Menu Item
Zdravstveni dom Ljubljana je ob svetovnem dnevu zdravja delil zgodbo patronažne medicinske sestre Renate Batas, ki je zaradi hitrega posredovanja in ob pomoči sosedov rešila življenje moškemu, ki se je zgrudil med košenjem trave. Čez dva dni je prejela pismo njegove hčerke, v katerem se ji je zahvalila, ker je "rešila njenega atka".
Ganljiva zgodba Renate Batas, ki že 30 let opravlja delo v patronažnem varstvu, ima srečen konec.
Bila je sreda, ko se je Batas iz zdravstvenega doma v Šiški odpravila na teren. Obiskala je pacientko, ki živi v prvem nadstropju stanovanjskega bloka, da ji naredi prevezo kronične rane. Doma je bil tudi pacientkin zet, ki je sedel v sosednji sobi.
Ko je zaključila s prevezo in je pacientki dajala nasvete, je zet opazil, da ne sliši več soseda, ki je kosil zelenico pred blokom. Ko je odšel na balkon, je soseda videl ležati na tleh. Prihitel je k patronažni sestri in jo pozval, da gresta pomagat, saj “sosed leži spodaj”.
“In sva odhitela skozi vrata stanovanja v prvem nadstropju po stopnicah navzdol, proti izhodu bloka. Na stopnicah sem že poklicala 112, slutila sem, da je nekaj hudo narobe. Ko sva prišla z zetom moje pacientke do soseda, sva ugotovila, da ni kazal znakov življenja, ni se odzival na klice, trepljanje, pulz ni bil tipen, ni dihal. Preko mobilnega telefona se mi je oglasil dispečer na številki 112, vključila sem zvočnik – ostala na zvezi, odložila mobilni telefon na tla in začela temeljne postopke oživljanja, sprostitev dihalnih poti ter z masažo srca, pri kateri sva se izmenjavala z zetom pacientke,” je zapisala patronažna medicinska sestra Batas.
“V naslednjih dneh sem se počutila izčrpana, a hkrati vesela”
Žensko v bližini je prosila, naj gre po defibrilator v bližnje društvo upokojencev. Le dve minuti za tem je na kraj prišel reševalec na motorju. Kot je dejala, je bolniku vstavil ‘i – gel’ in namestil elektrode defibrilatorja. “Čez nekaj minut je bila na kraju celotna ekipa z reševalnim vozilom. Ves proces ABCDE od začetka oživljanja do prihoda reševalca na motorju in za njim reševalne ekipe pa do prevoza v UKC je trajal približno 50 – 60 minut,” je dodala.
V času, ko sta z zetom sosedu izvajala masažo srca in čakala na prihod reševalcev, sta iz stanovanja prišli njegova žena in mladoletna hči. Slednja je planila v jok in zakričala: “Oči, radi te imamo!”, mama pa jo je držala nekaj metrov stran od ekipe reševalcev. “Ko to slišiš, ni enostavno, a ostaneš osredotočen na oživljanje, kasneje pa to pride za tabo,” je poudarila Batas. Ko je oživljanje prevzela reševalna ekipa, je hči večkrat vprašala zdravnika, ali bodo očka ohranili živega in jih prosila, da ga oživijo. Zdravnik ji je dejal: “Trudimo se, da ga ohranimo pri življenju.”
Patronažna sestra Batas ima za seboj 38 let delovne dobe. Občutke tistega dne je strnila v spodnji zapis:
“Ko se je vse začelo, sem se počutila nekako hladno, otopelo, misli so mi švigale 500 na uro – kaj, kako, kdo. Prisoten je bil neznansko močen občutek odgovornosti, saj sem zdravstveni delavec, oči so uprte vame, morda je bilo tudi malce strahu, da ne bi uspelo. Ko so gospoda, ki smo ga oživljali, odpeljali v ljubljanski klinični center, sem se odpravila z avtomobilom še k preostalim pacientom na dom, s tem, da sem pred naslednjim obiskom posedela v avtu nekaj minut, da zbistrim svoje misli.”
Ko je čez dva dni patronažna medicinska sestra ponovno prišla k pacientki na prevezo kronične rane, je na vhodnih vratih zagledala prilepljeno na roke napisano daljše pismo zahvale. Napisala ga je hči gospoda, ki so ga oživljali. Od sosedov je pozneje izvedela, da je pacient preživel. “V naslednjih dneh sem se počutila izčrpana, a hkrati vesela, da se je vse tako uredilo,” je za konec še dodala Renata Batas.
V ZD Ljubljana so ob tem pojasnili, da je patronažna medicinska sestra na terenu samostojna in pogosto opravlja obiske na domu sama, zato je ključnega pomena, da je ustrezno pripravljena s čim manj dvomi glede svojega strokovnega znanja. “Tako kot drugi zaposleni v ZD Ljubljana se tudi patronažne medicinske sestre nenehno izobražujejo, med drugim tudi v Simulacijskem centru ZD Ljubljana, kjer se lahko naučijo oskrbeti vitalno ogroženega pacienta, onkološkega in paliativnega pacienta ter vitalno ogroženega otroka,” so še zapisali.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje