Edina pravična stvar na svetu je, da nihče od nas ne ve, kdaj bomo odšli, je samo ena od misli, s katero nas je obogatil 95-letni dr. Ignacij Voje. Doktor znanosti, zaslužni profesor, Zoisov nagrajenec, ki mu rečejo tudi starosta med slovenskimi zgodovinarji, je še lani izdal knjigo Vodnik po starodavnem Dubrovniku. Čeprav ga javnost najbolj pozna po njegovem strokovnem delu, je nam pripovedoval o izgubi in življenju, ki ga "moraš, enostavno moraš živeti naprej."

“Saj približno vem, o čem bo govora, se bom trudil, da ne zaidem preveč v spominih, ampak dajte me malo usmeriti z vprašanji,” je rekel že takoj na začetku našega srečanja.

O življenju bi se radi pogovarjali z vami, smo mu namreč pred tem sporočili. O izgubi in o tem, kako se človek po njej postavi na noge. Pomislimo, da bi se dr. Ignacij Voje, ki je pomemben del življenja posvetil in še posveča delu, morda raje pogovarjal o srednjeveški zgodovini jugovzhodne Evrope, ampak ko začne pripovedovati o svoji preteklosti, vprašanj v resnici sploh ne potrebuje.

Pred 65. leti sta se Ignacij in Breda poročila, bil je 1. september. “V akademskem pevskem zboru sva se spoznala. Jaz sem bil takrat že asistent na oddelku za južnoslovansko zgodovino srednjega veka, ona pa študentka biologije.” Ko je doštudirala, nadaljuje profesor Voje, se je zaposlila na osnovni šoli Prule, kjer je delala vse do upokojitve. Po 13 letih zakona se jima je rodila hčerka.

Prva desetletja zakona so minila v prijetnem vzdušju, pravi, v razumevanju, v sodelovanju. “Pravzaprav sva se pri večini stvari v življenju strinjala. Kar pogosto sva hodila v hribe, sicer ne kam visoko, ampak na Šmarno goro, Katarino, Dobeno … Skoraj vsak dan po kosilu sva šla čez Rožnik.”

Pred boleznijo sem živel, kot so hoteli drugi, zdaj pa, kot hočem sam

Poglobljeno

31. Okt 2021 1

Poglobljeno

31. Okt 2021 1

Konec devetdesetih so se začele Bredine težave z zdravjem. Leta 1999 je imela prvo operacijo, sledile so ji še mnoge. Videlo se je, da ji je to precejšnje breme, pripoveduje profesor. Imela je manj kondicije, manj energije za vsakodnevne opravke.

“Ampak usodno je bilo leto 2006. Mislim, da je bil 27. oktober. Bila sva na koncertu Slovenskega okteta in šla še na manjši sprejem. Ko sva prišla domov, je rekla, da se počuti zelo slabo. Naslednji dan so jo sprejeli v bolnišnico Petra Deržaja.”

Sum, da je rak, da so v možganih metastaze, so zdravniki ovrgli, med operacijo so ugotovili, da gre za hematom. Operacija se je dobro končala, a je Breda ponoči padla v komo, zadela jo je rahla kap.

Izguba Brede

“17 dni je bila v komi. Ko se je prebudila, je šla takoj v zdravilišče v Laško, jaz pa z njo. Bil je božični čas, pa je imela bolj malo terapij, zato sem jo poskušal na noge spraviti sam. Uspelo mi je, stanje se je potem za nekaj časa umirilo.” A težave s hrbtenico so bile tako kompleksne, da tudi operacije ne bi pomagale, in prišel je dan, ko je potrebovala tudi invalidski voziček in nego na domu.

Da bi jima bilo lažje, sta se odločila, da gresta skupaj v dom. Ignacij je Bredi vsako jutro natočil Donat. Tudi jutro po eni izmed prvih prespanih noči v domu. Kozarec ji je padel na tla. “Takoj sem vedel – kap. Nikoli ne bom pozabil njenega pogleda, ko je v nedeljo prišla k sebi. Pomignila mi je, naj pridem bližje. Njen pogled je bil tako zaskrbljen, žalosten. Videti je bilo strah, češ, kaj bo zdaj, če mene vzame. Po tistem se ni več zavedla …” Tej kapi je sledila še ena, Bredo so dali v umetno komo. Čez štiri dni je umrla.

Dr. Voje še danes ni snel poročnega prstana.

“Pred mano je bila Antigona,” profesor opisuje trenutek, ko je svojo ženo videl zadnjič, ko so ju s hčerko poklicali, da se lahko pred pogrebom prideta še poslovit, ko je odgrnil tisti prt in videl njen obraz. “V dijaških letih jo je igrala. Antigono. Klasičen, izklesan obraz, miren. Bila je tako lepa, da nisem mogel reči drugega kot to, da je pred mano Antigona. Nekaj neverjetnega …”

Ne obsedeti, ne obstati

Vedel in čutil je, da mora po smrti žene ostati aktiven, da ne sme obsedeti, obstati. Bivanje v domu je pomagalo predvsem zaradi družabnih aktivnosti, ki tam potekajo in so njemu pisane na kožo. “No, pravzaprav so me kar potegnili v družabno življenje. Vsako sredo smo imeli vesele urice, pogovarjali smo se, recimo o razglednicah, pa o čebelah, saj je bil eden izmed sostanovalcev čebelar.” Potem so aktivirali tudi njega.

Priredil je cikel predavanj o Dubrovniku, ki ga je proučeval in o njem še lani izdal knjigo. Zadolžili so ga, da pripravi še kaj drugega, na primer ob kakšnih zgodovinskih obletnicah ali na Prešernov dan. “Vključil sem se v družabno življenje doma in to je tisto, kar me je rešilo. Če se ne bi, bi bilo grozljivo prenašati to izgubo.”

Aktiven je še zmeraj, tudi zdaj, ko se je preselil v dom za starejše Tabor. “Tukaj so bili v drugem nadstropju najbolj živahni, sem se hitro vključil. Praznovanja, obletnice, rojstni dnevi … To me je reševalo.” Postal je še predsednik Sveta stanovalcev.

Ko se rodi novo prijateljstvo

Na Martinovo sta z Ivico prvič zaplesala. “Animatorka si je zamislila nek ples listov, bilo nas je pet, šest parov iz doma. S to gospo, s katero sem se seznanil, sva takrat plesala skupaj,” pripoveduje o Ivici, prijateljici, s katero se zdaj večkrat družita, povezuje ju tudi delo v Svetu stanovalcev, skupaj med drugim vodstvu doma pišeta pisma, naj poskrbijo za pestrejšo prehrano.

“Takrat na Martinovo ni bilo še nič. Potem pa sva dobila vlogo za novo leto 2012. To je bila ena zimska pravljica, igrala sva dva starostnika, ki sedita v parku, se pogovarjata in potem zaplešeta. To naju je zbližalo. Rodilo se je prijateljstvo, ki še danes traja. Skupaj obiskujeva tudi grob moje žene in njenega moža.”

Medsebojno razumevanje mu je pomembno. In pa to, da si z Ivico pomagata. “Nisi sam. To je pomembno, ta občutek, da nisi sam. Ter to, da te nekdo potrebuje. Vnuki, otroci, ki te obiščejo. Potrebujejo me.”

Edina pravična stvar na svetu je …

Lepi spomini na to, kaj si z ljubljeno osebo počel, z njo doživel, ostanejo. “Včasih je to dovolj. Je pa važno, da človek ne živi samo s to žalostjo. Ker moraš živeti, moraš živeti naprej.” Edina pravična stvar na svetu je, še pravi, da nihče od nas ne ve, kdaj bomo odšli.