Dostava hrane v službo: ne bo vas udarilo le po denarnici, ampak tudi po zdravju

Slovenija 04. Nov 202405:20 6 komentarjev
dostava hrane
Foto: Denis Sadiković/N1

Ko nas v službi pograbi lakota, je dostava iz bližnje restavracije ali gostilne najbolj priročna izbira. To pa ni dobro niti za denarnico niti za naše zdravje. Raziskave namreč kažejo, da takšna hrana običajno vsebuje prevelike količine soli in nasičenih maščob. Redno uživanje takšnih živil lahko vodi v debelost in razvoj kroničnih bolezni.

Ljudje v službi preživijo velik del dneva – nekateri tudi več kot osem ur. To pa pomeni, da na delovnem mestu pojedo vsaj en obrok ali dva – največkrat zajtrk ali malico, pogosto tudi kosilo. Bolj organizirani si hrano pripravijo zvečer ali zjutraj, drugi lakoto potešijo v menzi, restavraciji, na avtomatu ali pa malico v službo naročijo.

Slabih osem evrov nadomestila za prehrano, ki ga lahko prejmejo zaposleni (gre za najvišji neobdavčen znesek), pogosto ne zadostuje za plačilo kosila. Večina obrokov v restavracijah je dražja, zanje je treba odšteti tudi 10 evrov ali več. Še dražje je, če hrano naročimo na eni od platform za dostavo, saj mora potrošnik pri tem plačati še strošek dostave – evro, dva, včasih tudi več.

Zaradi načina življenja se vse več ljudi pogosteje prehranjuje zunaj doma. Po podatkih nacionalne prehranske raziskave SI.Menu kar 65 odstotkov odraslih redno malica in kar 20 odstotkov odraslih redno kosi na delovni dan zunaj doma, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).

Stroka pa opozarja, da vas lahko hrana iz restavracij in gostiln, ki jo naročite v službo ali domov, udari ne le po denarnici, ampak je na dolgi rok in ob pogosti uporabi slaba tudi za zdravje.

Tihi ubijalci, ki jih je v hrani preveč

Prehrana ima velik vpliv na naše zdravje, pojasnjuje dr. Evgen Benedik z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in ljubljanske biotehniške fakultete. “Po do zdaj znanih preliminarnih oziroma presečnih raziskavah lahko trdim, da v povprečju vse menze in v povprečju vsi ponudniki povprečne hrane (ki jo je mogoče naročiti) slovijo po tem, da je v njihovih živilih zagotovo preveč soli, zagotovo preveč nasičenih maščob in – upam si trditi – pri izdelkih, kjer je to sestavina, tudi preveč sladkorja. To so tri komponente, za katere vemo, da so tihi ubijalci ljudi.”

Evgen Benedik
Foto: Biotehniška fakulteta – Univerza v Ljubljani

Te tri komponente imajo vlogo naravnega ojačevalca okusov, v restavracijah, gostilnah in tudi menzah pa z njimi zelo pretiravajo, dodaja sogovornik. Gostinci po njegovih besedah uporabljajo še določene druge ojačevalce okusa, pri katerih lahko z minimalno količino hitro presežemo minimalno dovoljeno količino. To je nato na terenu zelo težko preveriti.

V nekaterih jedeh alarmantno visoke vsebnosti soli

Da hrana, pripravljena v restavracijah, pogosto vsebuje več soli in nasičenih maščob kot doma pripravljeni obroki, po podatkih NIJZ kažejo raziskave (čeprav niso vse raziskave enotne glede vsebnosti teh sestavin v specifičnih obrokih).

Na NIJZ so pred desetletjem vzorčili in analizirali 35 vzorcev obrokov ponudnikov študentske prehrane. Ugotovljene vsebnosti soli v obrokih so bile v intervalu od 0,7 do 1,9 grama soli na 100 gramov obroka. Alarmantno visoke vsebnosti soli, več kot 10 gramov na obrok, so bile ugotovljene pri 20 odstotkih vzorcev (7/35), od teh so bili 4 vzorci obrokov iz picerij, 2 vzorca iz gostiln oziroma restavracij in 1 iz kitajske restavracije. Najvišja ugotovljena vsebnost soli na obrok je bila 20,3 grama soli za ponujeno pico.

Podobne ugotovitve je pokazala tudi raziskava Zveze potrošnikov Slovenije iz leta 2017. Izsledke raziskave najdete v okvirčku na dnu članka.

Zakaj je pomembno, da tudi v službi jemo zdravo

Neurejene in neprimerne prehranske navade tako na delovnem mestu kot doma lahko neugodno vplivajo na zdravje ter lahko vodijo v razvoj bolezni, opozarjajo na NIJZ.

“Nezdrava ter neurejena prehrana direktno pripomore k povečanemu tveganju za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, povišanemu krvnemu tlaku, poveča se tveganje za bolezni srca in ožilja ter razvoj določenih rakavih obolenj. Poleg tega običajno oteži vzdrževanje primerne telesne mase, ki je prav tako povezano s tveganjem za nastanek različnih bolezni,” navajajo na NIJZ.

Nasprotno pa uravnotežena in posamezniku prilagojena prehrana deluje kot zaščitni dejavnik pred najrazličnejšimi boleznimi. Poleg tega ugodno vpliva na boljše razpoloženje, počutje ter manj utrujenosti, še dodajajo na NIJZ.

Kako kakovostna je hrana, ki jo dobimo na krožniku?

Benedik pri obrokih opozarja še na razmerje med ceno in kakovostjo. Kot pravi, v menzah in restavracijah gledajo tudi na dobiček, in ponekod gredo lahko pri tem v ekstreme, ko od pridelovalcev za majhen denar dobijo živilo, ki je temu primerno slabše kakovosti.

Ni toliko težava, če je na primer zelenjava slabše kakovosti, ker s tem ni nujno kaj narobe. Se pa lahko na tem področju dogaja marsikaj, opozarja.

Pri tem izpostavi Italijo, kjer imajo visoke standarde za sprejem določenih živil. Če tam proizvajalci ali ponudniki določeno hrano zavrnejo, ta hitro konča na slovenskem trgu. Takšen primer je pršut. Nekvalitetne kose mesa prodajo v evropske države, kjer nimajo tako visokih standardov kot v Italiji.

Težavo pri obrokih iz gostiln in restavracij lahko predstavljajo tudi friteze in nepravilno cvrenje živil. “Če predolgo cvrete živila, lahko nastanejo določene transmaščobne kisline in akrolein, ki je rakova substanca,” opozarja Benedik. V Sloveniji smo leta 2018 sprejeli zakon o omejevanju tako imenovanih transmaščobnih kislin v prehrani. Na papirju tako piše, da v naših živilih in predpakiranih živilih v restavracijah, picerijah in menzah tega naj ne bi bilo, vprašanje pa je, kakšno je stanje na terenu in koliko to preverjajo inšpektorji, dodaja.

Algoritem nas “sili”, da naročimo še več

Velik problem predstavlja tudi razmerje med porcijo in ceno. Benedik opozarja, da pri naročanju dobimo količinsko precej te hrane, saj želi prodajalec tako pokazati, da bo poskrbel za potrošnika. Ko prejmemo takšno količino hrane, lahko vso pojemo, nekaj pojemo, nekaj prihranimo za pozneje ali pa ostanek hrane zavržemo. Na ta račun po njegovih besedah nastane veliko zavržene hrane. Velike porcije pa ljudi spodbujajo, da pojedo več. Rezultat vsega tega je lahko debelost. Na drugi strani lahko proizvajalec izgubi stranko, če bo ta ocenila, da ni dovolj sita in da bi morala biti porcija večja.

solata
Pri solatah velja biti previden, saj prelivi zanje pogosto vsebujejo tudi veliko soli in maščob, opozarja dr. Evgen Benedik. (Foto: PROFIMEDIA)

Sogovornik opozarja tudi na algoritem pri naročanju hrane, ki je po njegovih besedah “nastavljen zelo nezdravo”. Potrošnika namreč sili v to, da bo pri naročilu poleg glavne jedi pokljukal tudi sladice ali pijače (sladke ali s sladili), čeprav ima na primer na voljo čisto pitno vodo. Algoritem potrošnika hitro zavede, da poseže po ne najbolj optimalnih rešitvah.

Razkuhane testenine niso dobre za zdravje

V poletnih mesecih je lahko pri dostavi problematična tudi hladna oziroma topla veriga, kar lahko privede do zastrupitve.

Problematično je lahko prav tako naročanje testenin, saj želi restavracija oziroma dostavna služba ohraniti obrok topel, zaradi česar se testenine med dostavo še naprej “kuhajo”. “Te razkuhane testenine z vidika zdravja niso najbolj ugodne, ker dosegajo visok glikemični indeks. Če so kuhane al dente (trdne na zob), kar narekujejo smernice, imajo te testenine ustrezno nižji glikemični indeks. Če pa jih prekuhavate (v vodi ali pa se cmarijo na poti do potrošnika), se glikemični indeks zvišuje, kar negativno vliva na zdravje,” je povedal Benedik. To ob dolgotrajnem uživanju slabo vpliva na zdravje potrošnika.

Nimate časa za pripravo hrane? To je le izgovor

Ali doma niste imeli časa pripraviti hrane, ki bi jo v službi pojedli med malico? “To je samo lep in eleganten izgovor,” pravi dr. Evgen Benedik. Če imamo vsak dan čas za tuširanje in postopanje pred ogledalom, imamo čas tudi za pripravo hrane, dodaja.

Zaposlenim svetuje, da si bolje organizirajo svoj čas. Obroke lahko pripravijo že za vikend in jih nato med tednom le odmrznejo. Druga možnost pa je, da se v menzi pogovorijo, da na meniju ponudijo tudi kakšen bolj zdrav obrok hrane, če ga še nimajo.

Vse bolj se po njegovih besedah poudarja tudi čuječe hranjenje. To pomeni, da si moramo za hrano vzeti čas. Med malico sedimo, ne brskamo po telefonu in s sodelavci nimamo globokih službenih debat. Predvsem pa je pomembno, da v službi nimamo prigrizkov, tako sladkih ali slanih, kar pogosto vodi v debelost in težave s srcem in ožiljem. Namesto tega Benedik priporoča sadje ali zelenjavo. Ko direktorjem v podjetjih predstavijo, kako ustrezna prehrana in telesna dejavnost vplivata na kvaliteto zdravja, storilnost in manj bolniških, noben direktor ne more pogledati stran, pravi.

Hrana, ki jo pripravimo v skladu s smernicami o zdravi prehrani, je praviloma boljša kot hrana iz restavracije. “Če gremo v restavracijo sem in tja, to ni težava. Če pa to hrano jemo vsak dan ali večkrat na dan, je lahko to problematično,” pravi Benedik.

hitra hrana
Hitra hrana običajno vsebuje visoke vsebnosti nasičenih maščobnih kislin, sladkorja, soli in ima visoko energijsko vrednost. Zaradi vsega naštetega je povezana z občutno večjim tveganjem za razvoj debelosti in mnogih bolezni, opozarjajo na NIJZ. (Foto: PROFIMEDIA)

Po mnenju NIJZ je hrana v restavracijah pripravljena tako, da so njen okus, videz in struktura privlačni. Potrošnikom, ki izbirajo hrano zunaj, pa svetujejo, naj pri tem upoštevajo naslednje kriterije:

Način priprave: izberemo obrok, ki vsebuje živila, ki so bila kuhana, dušena, pečena z malo ali brez maščobe. Izogibamo se ocvrtim živilom ali živilom, ki so pečena z veliko olja/masti. Po možnosti se odločimo za obrok, ki vključuje sveža živila (npr. surova zelenjava, sadje), saj s tem dobimo obrok z več hranili in vlakninami.

Pestrost obroka: obrok naj bo pester in vsebuje živila iz vseh skupin živil (škrobna živila – npr. polnovredni riž; beljakovinska živila – npr. pusto meso/rastlinska beljakovina; kakovostne maščobe, npr. repično olje; zelenjava/sadje). To bo zagotovilo obrok z raznolikimi hranili.
Polnovrednost živil: izbirajmo nepredelana in polnovredna živila, npr. polnozrnata žita namesto belih.
Ustreznost porcije ter količine živil: obrok naj bo oblikovan po načelu zdravega krožnika: polovico krožnika naj zavzema zelenjava, četrtino beljakovinsko živilo ter četrtino škrobno živilo. Ne pozabimo na kozarec vode, s čimer zmanjšamo potrebo po dodatnih sladkih pijačah.

Kaj je pokazala raziskava Zveze potrošnikov Slovenije

Zveza potrošnikov Slovenije je v raziskavi leta 2017 izvedla vzorčenje in testiranje 18 študentskih obrokov. Vzorci so bili izbrani pri različnih ponudnikih v Ljubljani in Mariboru, pri čemer je bila osredotočenost na obroke z večjim tveganjem za prisotnost večje vsebnosti skupnih maščob in soli. Vzorčili so se cvrtje, panirane jedi, pečena živila, pice in sendviči.

Z analizo vsebnosti soli in skupnih maščob so dobili naslednje ugotovitve: sendviči in pice imajo najvišjo vsebnost soli. Vsebnost soli v testiranih obrokih se je sicer gibala od 0,14 grama na 100 gramov za pečeno mediteransko zelenjavo do 1,83 grama na 100 gramov za sendvič pohanček.

Pice margerite so vsebovale med 1,4 in 1,7 grama soli na 100 gramov. Pri velikih picah (500 gramov) je vnos soli znašal 7 gramov, kar presega priporočeni dnevni vnos 5 gramov. Dunajski zrezek s pomfrijem je imel med 1,3 in 2,4 grama soli na obrok, medtem ko je sendvič vseboval 4,8 grama soli, zelenjavni zavitek pa 6,1 grama, kar predstavlja visoke vrednosti soli na obrok.

Skupna vsebnost maščob v testiranih vzorcih je bila od 0,3 grama na 100 gramov pri pečeni mediteranski zelenjavi do 18,8 grama na 100 gramov pri pečenih svinjskih rebrih. Panirane jedi s pomfrijem so imele podobne vrednosti maščob, med 9,5 in 15,9 grama na 100 gramov, ocvrte jedi pa okoli 9 gramov na 100 gramov.

Skupna vsebnost maščob na obrok je zelo odvisna od načina priprave – nekatere jedi so bile pripravljene skoraj brez dodane maščobe, druge z veliko maščobe. Tako je sendvič vseboval 29,6 grama maščobe, pica margerita 40,5 grama, obrok zelenjavnega zavitka pa 67,5 grama maščobe.

Razlike so bile velike tudi pri dunajskem zrezku s pomfrijem, kjer se je skupna vsebnost maščobe v obrokih iz različnih restavracij gibala od 32,2 grama do 62,0 grama na obrok, kar je pomembno upoštevati pri izbiri načina priprave in manj mastnih kosov mesa. Povprečen študent naj bi dnevno zaužil med 80 in 100 gramov maščob, večinoma iz rastlinskih in nenasičenih virov. Testirani obroki prispevajo med 20 in 60 odstotkov dnevnega vnosa maščobe, pri čemer so te večinoma živalskega izvora in nasičene – te naj bi po smernicah predstavljale največ 30 odstotkov vseh dnevno zaužitih maščob.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje