le roman o vojni, temveč tudi o skrbi za tiste, ki jih imamo najraje, o ljubezni. Do družine, do prijateljev, o bolečini razhoda in partnerski ljubezni … Koliko nas lahko odnosi in ljubezen, ljubezen v vseh oblikah, peljejo čez vojno?
Vseprisotni so. Intimni, temeljni odnosi, ki nas definirajo, so lahko večji od vojne, od vsega tam zunaj. Kar se je dogajalo (anti)junakom v romanu, ni spontano odločanje – v osnovi vse njihove odločitve žene globoka čustvena navezanost. Ne odločajo se v imenu nacije, države, plemena, ampak v imenu svojih najbližjih. Zanje. S tem sem poskušal prenesti največje protivojno sporočilo.
Če preživi ljubezen, se po mojem lahko vojna konča, vsaj na intimni ravni. Zgodbo bi lahko pripeljal do tam, ko se poruši čisto vse, tudi ljubezen, a kaj potem ostane? Vleklo me je k popolni distopiji, a sem si to poskušal preprečiti.
Najprej imamo državo, nacijo, geopolitiko, strategijo – velike teme –, ki pa se potem zvedejo na osnovno celico. Po mojem vsi ključne odločitve sprejemamo na tej ravni.
Si avtor več knjig, a roman si napisal prvič. Kakšna izkušnja je bilo pisanje leposlovnega dela? Kaj je bilo drugače? Sploh ker si pisal o vojni, o grozotah, ki so zaznamovale dobršen del tvojega življenja v vlogi vojnega poročevalca. Kot je na družbenem omrežju opozorila tvoja žena Maja Prijatelj Videmšek, se je nabralo marsikaj, “roman se je dolgo kuhal v tebi”.
Vse je bilo tokrat drugače. Usedel sem se za računalnik in vse je padlo iz mene. Čutil sem, da nujno moram nekaj napisati. Meja med javno in zasebno komunikacijo se je nekoliko porušila, saj sem si lahko privoščil komunicirati prek ljudi, ki niso jaz.
Ko sem zjutraj vstal, sem samo čakal, da lahko naprej pišem. Vmes sem tekel, nato sem se takoj vrnil k pisanju. Svet ni obstajal. Občutek je bil krasen, pisanje je bilo čista strast. Je pa tudi res, da se je vsebina dolgo kuhala, da so to premišljene stvari, da sem to živel in nehote četrt stoletja delal raziskavo.
Na naslovnici, ki jo je ustvarila Samira Kentrić, opazujemo novinarsko izkaznico, črtice smodnika, naboj. Kaj vse nam govori?
Samira Kentrić je absolutna genialka. Spremljam jo že dolgo, in vse, kar je naredila, je veličastno. Že takoj, ko sem pomislil, da bi napisal roman, sem si želel, da ona nariše naslovnico. Podobno velja tudi za spremno besedo Gorana Vojnovića. Ona dva sta sanjska ekipa in imata izrazito oseben, reflektiran odnos do tovrstnih tem.
Ko mi je Samira poslala naslovnico, sem najprej kar malo zmrznil, vzelo mi je sapo. Nekaj časa sem potreboval, da sem sprejel diagnozo, potem pa sem z lahkoto in ljubeče sprejel estetiko. Edgy je.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!