Menu Item
Projekt skrajševanja čakalnih dob v zdravstvu še vedno poteka izjemno počasi. Na čakalnih seznamih je veliko ljudi, ki v resnici ne čakajo več. Mnogih med tistimi, ki v resnici čakajo, pa očitno to ne moti tako zelo, da bi sprejeli ugodnejši termin.
Čakanje na zdravniške preglede in posege mnogi že dolgo časa opisujejo kot enega največjih problemov v Sloveniji in kot dokaz, da naše zdravstvo ne deluje dovolj dobro. Po podatkih z začetka februarja na zdravstveno storitev čaka dobrih 214.000 ljudi, od tega skoraj 90.000 nedopustno dolgo. Vendar prvi resni pregled čakalnih seznamov poteka šele zdaj in kaže, da je pacientov, ki bi želeli hitrejšo obravnavo, manj, kot smo mislili.
Neuspeh razpisa
Aktualna vlada se je skrajševanja čakalnih dob lotila s posebnim projektom. Lani jeseni je bil končan prvi razpis, na katerem je ministrstvo za zdravje odločilo, kateri izvajalci bodo opravili dodatne zdravniške preglede in posege. Med javne zavode, zasebnike koncesionarje ter zasebnike brez koncesije so razdelili malo manj kot 19.000 storitev. Opravili naj bi jih v nekaj mesecih, zanje pa je predvidenih dobrih 18 milijonov evrov.
Na začetku so izvajalci Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje sporočili, kdaj bi lahko obravnavali paciente. Nato je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) s pomočjo klicnih centrov komercialnih zdravstvenih zavarovalnic začel telefonirati ljudem, ki po podatkih NIJZ predolgo čakajo na zdravstveno storitev. Ponudili so jim, da lahko na vrsto pridejo prej, kot so bili naročeni. Namen razpisa je torej bil, da se čakajočim zagotovi ugodnejši termin. Vendar je to za zdaj uspelo pri manj kot desetini čakajočih, ki so jih poklicali. Poklicali so več kot 31 tisoč ljudi, na nov termin pa so jih naročili samo 3.032.
Res je opravljenih relativno malo storitev, a to ne pomeni, da projekt ni uspešen, pravijo na ministrstvu za zdravje. Šele s tem projektom se bodo prečistili čakalni seznami, k čemur strokovnjaki pozivajo že dolgo časa. Poleg tega naj bi razpis spodbudil zdravstvene izvajalce, da delajo več, naštevajo na ministrstvu. In pokazalo se je, še dodajajo, da mnogi pacienti ne želijo spremeniti izvajalca ali pa jim je čas čakanja popolnoma sprejemljiv in so pripravljeni čakati na prvotni čakalni listi.
Ne čakajo več
Eden od razlogov, da projekt ne poteka tako, kot je bilo predvideno, je v podatkih. Že prej je bilo znano, da podatki, ki jih ima NIJZ, niso točni. Zdaj pa si lahko dobro predstavljamo, kako zelo so napačni. Približno tretjina ljudi, ki so jih doslej poklicali v okviru projekta, je povedala, da v resnici ne čakajo več, saj so poseg že opravili. Zdravstveni izvajalci, ki so storitev opravili, tega torej niso zabeležili oziroma tega niso sporočili nacionalnemu inštitutu.
Skoraj vsi od teh čakajočih, ki v resnici niso več čakajoči, so storitev opravili pri izvajalcu, pri katerem so bili v čakalni vrsti. Precej manj, samo dva odstotka, je primerov, ko so se pacienti, naveličani čakanja v javnem sistemu, odločili, da bodo šli k zasebnikom in pregled oziroma poseg plačali sami.
Brez korenčka in palice
Kot pojasnjuje Marjeta Kuhar z NIJZ, je problem v računalniški programski opremi. Izvajalci zdravstvenih storitev namreč svojih računalniških programov še niso dopolnili z rešitvijo, ki bi omogočala sporočanje nacionalnemu inštitutu, da je bila storitev pri določenem pacientu opravljena pred ali za datumom, ko je naročen. “Epidemija je prišla prej, preden bi to bilo implementirano, kot narekuje leta 2018 sprejeti zakon o pacientovih pravicah,” pojasni.
V zakonu in pravilniku, ki predpisuje način upravljanja s čakalnimi vrstami, je zapisana dolžnost zdravstvenih izvajalcev, da nacionalnemu inštitutu sporočajo pravilne podatke. Vendar se izvajalcu, ki tega ne počne, to nikjer ne pozna. Prav tako ni na noben način nagrajen izvajalec, ki podatke pošilja.
“Ni niti korenčka niti palice,” pravi Marjeta Kuhar. Po njenem bi bilo smiselno razmisliti, da pogoj za to, da zdravstvena blagajna plača izvajalcu, ni samo opravljena storitev, ampak tudi sporočanje podatkov o čakajočih na čakalnih seznamih.
Trenutno še ni mogoče pojasniti, zakaj tako veliko pacientov pride na vrsto pred terminom, na katerega so naročeni. Ena od možnosti je, da se pacientu, ki je naročen na termin, stanje nenadno zelo poslabša, zato zdravniki pregled ali poseg opravijo urgentno. Vendar to pojava skoraj zagotovo ne razloži v celoti. Vse kaže, da zdravstveni izvajalci čakalne sezname upravljajo bolj aktivno, kot se to odraža v statistiki.
Kljub temu pa ne moremo zdaj preprosto sklepati, da je v vseh čakalnih vrstah 39 odstotkov imen ljudi, ki v resnici ne čakajo več. Projekt je bil namenjen pacientom, ki na zdravstveno storitev čakajo nedopustno dolgo. Morda je med tistimi, ki so termin obravnave dobili v času, ki je po pravilniku dopusten, manjši delež takšnih, ki so storitev že opravili.
Večina resnično čakajočih ostala pri starem terminu
Vendar napačni podatki morda niso tisto, kar je pri tem razpisu najbolj zanimivo. Večje presenečenje je, da je samo petina tistih, ki zares čakajo, sprejela nov termin. Večina resnično čakajočih je raje ostala pri terminu, ki so ga imeli prej.
Pri približno četrtini od teh, ki so ostali pri svojem terminu, se je izkazalo, da jim niso mogli ponuditi (dovolj) ugodnejšega termina. Marjeta Kuhar tak primer pozna iz kroga svojih bližnjih. “Na voljo so nam dali termin za operacijo sive mrene, ki je bil na isti dan kot prejšnji termin,” pravi.
Taki primeri so se verjetno zgodili zato, ker so v okviru projekta klicali ljudi, ki čakajo nedopustno dolgo, najprej pa tiste z napotnicami s stopnjo nujnosti “zelo hitro”, pojasnjuje Kuhar. Pri teh napotnicah je nedopustno dolga doba čakanja 14 dni. Torej v teoriji ne bi smelo biti možno, da se jim ponudi termin, ki je veliko pred tistim, ki ga že imajo.
Zavračali ugodnejše termine
Vendar v praksi nekateri čakajo mnogo dlje, kot je po pravilniku dopustno. Taki pa so očitno ponujeni termin zavrnili in ostali pri starem, čeprav je to pomenilo, da bodo čakali dlje. Nekateri od teh so to storili, ker so jim ponudili ugodnejši termin pri zdravstvenem izvajalcu, ki je bil po njihovi oceni predaleč. S tem se je razkrila ena od pomanjkljivosti projekta skrajševanja čakalnih dob.
Z denarjem, ki je na voljo v okviru projekta, se namreč plača samo storitev, ne pa tudi prevoza do izvajalca, ki storitev opravi. Zato se je verjetno večkrat zgodilo, da bi moral pacient za prevoz poskrbeti sam. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) sicer plača tudi nenujne prevoze, a samo tiste do pacientu najbližjega izvajalca, ki lahko opravi določeno storitev.
“Če se sami odločite, da greste drugam, tega ZZZS ne prizna,” pravi Tit Albreht z NIJZ. “Stroške boste morali kriti sami. Nekateri bi verjetno morali na dolgo vožnjo z javnim prevozom. Pri tem pa je vprašanje tudi, ali vsi to zmorejo. Predvidevam, da to za nekoga, ki gre na primer na operacijo kolka, to ni najbolj privlačno.”
Pacienti menijo, da lahko čakajo
Vendar so ugodnejše termine očitno zavračali tudi pacienti, ki jim ne bi bilo pretežko priti do ponujenega izvajalca. Ti so v telefonskem klicu največkrat povedali, da nočejo k drugemu izvajalcu, čeprav je termin ugodnejši, ker izvajalcu, pri katerem že čakajo, najbolj zaupajo oziroma je zanje najboljša izbira.
“Če se ljudje tako odločajo, imajo očitno občutek, da lahko čakajo do termina, ko so naročeni,” pravi Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic za ljubljansko regijo. Pri tem pa opozarja, da to ni nujno pozitivno. “Pacienti verjetno niso dovolj podkovani v medicinski stroki, da bi lahko odločali, kako nujen je poseg ali pregled,” pojasnjuje.
Marjeta Kuhar pravi, da ta pojav ni zelo presenetljiv. “Treba pa bi bilo podrobno analizirati, zakaj se Slovenci, ki čakamo na zdravstveno storitev, večinoma ne odločimo za zamenjavo izvajalca,” dodaja.
Urgentna in daljnosežna vprašanja
Podatki zagotovo sprožajo široka in daljnosežna vprašanja o ukrepih za povečanje dostopnosti do zdravstvenih storitev v Sloveniji. Kuhar in Albreht podatke vidita kot dokaz, da mora financiranje zdravstva v Sloveniji postati bolj fleksibilno in dinamično. Tako bi se po njunem lahko zdravstveni sistem hitreje odzival na potrebe pacientov. Za to bi bile morda potrebne temeljite spremembe zakonodaje.
V prvi vrsti pa podatki iz nacionalnega razpisa kažejo, da potrebujemo veliko bolj točne podatke. Očitno nimamo dobre slike, kako zdravstvo deluje, koliko pacientov čaka in kaj čakajoči hočejo.
Najverjetneje pa bo morala politika še prej odgovoriti na vprašanje, kaj narediti s projektom skrajševanja čakalnih dob. V prvem delu projekta je na voljo 18 milijonov evrov za 19 tisoč storitev. Če se storitev opravi samo pri vsakem desetem, ki ga pokličejo, bo torej treba poklicati 190 tisoč ljudi. Ob sedanjem tempu, ko pokličejo okoli 800 ljudi na delovni dan, bi to trajalo skoraj eno leto.
Podaljšanje razpisa v internem usklajevanju
Aktualni minister za zdravje Janez Poklukar pravi, da se zavzema za podaljšanje izvajanja razpisa tudi v letu 2023. Marca so nam z ministrstva sporočili, da je ustrezna sprememba zakonodaje v “internem usklajevanju”. Vendar do danes ni prišla na vlado, volitve pa so zelo blizu.
Marjeta Kuhar meni, da bi bilo dobro, če se vsaj prvi del razpisa izvede do konca. Tudi če se hitrejša obravnava zagotovi samo desetini pacientov, ki jih pokličejo, je to koristno, poudarja. Ne nazadnje pa je izvajanje razpisa dobro tudi zato, ker se s tem končno izvaja pregled čakalnih seznamov, k čemur strokovnjaki pozivajo že dolgo časa.
Na ministrstvu so marca napovedali, da bodo kmalu objavili nov, drugi razpis za skrajševanje čakalnih dob, pa tudi tega do zdaj še niso naredili. Pojasnili so, da želijo pri pripravi drugega razpisa upoštevati razloge, ki so krivi, da prvi razpis teče tako počasi. Na dodatno vprašanje pa so odgovorili, da teh razlogov ne bo mogoče preučiti, dokler ne bo končan prvi razpis. To bi torej pomenilo, da drugega razpisa letos še ne bo.
Kako porabiti 76 milijonov evrov?
Skupno je za projekt skrajševanja čakalnih dob predvidenih 76 milijonov evrov. Toliko denarja so za ta namen rezervirale komercialne zavarovalnice, ki opravljajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. V zadnjih dveh letih so namreč ustvarili precejšnje presežke. Med epidemijo je bilo opravljenih in plačanih veliko manj zdravstvenih storitev kot prej, premija dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pa je ostala skorajda nespremenjena. Samo Vzajemna je zavarovancem za december premijo znižala za 22,5 evra, kar je tej zavarovalnici zmanjšalo prihodke za 17 milijonov evrov.
Če je že milijon evrov težko porabiti, kaj bo šele s 76 milijoni evrov? Treba bi bilo poklicati okoli 750 tisoč ljudi, je mogoče sklepati iz dosedanjega izvajanja projekta. To je več kot trikrat toliko, kot je trenutno čakajočih na zdravstvene storitve.
Bo šel denar za dobičke?
Zavarovalnice so samo za letošnje leto zavezane, da ta denar hranijo za vladni razpis oziroma potencialne prihodnje razpise. V proračun ali zdravstveni blagajni pa ga zaradi veljavnih predpisov ne smejo nakazati, so nam sporočili z agencije za zavarovalni nadzor. “Če razpis ne bo izveden oziroma bo porabljenih manj sredstev, kot jih imajo rezerviranih, bodo zavarovalnice same odločale o razporeditvi teh sredstev,” so še pojasnili. Potem bi lahko ta denar na primer vrnile zavarovancem ali ga izplačale delničarjem.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje