Dr. Ana Kučan: "Boste rekli: povsod je tako. Ni. Ni povsod tako."

Ana Kučan (Foto: Daniel Novakovič/STA)

"Poglejte samo Prešernov trg, celo četrtino zaseda lokal! Pa tudi Pogačarjev trg in Plečnikove arkade na tržnici, nekdaj javni prostor 'par excellence', so se spremenile v en sam kontinuiran lokal na prostem, namenjen predvsem tujim gostom," je do stanja v Ljubljani v današnji rubriki Poglobljeno kritična krajinska arhitektka in redna profesorica na oddelku za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti dr. Ana Kučan. Da Ljubljana še komaj lovi ravnotežje med mestom za ljudi in mestom za zaslužkarstvo in da smo priča divji privatizaciji javnega prostora, je pred osmimi leti opozorila v časopisu Dnevnik, pred nekaj tedni pa smo jo prosili za oceno sedanjega stanja. Spodaj je njen zapis.

Celoten dosje o gostinskih vrtovih v Ljubljani oz. o vprašanju javnega prostora v prestolnici lahko preberete v rubriki Poglobljeno.

“V teh osmih letih se je stanje poslabšalo. Prebivalci smo spremenili svoje vsakdanje poti skozi mesto, saj je središče v sezonskih vrhuncih skoraj neprehodno, sploh po nabrežjih Ljubljanice. Umeščanja hrupnih komercialnih programov na javne prostore je več, nekateri prav brezsramno izrinjajo prebivalce, ki niso vpleteni ‘v menjavo blaga in dobrin’, z ulic in trgov, arhitekturne ureditve, ki so včasih še skušale loviti ravnotežje med deležem prostora, namenjenem javni rabi in tistim, ki ga zasedajo trgovci in lokali, so v zadnjih letih povsem podlegle prevladujočemu principu, ki javni prostor vidi predvsem kot priložnost za zaslužek.

Poglejte samo Prešernov trg, celo četrtino zaseda lokal! Pa tudi Pogačarjev trg in Plečnikove arkade na tržnici, nekdaj javni prostor ‘par excellence’, so se spremenile v en sam kontinuiran lokal na prostem, namenjen predvsem tujim gostom. Komercializacija pljuska tudi že čez meje ožjega središča, nekaj prostorov sicer še ohranja svojo identiteto – Trubarjeva recimo, čeprav ji vzhodno od Resljeve tudi že zmanjkuje prostora za pešce. Gre za družbene spremembe, boste rekli, povsod je tako. Ni. Ni povsod tako. Na Dunaju na ulici ne boste slišali glasbe iz lokalov, prav tako je prostor, kjer se streže na ulici, močno omejen. Prav tako v Parizu, mnoga mesta, ki jih preplavlja turizem, so se začela zavedati problemov, ki jih turistifikacija s seboj prinaša. Ne vem, kaj ima od tega mesto. S projektom Bicikelj, na primer, je sicer dobila sistem izposoje mestnih koles, a je privolila v arogantno zlorabo javnega prostora v oglaševalske namene.

Seveda se je težko upirati kapitalskim pritiskom, a ni videti, da bi Mol na tem področju to sploh poskušal. Preprosto ne vidim politične volje. Povsem se zavedam, da zadeve niso enostavne, vendar bi se marsikaj dalo določiti z odloki, od dogovora, da glasba iz lokalov in trgovin (!) ne buta na ulice, kajti za to res ni prav nobene potrebe, do tega, da se subvencionirajo dejavnosti, ki mestno središče ohranjajo živo, kot so osnovni servisi, na primer manjše trgovine, čevljarji, šiviljstva, in so obenem tudi naša nesnovna kulturna dediščina, kot je to bila Plečnikova trafika na Tromostovju in kot je Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Križankah. Ne gre namreč samo za gostinske vrtove.

Gre za spremembo načina življenja v mestu, za spremembo v značaju, identiteti, če hočete, Ljubljane. S turistifikacijo je namreč – in to je še huje – povezano pomanjkanje dostopnih stanovanj. Ker ni ne državnih ne mestnih regulativov – kot sem že rekla, mesto ima mnogo pristojnosti, da vpliva na kakovost bivanja v svoji sredini, upravljanje javnega prostora in mestnih zelenih površin sta le dve od njih, Mol določi pogoje, po katerih zasebniki uporabljajo, najemajo ali kako drugače rokujejo z javnim prostorom in posegajo vanj – nepremičninski trg izriva prebivalce iz mesta, in to ne samo manj premožnih. To izrazito občutijo mladi, zlasti študentska populacija, kar bi moralo skrbeti tudi univerzo, izgublja pa mesto, saj so prav mladi, živahni in kreativni prebivalci njena prednost. Turisti pridejo in grejo, le nam, ki tu živimo, je res mar za naše mesto. To, kar s podrejanjem komercializaciji najbolj izgubljamo, je namreč prav tisto, zaradi česar je Ljubljana (za zdaj) enkratna in posebna: način življenja v tem mestu in priložnosti za spletanje trajnih vezi med ljudmi.”

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.