Menu Item
Ekonomsko gledano je parafirana koalicijska pogodba strank Gibanje Svoboda, SD in Levica veliko bolj leva in manj sredinska, kot bi na prvi pogled odražalo razmerje glasov strank, meni ekonomist Marko Pahor. Veliko prioritet vidi kot javnofinančno drage in zato verjetno neuresničljive. Pahorjev kolega Mitja Kovač pa je šokiran in globoko razočaran.
Zelo je po besedah ekonomista Marka Pahorja poudarjena socialna komponenta, pri čemer, kot opozarja, živimo v državi z eno najvišjih stopenj socialne varnosti in najnižje neenakosti v svetu. Glede javnih financ je po oceni profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete nekaj precej nevarnih točk. Omenja uvajanje progresivne obdavčitve premoženja. “Dejstvo je, da je v Sloveniji premoženje proporcionalno podobdavčeno, a progresija pri premoženju je precej unikatna rešitev,” pojasnjuje.
“Obljube o prenovi sistema plač pomeni hudo obremenitev za proračun”
Obljube o prenovi sistema plač v javnem sektorju lahko medtem po njegovem mnenju pomenijo hudo obremenitev za proračun, saj take reforme ni mogoče vzdržno izvesti brez znatnega povečanja mase plač, eksplicitno omenjanje “spregledane plačne skupine J” pa da kaže na pomanjkljivo znanje, saj lahko tudi v plačni skupini J plače sežejo do 57. plačnega razreda. Razveljavitev letos sprejete novele zakona o dohodnini po njegovem mnenju “morda ni nekaj, kar bi res spadalo v koalicijsko pogodbo”. Novela je sicer, kot pravi, slaba in ne naslavlja pravih problemov, a prava pot bi bila zapis o vnovičnem noveliranju ali spremembi dohodninske zakonodaje.
Reforma pokojninskega sistema je v koalicijski pogodbi dobro zastavljena, a dopušča široke interpretacije, medtem ugotavlja Pahor. Točka o dostojnih pokojninah ima po njegovih navedbah “zanimivo varovalko” v besedni zvezi izpolnitev pogojev finančne vzdržnosti, kar da pušča veliko prostora za interpretacije in morebitne spore v koaliciji. Zelo pa pohvali ukrepe za aktivacijo upokojencev.
Glede dodatnih virov za pokojninsko blagajno prek upravljanja državnega premoženja koalicijski pogajalci po Pahorjevem mnenju očitno precenjujejo velikost tega premoženja, saj tudi ob njegovi zelo dobri donosnosti prihodki zadoščajo za manj kot desetino trenutnega primanjkljaja, ki ga v pokojninski blagajni nadomešča proračun. Spodbudne se mu zdijo zaveze glede spodbujanja podjetništva, čeprav mu ni jasno, na kakšen način in od kje bodo viri financiranja.
S stališča stranke Levica se mu odstavki na temo ekonomske demokracije zdijo razumljivi, a ti razumljivo povzročajo tudi strah med podjetniki. Na področju zdravstva Pahor omenja postopno povečanje obsega javne porabe za zdravstvo na 12 odstotkov BDP. To se mu z vidika javnih financ zdi izjemno visoka in verjetno nerealna številka.
“Namesto desnega očitno dobivamo ekstremno levi populizem”
Precej močnejši odziv je besedilo koalicijske pogodbe sprožilo pri Pahorjevem kolegu Mitji Kovaču. Ta je “hkrati šokiran in globoko razočaran”. “Namesto prejšnjega desnega populizma dobivamo zdaj očitno ekstremno levi populizem,” ugotavlja. Predlagana koalicijska pogodba po njegovem mnenju predstavlja primer “pravega, sicer popolnoma preživetega, centralno-planskega reguliranja celotnih ekonomskih sektorjev in družbenih sistemov, morebitna uveljavitev takšne koalicijske pogodbe pa prava receptura za ekonomsko katastrofo”.
Koalicijska pogodba se po Kovačevih opozorilih večinoma posveča vseobsežnemu prerazdeljevanju in ekstremnemu povečevanju javnih izdatkov, obsežnemu dvigovanju davkov, reguliranju celotnih gospodarskih sektorjev in družbenih podsistemov, nadaljnjemu nesmiselnemu povečevanju že tako toge delovne zakonodaje ter uvajanju “nekakšnega centralno-planskega državnega zdravstva”.
Z vidika liberalnih zahodnoevropskih standardov predstavljajo takšni načrti bodoče vladne koalicije za Kovača veliko razočaranje, saj pogodba ne posveča skoraj nobene pozornosti izboljševanju poslovnega okolja, zmanjševanju administrativnih bremen ter vsesplošne prekomerne normiranosti, povečevanju produktivnosti in dodane vrednosti, ter doseganju vzdržne in vključujoče gospodarske rast.
Posledice uveljavitve takšne populistične koalicijske pogodbe bi bile po njegovem prepričanju kmalu vidne v obliki usihanja gospodarske rasti, eksplozije javnega dolga, nadaljnjega povečevanja strukturnih neravnovesij in brezposelnosti, nadaljnjega zaostajanja za najrazvitejšimi državami ter bega možganov in kapitala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje