Menu ItemPediatrinja prim. Jasna Čuk Rupnik pravi, da otrok ne bi bilo treba cepiti proti covidu-19, če bi bili odgovorna, zrela družba. Cepiti bi se morali vsi ostali, je prepričana. Je ena tistih zdravnic, za katere medicina ni poklic, ampak poslanstvo. Zadnjih sedem let je upokojena, a kljub temu neverjetno dejavna. Septembra se je odločila, da bo pomagala pri cepljenju proti covidu-19 v mobilni cepilni enoti na Krasu. Pogovarjala se je z ljudmi, ki so na cepljenje prihajali prestrašeni, a tudi jezni in razburjeni. Razume, s kakšnim sporočilom vladni odloki, ki nimajo strokovne podlage, pridejo do ljudi. In razume, zakaj ljudje v stresu, jezni in prestrašeni, ne morejo slišati argumentov v prid cepljenju. Pravi, da bi Slovenci lahko epidemijo obvladali bolje, z manj žrtvami, saj je naš zdravstveni sistem tega sposoben. Toda razočarano ugotavlja, da se je pri nas epidemija vodila politično, stroko pa so ne le zanemarili, ampak arogantno potlačili.
Kljub temu da ste upokojeni, ste se odločili, da boste pomagali pri cepljenju v mobilni cepilni enoti. Kako je bilo videti vaše delo na terenu? Kaj so vas ljudje spraševali, ko so se prišli cepit?
Povabili so me, ker se kot pediatrinja že več kot 40 let ukvarjam s cepljenjem in so potrebovali zdravnika, ki bi spremljal mobilno ekipo na terenu. Od začetka septembra pomagam v sežanskem zdravstvenem domu. Obveščanje je izvajala civilna zaščita. Cepili smo v odmaknjenih vaseh, kjer so cestne povezave slabe in imajo ljudje res težave priti do cepilnega centra v zdravstvenem domu, še posebej starejši.
Nemalokrat smo videli pri njih veliko olajšanje. Spomnim se gospe, ki se zaradi odmaknjenosti ni nameravala cepiti, pa se potem je, ker smo prišli v njeno vas. Zame je bila to res dobra izkušnja. Nekajkrat se je zgodilo, da nismo dobili ključev vaškega doma, pa smo cepili kar na klopci pod lipo ali na bližnjem zidu. V neki vasi smo cepili le štiri ljudi in so nam domačini v šali rekli, da je to že pol vasi.
Sicer pa so me ljudje veliko spraševali. Skrbeli so jih stranski učinki cepiv, bilo jih je strah. Ogromno sem se tudi sama naučila od njih. To, kako gledajo na cepljenje, česa vsega jih je strah, včasih tudi samo igle, vboda. V dobrem mesecu smo opravili več kot 2.800 cepljenj, od tega smo približno polovico ljudi cepili prvič.
Česa jih je najbolj strah?
Ljudi zelo skrbijo stranski učinki. Vse, ki so prišli na drugi ali tretji odmerek, sem povprašala, kako je bilo po prvem cepljenju. Večina ni imela stranskih učinkov, nekaj jih je bolela roka, približno eden od petih je imel vročino. Dva starejša sta imela reakcijo, nenaden visok pritisk, bila sta hospitalizirana, a kratek čas. Eden je imel tromboze po žilah na nogi. V tem času smo imeli štiri kolapse: ena starejša gospa, trije mlajši fantje, delavci iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so prišli, pred tem niso jedli in pili.
S katerim cepivom so se želeli cepiti? So bili izobraženi o tem, katero cepivo je bolj učinkovito, kaj se priporoča zanje?
Zelo različno. Nekateri so rekli, da ne želijo nič vedeti: “Vi me samo cepite!” Veliko ljudi je bilo grozno strah. Vedno sem jim skušala čim več razložiti, da so se lahko odločili, s čim bi se cepili. Razlagala sem, kako delujejo cepiva, kakšna so in predvsem o stranskih učinkih, tudi o možnosti strdkov in kaj storiti, če se to zgodi. Predvsem, kako dobiti pomoč dovolj hitro.
Na začetku septembra se spomnim v enem tednu samo treh, ki so se želeli cepiti z Janssenom. Vsi so bili moški srednjih let, delavci, ki so potrebovali potrdilo ‘že jutri’. Seveda so hoteli tisto cepivo ‘za enkrat’. Niti niso vedeli, kako se cepivo imenuje ali kako deluje.
Ko je vlada uvedla ukrep obveznega PCT, so se okoliščine na terenu naenkrat spremenile. Povpraševanje po Janssenu se je tako povečalo, da nam ga je celo zmanjkalo. Ko smo takrat povedali, da tega cepiva ni več, so me nekateri obravnavali skoraj kot farmacevtsko plačanko Pfizerja. Bili so nezaupljivi. Neki gospod je kakor v šali celo povedal, da smo zdravniki skorumpirani, preplačani, lažnivci … Sem ga v tistem sproščenem vzdušju kar vprašala, ali tako misli tudi o meni. Saj je res čudno, da sem tam, doma pa me čaka mož z dvema čudovitima vnukoma. Pa smo se zedinili, da smo tam vsi zato, ker smo dobri ljudje in želimo sebi in drugim dobro.
V neki vasi je na cepilno mesto prišla tudi mlajša gospodična, in ko smo povedali, da Janssena nimamo več, je kar odšla. Želela sem ji razložiti, katero cepivo bi bilo zanjo bolj primerno, a se je že od daleč obrnila in šla, in nekaj moških tudi. Zaradi takih situacij mi je bilo zelo hudo.
Doživeli smo tudi, da je prišla skupina mladih, ki so spraševali, ali lahko samo dobijo potrdilo, se pa ne bi cepili, ker ne bi radi te ‘genetske packarije’ dali vase. Sem se trudila pojasniti, kako delujejo cepiva in zakaj so varna, a me niso poslušali.
Večkrat sem pojasnjevala, da je vladni ukrep glede potrdil ‘tehničen’, ni pa strokoven. Ne glede na to, s katerim cepivom se cepimo, naše telo ne more kar takoj izdelati protiteles. Ampak ljudje so samo hoteli potrdilo, cepiti so se pa pač morali, da so potrdilo dobili. Malokdaj mi je uspelo ljudi prepričati, naj raje izberejo cepivo, ki ima dva odmerka in nudi boljšo zaščito, saj ponovni odmerki pri vseh cepivih okrepijo zaščito.
Zelo nelagodno se počutim. Odločitev vlade za pridobitev potrdila takoj po cepljenju je bila prav v nasprotju s stroko.
V svojih člankih ste poudarjali tudi pomen cepljenja nosečnic. So zdravniki premalo govorili o tem, kako pomembno je to zanje?
Zelo me je bolelo, da nekateri ginekologi, seveda ne vsi, nosečnicam celo odsvetujejo cepljenje. Pa bi se v resnici morale cepiti tudi proti gripi in oslovskemu kašlju. S cepljenjem nosečnice bodo v otroka vstopala protitelesa prek posteljice, novorojenčka pa bodo kasneje vsaj do neke mere dodatno ščitila tudi protitelesa, prisotna v maminem mleku. Nosečnice imajo spremenjen, zavrt imunski sistem. Umrljivost zaradi covida-19 je v skupini nosečnic dvakrat večja kot v primerljivi skupini žensk v starosti od 30 do 40 let. Različica delta lahko povzroči hudo pljučnico v le nekaj dneh.
Mlajšim ženskam sem vedno svetovala mRNK cepiva. Pogosto sem morala razlagati tudi, da cepiva ne povzročajo neplodnosti. Ta misel, ki jo je nekdo brez razmišljanja dal v javnost, je povzročila poplavo povsem nepotrebnih pomislekov in strahov.
Ekstremno sem kritična tudi do tistih nekaj zdravnikov, ki so sebe oglaševali kot Slovenski zdravniki in naredili ogromno škodo. Nezaslišano je, da zdravnik katerekoli stroke govori, da maske ne ščitijo. Raziskave, dokazi so nedvoumni. Take lažne informacije, še posebej če jih v javnost posredujejo zdravniki, povzročijo tako veliko škodo, da jo je na terenu zelo težko popraviti.
Kako gledate na odnos med vlado in stroko že ves čas epidemije? Ko se pogovarjamo z ljudmi, ki zavračajo cepljenje, na primer na protestih, se zdi, da sploh ne ločijo stroke in politike, vse jemljejo kot eno in se temu upirajo.
Zelo sem žalostna. Slovenija je razvita država z izjemno dobrim, verjetno najboljšim sistemom zdravstvenega varstva za otroke v Evropi. Kljub vsemu, kar se v svetu dogaja, imamo dobro precepljenost proti otroškim boleznim. Pediatri in šolski zdravniki se zelo trudimo izobraziti starše, zakaj je cepljenje pomembno.
Imeli smo dobre možnosti, da iz epidemije pridemo hitro in z manjšim številom žrtev. Toda pri nas se je strokovne odločitve v javnost posredovalo kot politične. Politika, ki tako konfliktno vodi ljudi, seveda pri ljudeh sproži revolt. Ko so ljudje prestrašeni in jezni, pa niso več dovzetni za komunikacijo, niso več dovzetni za argumente, jih ne poslušajo in jih nočejo poslušati, tudi če bi jim kdo rad pojasnili zadeve.
Verjamejo v teorije zarote. Teorije zarote so fascinantna stvar, in šokirana ugotavljam, da jim verjamejo tudi zelo izobraženi ljudje. Tudi jaz sem videla nekatere od teh filmov o cepljenju in najprej so res videti prepričljivo. Potem pa pade prva evidentna laž, pa druga … Jaz te laži prepoznam. Tisti, ki nimajo takega znanja, pa ne.
Zelo zelo sem razočarana, da se je pri nas vodila epidemija politično, stroko pa so ne le zanemarili, ampak arogantno potlačili. Če sprejmeš odločitev, da si jutri po cepljenju ‘varen’, pa vsak zdravnik ve, da protitelesa nastajajo 10 do 14 dni, zakaj si naredil tak ukrep? Koga si hotel ščititi ali uničiti? To je grozljivka.
Je to še mogoče popraviti?
Moj odgovor je, da žal nimam pojma. Se pa s to ‘misijo nemogoče’ kar naprej ukvarjam, še ponoči. Res mi je težko, da smo Slovenci tako nastradali zaradi napačnega vodenja epidemije, kljub temu da imamo dober zdravstveni sistem. Za primerjavo, Danci so ljudem ponujali teste na vsakem koraku in jih spodbujali, naj se testirajo. Pomembno je vedeti, če smo okuženi, da takrat ne gremo obiskat noseče hčerke ali pa ostarele matere. Na Danskem je postalo to, da se testiraš, nekaj normalnega. Če pa uvedeš testiranje pravzaprav kot kaznovanje: “Moraš se testirati!”, se bodo ljudje uprli.
Ljudje so zelo razburjeni tudi zato, ker cepljenje uradno ni obvezno in naj bi bila odločitev za cepljenje svobodna izbira. Ob PCT-omejitvah pa se počutijo, da so v cepljenje prisiljeni. Kakšno je vaše mnenje o obveznem cepljenju?
Da cepljenje ni obvezno vsaj za nekatere poklicne skupine, vidim kot krmarjenje politike, da ne bi narod še bolj zbesnel.
Nekatere odločitve vlade o epidemiji niso strokovne in ljudje to seveda vidijo. Poglejmo testiranje. Če bi hoteli resno delati proti okužbam, bi se morali testirati vsak dan. Še bolje dvakrat na dan, kot v košarkarskem klubu Gorana Dragića v ZDA. Ampak politika je rekla: Pa dajmo enkrat na teden. Podobno je z Janssenom in potrdilom, ki ga dobiš isti dan. Vsak, ki vsaj malo razmišlja, ob tem misli točno to: Pa kaj se zdaj gremo?
Zakaj so se na Danskem množično testirali, zakaj se tam tako veliko mladih cepi? Ker so kot družba razvili zavest o skrbi zase in za druge. To je ključ.
Proti covidu-19 že cepimo najstnike. Pfizer-Biontech je že zaprosil za pridobitev dovoljenja za cepljenje otrok, starih od 5 do 11 let. Do začetka naslednjega leta bo odobreno še cepivo za starejše od šest mesecev. Številni so ob tem zelo skeptični. Kakšno je vaše mnenje?
Današnja cepiva so zelo zelo varna. Najbolj varna, z najmanj stranskimi učinki, so cepiva, ki so narejena po najnovejši tehnologiji, to je mRNK. Prav zaradi tega se njihova uporaba že svetuje tudi za nosečnice in za otroke s kroničnimi boleznimi, ki bi se ob prebolevanju covida-19 lahko še poslabšale.
Je pa stališče pediatrov po vsem svetu do tega enotno. Cepljenje otrok proti covidu-19 je kolateralna škoda nezrele, neozaveščene družbe, in otroci so njena žrtev. Ne govorim o posameznikih, ampak o družbi.
Če bi cepili vse starejše, tiste, ki imajo pridružene bolezni in so najbolj ranljivi, če bi se cepili vsi odrasli, 80 odstotkov populacije, bi epidemijo ustavili ali pa jo vsaj tako zavrli, da nam ne bi več delala velikih problemov. Potem otrok ne bi bilo treba cepiti. Ali vidimo odgovornost do družbe ali pa je ne vidimo.
Kaj menite o stališču tistih, ki pravijo, da bodo covid-19 raje preboleli, kot da bi se cepili, in se zanašajo na naravni imunski sistem? Tudi otroci večinoma covid-19 prebolijo brez posledic.
Sama zelo zdravo živim, blizu so mi tudi razmišljanja in delovanja o drugih dimenzijah stvarstva, na vse to imam zelo pozitiven pogled. Toda zanašanje na naravno imunost je pri boleznih, kot je covid-19, nevarno.
Če pogledamo primer ošpic. Po vaseh in mestih so vsakih nekaj let morile male otroke. Tisti, ki so preboleli, pa so razvili dosmrtno imunost. Pri covidu-19 ni tako, naravna imunost traja le krajši čas in lahko ponovno zbolimo. Covid-19 je lahko nevaren tudi za otroke, lahko nastanejo zapleti, tudi motnje v strjevanju krvi, miokarditis, hude pljučnice, multiorganske odpovedi in podobno. Pri različici delta, ki je tako zelo nalezljiva in pri kateri bolezen veliko hitreje napreduje, precej bolj zbolevajo mlajši, tudi otroci. Pri nas je bilo zaradi covida-19 do zdaj hospitaliziranih več kot 200 otrok.
Je pa dejstvo, da otrok ne bi bilo treba cepiti, če bi se cepilo dovolj odraslih. Epidemija ima grozljive, tudi nemedicinske posledice, ki se bodo zdaj začele vse bolj kazati. Zato je vsako epidemijo nujno čim prej ustaviti. To pa je mogoče samo s cepljenjem in z upoštevanjem ukrepov. V razvitih državah imamo vse možnosti, da epidemijo končamo zdaj. Tako smo upali zdravniki, a smo se žal zelo zmotili o tem, kako se bomo odzvali kot država in kot družba.
Po raziskavah je približno četrtina prebivalstva, ki se nikakor noče cepiti. Kako lahko epidemijo končamo kljub temu?
Še vedno upam, da bo med to množico, ki je zdaj vehementno planila v upor, neki delež ljudi le spoznal, da so bili zavedeni. Da je vseeno bolj pametno in varno zaupati zdravniku kot prijateljici ali Facebooku. Tako bo počasi na pravo stran odločitve prihajalo vse več ljudi.
Črn scenarij pa je, da bo veliko ljudi, žal, ostalo ujetih v svoj upor. Človek, ki nima neke širine, mirnosti, sprejemanja življenja, bo do konca branil svoj “prav”. Ko smo ljudje v stresu, kar med epidemijo zagotovo smo, je naš biološki odziv ‘preživetveno vedenje’. Boj ali beg. V takem stanju ne moremo trezno razmišljati, niti slišati argumentov. V tem polju sta strah in odpor proti cepljenju. Za dobro razmišljanje potrebujemo mirnost.
Če bo teh ljudi ostalo veliko, se bomo morali sprijazniti z resnico: da se nam epidemija vleče, imamo bolnišnice polne, kader od tam beži, ker ima vsega dovolj. Epidemija se bo vlekla še nekaj let, še vedno bomo nosili maske, se držali narazen in tako poskušali zavirati pojav novih okužb. Virus je pač med nami. Če bi se cepili, virusa med nami ne bi bilo, tako kot ni ošpic. Skandinavci so to dosegli. Bomo videli.
Imate kakšen nasvet za vlado in tiste, ki upravljajo epidemijo?
Nasveta ne morem imeti, ker mojega nasveta naša vlada ni sposobna slišati. Že od začetka funkcionira na ta neustrezni način in tega zdaj ne more spremeniti.
Upravljanje epidemije, ki je naš skupni vlak, smo spravili na povsem napačen tir. Kako ga preusmeriti? To je zdaj znanstvena fantastika, sprašujemo se, kje so kretnice in kje je kretničar. S takim pristopom ne bo šlo. Epidemija ni osamosvojitvena vojna. S tem smo zgrešili popolnoma in že na začetku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje