Menu Item
Priljubljeni slovenski obalni mesti Koper in Izola sta bili v preteklosti postavljeni na otoku. Ta podatek marsikoga preseneti, kljub temu da nas na to opozarja že ime mesta Izola, ki v italijanščini pomeni otok. Zgodovinarka pojasnjuje, zakaj sta se mesti skozi leta vedno bolj spajali s kopnim.
V slovenskem morju nimamo otokov, vendar pa ni bilo od nekdaj tako. Ob slovenski obali sta se skozi čas namreč na dveh otokih razvijali mesti Koper in Izola, ki pa sta se zaradi različnih dejavnikov postopoma vedno bolj spajali s kopnim. Kot piše na spletni strani koprske občine, najstarejši dokazi poselitve koprskega otoka izvirajo iz poznega obdobja Rimske republike, ko se je za naseljeni otok uveljavilo ime Caprae oziroma Capris. Otok naj bi imel obliko ščita, s čimer je povezana legenda, da naj bi bil otok pravzaprav ščit grške boginje Atene, ki ga je med begom izgubila.
Pomen Kopra je v času pozne antike naraščal, pomembno vlogo pa je imel tudi v času Beneške republike. Kot je za N1 pojasnila arhitekturna zgodovinarka in docentka na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem Neža Čebron Lipovec, so ozek obroč med koprskim otokom in kopnim že od srednjega veka dalje sestavljale soline, zaradi katerih je imelo mesto pomemben status v Beneški republiki. Prvo in dalj časa edino povezavo s kopnim je po njenih besedah predstavljala pot, ki je po nasipu potekala približno po trasi današnje Ljubljanske ulice in je v mesto vodila skozi mestna vrata Muda. “Približno na dveh tretjinah te poti je stala mitnica Castel Leone. To je bila beneška trdnjava z velikim reliefom beneškega leva, kjer so nadzirali trgovanje in pobirali davke,” je razložila Čebron Lipovec.
Kot je še dodala, je mesto svojo otoško naravo postopoma začelo izgubljati v 19. stoletju, ko se je modernizirala pridelava soli ter tudi mesto samo. “Konec dvajsetih let 19. stoletja je bila zgrajena nova povezava z otokom, ki je potekala po trasi današnje Semedelske ceste. S tem se je začel konec otoške narave Kopra,” je pojasnila arhitekturna zgodovinarka. Soline so sicer delovale še do začetka 20. stoletja, ko je bila pridelava soli opuščena tik pred prvo svetovno vojno.
“To pa je imelo hude posledice, saj so opuščene soline postale močvirnato področje, kjer se je pojavila malarija,” posledice opuščanja solin pojasni Čebron Lipovec. Ker je bilo mesto priča hudim zdravstvenim izzivom, se je po prvi svetovni vojni in priključitvi Istre Kraljevini Italiji začel veliki proces tako imenovane bonifike. “Beseda, s katero so poimenovali izsuševanje teh solinskih polj in močvirja v italijanščini pomeni izboljšava,” pojasni profesorica z univerze na Primorskem. Poimenovanje tega procesa pa se je obdržalo tudi kot ime enega izmed predelov Kopra, kjer med drugim stoji tudi nogometni stadion.
Tudi ta predel je bil del koprskih solin, ki pa so se raztezale tudi proti Rižani, Serminu in Ankaranu in na vzhodu niso segale čisto do otoka, pravi Čebron Lipovec. “S tem imenom ohranjamo spomin na veliko urbano spremembo mesta,” je še dodala. Morski obroč okoli Kopra je dokončno izginil po 2. svetovni vojni, ko je bil sredi 50. let za potrebe pristanišča zgrajen še en nasip. Ta je zajezil morje na severozahodni strani mesta.
Kot lahko sklepamo že iz imena, je bila v preteklosti tudi Izola mesto, postavljeno na otoku, njeno spajanje s kopnim pa je potekalo podobno. “Ozek morski kanal med izolskim otokom in kopnim so konec 19. stoletja začeli zasipati. Kanal je bil pred tem odlagališče smeti in zato tudi izvor zdravstvenih težav, zaradi česar je bil tudi zasut,” postopek dokončnega povezovanja otoka s kopnim pojasni arhitekturna zgodovinarka Čebron Lipovec.
Na koprskih ulicah je novinarka N1 Manca Turk mimoidoče povprašala, ali so vedeli, da sta Izola in Koper nekoč stala vsak na svojem otoku. Njihove odgovore si oglejte v spodnjem videoposnetku.
Med razlogi, da sta se Koper in Izola povezala s kopnim, so poleg zdravstvenih težav tudi širitev mesta in gradnja prometnih povezav, je pa izguba otoške narave teh istrskih mest po besedah naše sogovornice nedvomno tekla vzporedno z modernizacijo mest. “To je bil čas, ko je bila Izola v največjem gospodarskem vzponu in ko se je tja zaradi bujnega razvoja industrije predelave rib priseljevalo več ljudi,” je pojasnila.
Marsikomu bi se morda ob pogledu na stare zemljevide in slikovite fotografije, na katerih sta istrski mesti še odrezani od celine, zdelo, da bi bilo stvari bolje pustiti, kot so. Vendar bi po mnenju docentke Neže Čebron Lipovec to potegnilo za sabo velik izziv v upravljanju s stoječo morsko površino na območju opuščenih solin, hkrati pa potencialno zavrlo modernizacijo. “Moramo se zavedati, da so posegi v urbanem razvoju najprej funkcionalnega vzgiba in v tem primeru je šlo najprej za reševanje rastoče težave s statično vodo in potrebe po razvoju mesta.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
