Menu Item
Na današnji dan pred tremi leti, 4. marca 2020, je koronavirus uradno prišel v Slovenijo. Potrdili so ga pri popotniku motoristu, ki se je vrnil iz Maroka. V Evropi je bilo do tistega dne potrjeno okuženih že več tisoč ljudi. "Nenehno so nas spraševali, ali smo prepričani, da v laboratoriju vse delamo prav, ker koronavirusa še nimamo," se spominja predstojnik inštituta, na katerem so primer 4. marca 2020 potrdili. "Imamo ga!" se je glasilo sporočilo, ki ga je iz laboratorija prejel v večernih urah.
Prvi evropski primer koronavirusa so potrdili v Franciji 24. januarja 2020, nato pa se je število okužb iz dneva v dan večalo. 3. marca je bilo v Evropski uniji potrjenih že več kot 3.000 primerov, večina v sosednji Italiji, po svetu pa čez 95 tisoč. Več primerov je bilo že tudi v sosednjih Avstriji in na Hrvaškem.
“Kot da bo ta čudni azijski patogen kdaj dejansko prišel v Slovenijo, v našo ustanovo,” je tistega dopoldneva, 4. marca 2020, razmišljal specializant infektologije David Zupančič, ki se je znašel v središču dogajanja, na infekcijski kliniki. V svoji knjigi ‘Življenje v sivi coni’ opisuje prelomni dan. “V tistem času smo pregledali dva ali tri bolnike s sumom na covid v enem dežurstvu in za njih si se moral ustrezno zaščititi. So bili pa vsi brisi, seveda, negativni. Itak je vedno gripa,” piše in se spominja, da mu je kolegica tisto sredo, 4. marca, ob predaji dežurstva povedala tudi za bolnika s sumom na covid, ki so ga pripeljali v ambulanto za izolacije. Pozneje je javnost izvedela, da je bil slovenski ‘pacient nič’ 60-letnik, ki se je vrnil z motorističnega potovanja v Maroku.
Zupančič se je oblekel v zaščitno opremo, bolnika pregledal, naročil terapijo in “seveda bris nosno-žrelnega prostora na respiratorni panel, s katerim bomo (o tem sem bil prepričan) dokazali virus gripe”, pravi mladi zdravnik in opisuje, da se mu je nato mudilo naprej, saj je imel polno ambulanto. “Popoldansko delo mineva brez večjih pretresov. Pregledam še dva druga bolnika, poslana kot sum na covid-19, oba brisa sta negativna.”
Zdelo se mu je nenavadno, da sta rezultata brisa obeh popoldanskih bolnikov že prišla, medtem ko rezultata prvega še ni bilo in je bil v računalniškem sistemu obarvan s sivo barvo. “Morda so v laboratoriju nanj pozabili ali pa je med analizo šlo kaj narobe in ga morajo ponavljati,” piše v knjigi.
Končno pozitiven
PCR-teste, s katerimi so iskali koronavirus, so delali nekaj sto metrov stran, v laboratoriju Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo (IMI) Medicinske fakultete. “Prve teste smo začeli delati že januarja. Najprej po nekaj deset vzorcev, kmalu nato pa že po sto vzorcev na dan,” se spominja predstojnik inštituta dr. Miroslav Petrovec. “Cele dneve smo bili v laboratoriju in pregledovali izvide. Okrog nas je bila kar nekakšna obsesija glede tega, kdaj bomo končno potrdili prvi primer. Dobivali smo tudi podcenjujoča vprašanja in namige, kot ‘ste prepričani, da delate pravilno’, ‘vsi okrog nas že imajo covid, samo mi ne’ …” pravi Petrovec, ki je v tistem času neštetokrat vsem pristojnim zagotovil, da jih bodo obvestili takoj, ko bo prvi primer potrjen.
Medtem ko je specializant David Zupančič na infekcijski kliniki tuhtal, zakaj izvida motoristovega brisa še ni v sistemu, so v laboratoriju IMI ponavljali preiskavo. Izvid je bil namreč pozitiven. “Pozitiven bris moramo ponovno potrditi in avtorizirati, ob tako občutljivih primerih bi bila napaka še posebej nedopustna,” pravi Petrovec. Takrat so za rezultat potrebovali dobri dve uri, saj diagnostičnih testov, ki bi jih bilo mogoče kupiti, še ni bilo in so teste za covid-19 na inštitutu razvili sami.
“Tistega dne ne bom pozabil nikoli,” pravi predstojnik inštituta Petrovec. “To je bil edini dan, ko nisem bil do poznega večera v službi. Zvečer malo po osmi uri sem dobil sporočilo od kolegic iz laboratorija. ‘Imamo ga,’ je pisalo, poleg pa je bila fotografija pozitivnega izvida. Zaposleni v laboratoriju so bili zelo veseli. Čestital sem jim in rekel, da mi je žal, da tega dne nisem z njimi. Bil sem zares vesel in ponosen na celo ekipo. Za nas je to pomenilo potrditev, da znamo, zmoremo in delamo prav,” se spominja Petrovec in dodaja, da si takrat nihče od njih ni predstavljal razvoja dogodkov, ki je sledil.
Vznemirljivo do dna duše
Test je bil pozitiven, začelo se je obveščanje. Iz laboratorija so obvestili infekcijsko kliniko, NIJZ in ministra za zdravje Aleša Šabedra. Ta je poklical predsednika vlade Marjana Šarca, ki je na Twitterju objavil novico in napovedal tiskovno konferenco.
Odkrili prvo okužbo s koronavirusom tudi pri nas. Minister Šabeder bo podal izjavo ob 21.30.
— Marjan Šarec (@sarecmarjan) March 4, 2020
“Ne spomnim se, kdo me je poklical prvi, telefon mi je pregorel,” o tistem večeru pravi predstojnica infekcijske klinike dr. Tatjana Lejko Zupanc. “Klicali so me kolegi, pa z ministrstva in z Golnika. Ravno sem nekaj kuhala, odložila sem vse in odhitela na sestanek na ministrstvo za zdravje,” se spominja in dodaja, da jih novica ni presenetila, saj so jo pričakovali že nekaj tednov. “Izobraževanje o koronavirusu za zdravnike smo imeli že 6. februarja, bili smo pripravljeni. Spominjam se, da je bila okrog nas kar nekakšna ’histerija’, krožile so teorije zarote, zakaj pri nas še ni nobenega primera, v ostalih državah pa že,” pojasnjuje Lejko Zupanc in dodaja, da so imeli na kliniki pripravljenih nekaj prostorov, tudi posteljo z izolacijo v intenzivnem oddelku. “Vse v prostorih za covidne bolnike je bilo namontirano tako, da se lahko hitro spremeni.” Vendar – to so spoznali v naslednjih tednih, ko je število obolelih naraslo – postelje, ki so jih imeli pripravljene, niso zadoščale za dolgo.
Specializanta Davida Zupančiča, ki je pregledoval bolnike na infekcijski kliniki, je takrat poklicala infektologinja dr. Tadeja Kotar, ki je bila določena za glavno koordinatorko za covid. “Kako je, David? Imaš gužvo?” ga je vprašala in mu nato s popolnoma mirnim glasom povedala, da je bolnik pozitiven.
“Prva emocija ni bila strah ali negotovost, vse to je prišlo kasneje,” opisuje Zupančič v knjigi in dodaja, da je čustva, ki so ga prevevala takrat, težko opisati. “Če bi rekli, da sem bil navdušen, bi me lahko narobe razumeli. Seveda nisem bil navdušen, da ima bolnik covid. Niti slučajno mu tega nisem privoščil. Niti nisem bil navdušen, da je ta nevarni patogen končno pripotoval v našo državo. Je pa takšen klic za mladega infektologa enostavno vznemirljiv do dna duše. Za trenutek se počutiš kot estradnik. Spomnim se, da sem si mislil, začelo se je. Začelo se je danes, v moji ambulanti.”
Ob tem dodaja, da ga je za trenutek zmotilo, da je kot bolnikov lečeči zdravnik izvedel za rezultat brisa šele četrti ali peti v vrsti. “Z inštituta so najprej klicali politike, potem pa šefe klinike. Tisti specializant se bo pa že znašel,” je zapisal svoje misli. Nato je šel novico sporočit okuženemu bolniku, ki je bil v sobi za izolacijo. “S pritiskom na gumb sem vzpostavil povezavo in začel govoriti. Razložil sem, da je bris pozitiven (preverjeno – dvakrat). Zagotovil sem mu, da smo na ta scenarij dobro pripravljeni in da mu bomo pomagali. Malo sem prepričeval bolnika, malo pa tudi sebe,” je opisal tiste trenutke.
Tiskovna konferenca, ki so jo vsi čakali
Na to, da bo koronavirus prej ali slej prišel tudi v Slovenijo, so bili pristojni pripravljeni. “Tiste dni me je skoraj vsakih pet minut klical eden od novinarjev in me spraševal, ali ga že imamo,” pravi Polona Križnar, ki je bila predstavnica za odnose z javnostmi na ministrstvu za zdravje. “Dogovorjeni smo bili, da – ko bo prvi primer potrjen – novico še isti dan sporočimo javnosti,” se spominja. Toda novica je nato prišla že v dokaj poznih večernih urah. Kljub temu so se odločili, da takoj pripravijo tiskovno konferenco, sodelovanje med vlado oziroma ministrstvom za zdravje ter Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ) iz tistega obdobja pa Križnar opisuje kot zares odlično.
“Ob 20. uri in 44 minut smo bili od mikrobiološkega laboratorija Medicinske fakultete obveščeni, da imamo prvi pozitivni vzorec pacienta s koronavirusom,” je javnosti sporočil minister za zdravje Aleš Šabeder in dodal, da gre po prvih informacijah za osebo, ki je iz Maroka prek Italije prišla v Slovenijo. Takratna vodja Centra za nalezljive bolezni na NIJZ Maja Sočan pa je pojasnila, kako bodo epidemiologi iskali osebe, ki so bile v stiku z obolelim. Tiskovna konferenca je trajala le dobre tri minute.
Premier Marjan Šarec, ki je v tistih dneh še opravljal tekoče posle, dober teden dni pozneje pa ga je nasledil Janez Janša, se spominja večernega klica ministra Šabedra, ki ga ni presenetil. “Že dlje časa, že mesec dni smo pričakovali okužbo, saj so jih v sosednjih državah že potrdili, le mi smo še bili ’otok’ brez okužb, tako da je bila ta novica samo vprašanje časa.”
Šarec pravi, da je na delo vseh pristojnih v tistem času ponosen. “Že takrat smo vzpostavili brezplačno klicno številko oziroma informacijski center za prebivalce in pripravili številne tiskovne konference. Predvsem pa nismo delali nobene panike in nismo strašili ljudi,” se spominja. Pohvali tudi takratno direktorico NIJZ Nino Pirnat, ki je po Šarčevih besedah svoje delo “opravila zelo hladnokrvno, z zavedanjem, da je to epidemija, kakršno je človeštvo že doživelo. Zdela se mi je izjemno skulirana, če uporabim ta izraz,” pravi nekdanji premier.
Dodaja, da so k epidemiji pristopili umirjeno, kar se je pozneje izkazalo za pravilno. Najbolj pa se iz tistega časa spominja pritiskov opozicije, ki je teden dni pozneje prevzela vlado. “Pritiskali in pametovali so, kaj vse bi morali storiti. Tisti pritiski opozicije so nam povzročali še največ težav. Moja glavna misel je bila, da bomo videli, kako bodo oni delali po 13. marcu. Saj mi bomo na vladi samo še par dni, kaj brcate, rajši se pripravite,” se svojih misli spominja Šarec. “Sklicali smo tudi sestanek odhajajoče in prihajajoče vlade ter skupno tiskovno konferenco obeh. Bili smo kooperativni, se zavedali, da je situacija resna ter da je treba pozabiti na politične razlike. Vendar smo bili ves čas deležni očitkov,” še dodaja.
Ključno delo epidemiologov
Na infekcijsko kliniko je v tistih poznih večernih urah prišel epidemiolog. “Oborožen s kupom vprašalnikov in mobilnim telefonom se je sesedel kar na najbližjo klopco sredi hodnika in začel. Njegove službe mu v tistem trenutku ni mogel zavidati nihče,” piše Zupančič v knjigi. Epidemiolog je najprej opravil natančen intervju z izoliranim pozitivnim bolnikom: kje je potoval, s kom se je družil, kdaj se je začel počutiti slabše. Nato so sledili klici vsem potencialnim stikom, njihovim svojcem, pa drugim epidemiologom, aktivacija kriznih načrtov … Vse to je trajalo še dolgo v noč, opisuje.
Na NIJZ je bilo tedaj za celo Slovenijo zaposlenih 28 epidemiologov, ki so si razdelili delo. Tega je bilo seveda neprimerno več kot kadarkoli prej. “Prej smo opravljali precej rutinske naloge, včasih smo obravnavali kak izbruh respiratornih okužb ali okužb s hrano, na to smo bili navajeni,” pravi epidemiolog dr. Ivan Eržen, ki je 20. marca, po odstopu Nine Pirnat, postal vršilec dolžnosti direktorja NIJZ in je na položaju ostal do 2. maja, ko ga je nasledil Milan Krek.
“Prvi primer nas ni presenetil, saj smo prvo informacijo o koronavirusu dobili že 31. decembra 2019, 10. januarja pa smo z obvestilom na spletni strani pojasnili, kaj se dogaja, in se pripravljali na izbruh,” se spominja Eržen. “Prvi sum na koronavirus, ki se je pozneje izkazal za negativnega, smo obravnavali februarja,” pravi in dodaja, da smo imeli po eni strani srečo, da se večji izbruh koronavirusa v Sloveniji ni pojavil nekaj tednov prej, saj bi verjetno marsikatero okužbo pripisali gripi, ki je bila tedaj na vrhuncu. “Vse uvožene primere smo preverjali in tako tudi odkrili tega prvega,” se spominja.
Epidemiologi so bili takrat pod velikim, tudi psihičnim pritiskom, njihova služba je delovala 24 ur na dan. “Sprejemati smo morali ključne odločitve. Življenje in gospodarstvo morata do neke mere teči naprej kljub širjenju okužb,” pravi Eržen in pojasni breme odgovornosti. “Hrvati so na primer takrat zaprli mejo, tovornjaki so čakali, tudi tisti, natovorjeni s hrano, vse to ima finančne učinke … Takrat smo morali sprejemati odločitve, pri katerih nismo mogli poznati vseh posledic. Bo morda tvoja odločitev pomenila še hitrejše širjenje bolezni? Taka vprašanja smo si zastavljali, in to je veliko breme. Veliko smo se pogovarjali med seboj, a bilo je težko,” se spominja Eržen, čigar naloga je bila takrat pomoč gospodarstvu. “Razdelili smo si delo, eni so bili zadolženi za vrtce in šole, drugi za mednarodni promet, sam pa sem podjetjem svetoval, kako naj se organizirajo, da bodo lahko še naprej delovala,” pravi.
Med 4. marcem, ko je bil potrjen prvi primer, in 12. marcem, ko je bila uradno razglašena epidemija, so na NIJZ odgovorili na okrog 500 novinarskih vprašanj in še 1.500 vprašanj zaskrbljenih prebivalcev. “Poročila iz Italije o veliki umrljivosti so bila zelo zaskrbljujoča. Takrat nismo imeli natančnih podatkov o tem, kako se virus prenaša. Tudi glede ukrepov nismo imeli kaj veliko predlagati: pravilna higiena kašlja, umivanje rok, izogibanje večjih dogodkov,” pravi o takratni negotovosti. Tudi koncert Andree Bocellija v Stožicah, ki bi moral biti 7. marca, so na pobudo epidemiologov odpovedali, odločitev se je izkazala za zelo pravilno.
“Ko zdaj pomislim na tisti čas, bi rekel, da si človek ne predstavlja, česa vsega smo sposobni, ko pride do izjemnih situacij,” pravi Eržen. “Vsi smo bili zelo zaskrbljeni, vendar menim, da smo s hitrim obveščanjem ljudi dobro pripravili na epidemijo in so v tistem spomladanskem času vestno spoštovali ukrepe.”
Do danes je bilo v Sloveniji potrjenih več kot 1.329.000 okužb, v bolnišnicah se je zdravilo več kot 35.700 covidnih bolnikov, umrlo jih je 7.073.
V prvih dveh mesecih je bilo v Sloveniji razmeroma malo okužb, malo izbruhov in malo smrti, pravi Eržen. Že jeseni so bile razmere povsem drugačne.
“Bili smo pripravljeni, zato nas prve okužbe niso presenetile,” pravi infektologinja Lejko Zupanc, a dodaja, da kljub temu niso mogli vedeti, kako se bodo stvari odvile. “Vse, kar smo imeli, so bila poročila iz druge roke, nihče od nas pa ni imel prave predstave, kaj nas čaka. Razen morda par ljudi, ki so delali v Afriki ob epidemiji ebole.” Podobno pravi Eržen. Ne glede na vse priprave je nemogoče vedeti, kako bo, ko se pojavi nov virus.
In tri leta pozneje?
Dr. Petrovec pravi, da je bilo vzorcev, ki so jih na inštitutu morali pregledati, predvsem v letih 2021 in 2022, neznosno veliko, ob največjem valu po 9.000 na dan. “Nismo imeli dovolj ljudi, zmanjkovalo nam je reagentov, bili smo na meji zloma, pritisk je bil strahoten,” pravi. A so zdržali in med epidemijo opravili pomembno vlogo. Nabavili so tudi precej drage opreme. “Zdaj opravimo le nekaj sto testov na dan, to je za covid in druge viruse skupaj. Postavlja se vprašanje, kako uporabiti to opremo v primeru drugih patogenov, stroji so vredni več sto tisoč evrov,” pravi Petrovec, a poudarja, “rajši vidim, da so te aparature na koncu neizkoriščene in je epidemije konec, kot da bi epidemijo zavozili, ker ne bi imeli kapacitet za testiranje. Večina testov je bila opravljena pri simptomatskih bolnikih, ki so nato ostajali v izolaciji,” še pojasnjuje Petrovec, kako je njihovo delo pomagalo preprečevati širjenje virusa.
“Upam, da se nam še dolgo ne bo zgodilo kaj podobnega. Trudimo se, da bi bili veliko bolje pripravljeni,” pravi dr. Eržen, ki je zdaj strokovni direktor NIJZ. “Vendar v celoti ne moreš biti pripravljen, če gre za novega povzročitelja, kakršen je SARS-CoV-2 bil,” še dodaja.
“Ta tri leta so se mi zlila v en dan,” pa misli strne dr. Tatjana Lejko Zupanc. “Bilo je zelo zelo veliko stresa, tudi nepotrebnega. Kar težko razumem, sta napadalnost in agresivna komunikacija. To mi bo za vedno ostalo v spominu in je marsikoga med nami zelo prizadelo,” pravi in o negativnem vplivu na zdravstvene delavce pojasnjuje, da ga je vsak doživljal po svoje. “Nekateri so nehali komunicirati, nekateri so nehali brati komentarje, nekateri so nehali gledati televizijo … Vsekakor te tako ravnanje prizadene, ker delaš po najboljših močeh,” pravi.
In zaključi, da je ponosna na sodelavce. “Boljše ekipe si ne bi mogla želeti, dali so vse od sebe. Vsi so naredili, kar je bilo treba. Vsa čast.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje