Menu ItemZaklet gozd, tema in demoni. Glasnejši kot ste, hitreje vas bodo našli. V doživljajsko atrakcijo Gozd strahov Sračje doline, ki je namenjena predvsem ljubiteljem grozljivk in adrenalina, je – ko se je spustil mrak – tik pred nočjo čarovnic vstopila tudi ekipa N1. "Bežanje in jok vas pred pošastmi ne bosta rešila. To je le voda na njihov mlin," nas je opozoril eden od organizatorjev srhljive igre Peter Flegar.
Znak z lobanjo in krvavim napisom “Opusti vse upe, ti, ki vstopaš!” nas je opozoril, da smo se približali srhljivi poti, speljani globoko v gozd. Nekaj metrov stran je ležalo v krvavo rjuho zavito truplo, poleg so bile grozljive lutke dojenčkov, ene obrnjene na glavo, druge pobarvane z rdečo ali črno barvo. Iz gozda je bilo slišati zvok glasnega lomastenja, ki je bil iz trenutka v trenutek bližje, dokler pred nami ni stala skoraj trimetrska prikazen.
“Vse druge občutke lahko zadovoljimo, potrebe potešimo. Če smo lačni, gremo na večerjo, če bi se radi smejali, si pogledamo komedijo. Nič takega, kar bi v človeku vzbudilo strah in grozo, v Sloveniji ni obstajalo, zato smo se odločili, da naredimo hišo strahov,” je razlagal Peter Flegar, idejni vodja posebnega doživetja. Ker imamo v Sloveniji toliko gozda, so se z ekipo odločili, da klasično hišo strahov v obliki strašljive poti postavijo v gozd z imenom Gozd strahov Sračje doline.
Ekipa, ki Gozd strahov Sračje doline pripravlja in organizira, se je pred tem ukvarjala z animacijo otrok, starejših itd. Veliko iger prav iz teh izkušenj so organizatorji prilagodili in vgradili v doživljajski tematski park, v veliko pomoč jim je bila tudi neizmerna ljubezen do grozljivk. Doživljajski tematski park deluje po principu hiše strahov, le da je krožna srhljiva pot speljana v gozd, igra pa se začne, ko zavlada popolna tema. Narejena je za skupine od štiri do šest oseb, vsaka skupina pa dobi dve svetilki, da si lahko osvetljuje pot.
Zakaj tako ime? Prvo igro so pred štirimi leti odigrali prav v Sračji dolini na robu ljubljanskih Črnuč, pa tudi “ker se ljudje, ko vstopijo v temen gozd, derejo kot srake”, je posmehljivo odvrnil Flegar. “Res je, da se nekateri tudi smejijo in jih je nemogoče prestrašiti, vendar se večina ljudi drži za roke, kriči in joka. Ne boste verjeli, največkrat so to skupine moških,” je v smehu nadaljeval Flegar. Reportažo iz Gozda strahov Sračje doline si lahko ogledate na vrhu članka.
Opaža, da smo Slovenci zelo pogumen narod, vendar je dodal, da se najbolj bojimo stvari, ki ji ne pričakujemo. “Ko ljudje vstopijo v naš gozd, se jim zdi, da pred sabo vidijo le drevo, v resnici pa poleg stojijo še trije demoni. In ko te pošasti vstanejo, se udeleženci šele začnejo zavedati, kako velike in hitre so v resnici.”
A bežanje in jok udeležencev pred demoni ne rešita. “To je le voda na njihov mlin, bolj kot vas je strah, raje se bodo spravile na vas,” je poudaril Flegar. Zaklete zveri imajo namreč le eno nalogo: v 60 minutah ubiti udeležence. Njihovo življenje predstavljajo baloni, ki jim jih Flegar z ekipo naveže okoli pasu. Nazadnje jih je od 200 udeležencev preživelo le pet: “Če balon poči, ne pomeni, da mora oseba igro zapustiti. Je le dodatna stimulacija, ki udeležencem pomaga, da se še bolj vživijo v igro.” A preden vstopijo v zakleti gozd, jih organizatorji opozorijo, da iz igre zaradi lastne varnosti ne morejo odstopiti.
“Če se kdo odloči, da ima dovolj in ne zmore več, mu ne moremo tako kot v hiši strahov odpreti vrat in ga spustiti ven. Ko si enkrat v igri, jo lahko le nadaljuješ, saj pot v nasprotno smer ni označena, in hitro bi se lahko kdo izgubil.” Priznal je, da so v dveh primerih igralci morali celo sleči svoje kostume, udeleženca pa pospremiti iz gozda: “To so bili res tako grozni panični napadi, da so se jih igralci na koncu usmilili.”
Kljub temu se izjemno veliko število ljudi vsako leto vrača, še več: ves čas dodajajo nove termine, ti pa se skoraj isti trenutek zapolnijo. Da bi udeleženci doživeli novo krvavo izkušnjo, ekipa lokacijo, naloge in izzive spreminja. Udeleženci morajo na primer, medtem ko jih pošasti lovijo, z lopato skopati grob, v katerem je krsta.
Kostumi za 1.500 evrov in maske iz Gospodarja prstanov
Veliko truda in skoraj ves denar, ki ga z igro zasluži, ekipa vloži v opremo in kostume, ki jih Flegar opisuje “za dol past”. Vredni so od deset pa vse do 1.500 evrov. “Trudimo se biti čim bolj originalni, zato jih veliko delamo sami. Mnogi so iz drugih držav, denimo iz Avstrije in Anglije. Nekaj pa nam jih je poslal prijatelj iz Hollywooda in so bile del kostumografije iz filma Gospodar prstanov.” Kako unikatne so maske, pove že dejstvo, da je eden od kostumov v celoti narejen iz kože in kožuha koze, rogovi so antilopini.
V gozdu na svoje žrtve preži približno 20 živih demonov. Celo udeleženci iz prejšnjih sezon se javljajo, “da bi radi zamenjali vlogo in bi tokrat raje strašili, kot bili prestrašeni”. A biti pošast ni mačji kašelj, saj morajo imeti igralci precej kondicije. Samo noge in roke kostuma, ki ga nosi Flegar, skupaj tehtajo 80 kilogramov. “Tako obtežen se moram premikati tudi štiri ali pet ur.” Flegar je razlagal, da je poleg tega zelo težko ostati resen, saj udeleženci spuščajo vse vrste paničnih zvokov, njihove grimase pa med igralci sprožajo salve smeha.
Kuliso oziroma scenografijo ekipa vsakič postavi znova, saj se po poteh, kjer se zvečer udeleženci borijo s zvermi, naslednji dan sprehajajo družine z otroki. “Ne želimo si, da bi kdo od njih naletel na srhljive rekvizite, denimo na drevesu obešene lutke dojenčkov.”
Flegar grozljivo doživetje, po katerem boste zvečer težko zatisnili oko, priporoča vsem, ki si želite dozo adrenalina, celo otrokom in starejšim. “Odsvetujem pa ga nosečnicam, ljudem, ki imajo težave s srcem, in tistim, ki menijo, da niso v dobri psihofizični kondiciji. Ampak saj vsi pridejo ven živi. No, kolikor toliko,” je še dodal v smehu. Reportažo iz Gozda strahov Sračje doline si lahko ogledate na vrhu članka.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje