Zastoji na električnih avtocestah: evropski daljnovodi se vse pogosteje “mašijo”

Slovenija 31. Dec 202405:15 11 komentarjev
daljnovod
Foto: Bobo

Razmah obnovljivih virov energije (OVE) in njihova koncentracija na območjih z najboljšim izkoristkom sta začela povzročati težave upravljalcem električnih omrežij. Pogosto namreč obilice proizvedene elektrike na enem delu evropske celine ni mogoče varno prenesti na druge konce, kjer bi jo lahko porabili. T. i. zamašitve daljnovodov predstavljajo vse večji strošek, hkrati pa poslabšujejo izkoristek obnovljive energije in povečujejo izpuste toplogrednih plinov.

Ko vetrne in sončne elektrarne na severu Evrope delujejo s polno močjo, je vso proizvedeno elektriko vse pogosteje nemogoče varno prenesti do končnih porabnikov. Takrat govorimo o zamašitvah daljnovodov.

“O zamašitvah daljnovodov govorimo takrat, ko so fizični pretoki energije tako visoki, da ni več izpolnjen t. i. n-1 kriterij. To pomeni, da bi od izpadu daljnovoda prišlo do preobremenitev in do izpada drugega daljnovoda, kar bi lahko vodilo do razpada omrežja širših razsežnosti,” pojasnjujejo v slovenskem sistemskem operaterju prenosnega omrežja ELES. “V tem primeru mora sistemski operater razbremeniti daljnovode tako, da zagotovi kriterij n-1.”

To praviloma stori tako, da proizvodnjo prerazporedi. Proizvajalci, ki bi lahko preobremenili daljnovod, morajo proizvodnjo znižati, izpad te proizvodnje pa morajo nadomestiti drugi proizvajalci, ki so bližje končnim porabnikom in za prenos energije ne potrebujejo “problematičnega” daljnovoda. Tak ukrep se imenuje “redispečiranje”.

Omejevanje OVE, dodajanje plina

Letošnje poročilo Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) ugotavlja, da so zamašitve na evropskih daljnovodih vse pogostejše. Potrebe po izrednih ukrepih, kot je redispečiranje, so se v letu 2023 v primerjavi z letom prej povečale za 14,5 odstotka.

Ti ukrepi, navaja ACER, v praksi pomenijo “omejevanje proizvodnje iz obnovljivih virov, pri čemer primanjkljaj praviloma nadomesti proizvodnja elektrike iz fosilnih goriv”. Večinoma gre za hitro odzivne elektrarne na zemeljski plin.

vetrne elektrarne
Nemško vetrno polje v Baltskem morju (Foto: Profimedia)

V letu 2023 so morali po podatkih ACER proizvajalci omejiti kar za 12 teravatnih ur električne energije iz OVE, to pa je povzročilo dodatnih 4,2 milijona ton izpustov CO2.

Nemčija je morala denimo zaradi notranjih zamašitev na daljnovodih omejiti kar za 4 odstotke svoje celotne proizvodnje iz obnovljivih virov. Ukrepi za preprečevanje zamašitev daljnovodov so evropske sistemske operaterje v letu 2023 stali kar 4,2 milijarde evrov.

Dvojno plačilo, ki ga krije omrežnina

Redispečiranje ob zamašitvah daljnovodov je draga stvar. Operaterji omrežij morajo namreč za takšno storitev plačati dvakrat. Plačati morajo odškodnino proizvajalcem, od katerih zahtevajo zmanjšanje proizvodnje, hkrati pa še proizvajalcem, ki morajo to izpadlo proizvodnjo nadomestiti.

“Cene za nudenje tovrstnih storitev se oblikujejo prosto in glede na omejen nabor razpoložljivih virov, zato so praviloma bistveno manj ugodne od cen na trgu,” pojasnjujejo v ELES. “Strošek izvajanja tovrstnih ukrepov se krije iz omrežninskih prihodkov sistemskega operaterja.”

Skrb vzbujajoče projekcije: ogromno povečanje zamašitev daljnovodov

Potrebe po redispečiranju zaradi zamašitev daljnovodov se utegnejo v prihodnjem desetletju masovno povečati. Kot v letos izdanem poročilu ugotavljajo strokovnjaki Evropskega raziskovalnega središča, se proizvodnja iz obnovljivih virov trenutno koncentrira na območjih z največjim izkoristkom, pri čemer pa to ni vedno usklajeno s kapaciteto daljnovodnega omrežja. “Naše ugotovitve kažejo, da bo ta neusklajenost močno povečala potrebe po redispečiranju, saj bodo omrežja vse bolj obremenjena in nezmožna prenosa vse proizvedene energije iz obnovljivih virov.”

Do leta 2040, navajajo raziskovalci, bi lahko količina proizvodnje iz obnovljivih virov, ki bi jo bilo treba omejiti zaradi zamašitev daljnovodov, dosegla več kot 300 teravatnih ur. Kot že rečeno, v letu 2023 je omejevanje proizvodnje doseglo 12 teravatnih ur. “Neučinkovito delovanje in umeščanje elektrolizerjev za proizvodnjo vodika bi lahko potrebe po redsipečiranju še povečala,” opozarjajo.

Daljnovodi
Simbolna fotografija (Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)

Slovenija: Petkrat več redispečiranja kot lani

Povečevanje potreb po redispečiranju zaradi zamašitev daljnovodov vse bolj zaposluje tudi slovenskega operaterja ELES. “V letu 2024 je ELES za različne ukrepe prerazporejanja proizvodnje aktiviral slabih 11 GWh energije. To je približno 5-krat toliko kot v letu 2023,” so nam odgovorili.

Jih pa to ni veliko stalo. “Večina aktivacij je bila vezanih na težave v omrežjih sosednjih držav, zato je tudi vse stroške na obeh straneh meje nosil sosednji sistemski operater.” Slovenija sama bo sicer po nepopolnih podatkih ELES za ukrepe za preprečevanje zamašitev v letu 2024 porabila le nekaj več kot milijon evrov.

Rešujejo nas močne čezmejne povezave

V Sloveniji zamašitve daljnovodov niso pogoste. Za to se imamo zahvaliti izjemno močnim čezmejnim povezavam. Pravzaprav smo od vseh evropskih držav najbolje povezani s sosedi, saj naša čezmejna prenosna kapaciteta za nekajkrat presega našo konično porabo.

Evropska zakonodaja določa, da morajo države do leta 2025 zagotoviti čezmejne prenosne kapacitete na daljnovodih, ki ustrezajo vsaj 70 odstotkom domače konične porabe elektrike, t.j. največje hkratne porabe domačih odjemalcev.

Številne države tega ne dosegajo in prav to je ključni dejavnik pri vse pogostejših zamašitvah. Slovenija pa po podatkih ACER zagotavlja kar 244 odstotkov čezmejnih prenosnih zmogljivosti glede na konično porabo.

čezmejne kapacitete daljnovodov grafika
N1

“Naraščanje potreb in stroškov”

Kot poudarjajo na ELES, je z nadaljnjo rastjo obnovljivih virov energije pričakovati povečevanje potreb po prerazporejanju proizvodnje. “Sistemski operaterji skušamo s povečano medsebojno koordinacijo aktivnosti do neke mere obvladovati potrebe po teh ukrepih, vendar pa se jim v celoti ni mogoče izogniti.”

V nekaterih primerih je edina rešitev gradnja novih daljnovodnih povezav. “Investicije v nove daljnovodne povezave pa so dolgotrajen proces, predvsem zaradi oteženega umeščanja v prostor. V trenutnih razmerah govorimo o več (deset) letih.”

V prihodnjih letih tako v ELES pričakujejo “tako naraščanje potreb po prerazporejanju proizvodnje kot tudi s tem povezanih stroškov”.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje