
15-letni Mahmud iz Gaze je oktobra prišel v Ljubljano na rehabilitacijo, potem ko je ob bombardiranju Han Junisa ostal hrom. Poln spominov na čudovito Slovenijo ter s strahom pomešanega upanja na lepšo prihodnost v Palestini, smo se z njim in z njegovo mamo v URI Soča pogovarjali, tik preden sta se ta petek odpravila na pot proti Egiptu, od koder se bosta vrnila domov. V Gazo.
2. januarja lani je šel takrat 14-letni Mahmud iz Han Junisa v Gazi skupaj s prijateljem po sendvič v bližnjo prodajalno. V tistem trenutku je izraelska vojska bombardirala večstanovanjsko stavbo, ob kateri sta se znašla. Mahmud je bil hudo poškodovan, zaradi šrapnelov v hrbtenici je ohromel. Njegov prijatelj ni preživel.
Z Mahmudom in njegovo mamo Vafo smo se, tik preden sta odpotovala v Egipt, od koder se bosta vrnila v Gazo, pogovarjali v univerzitetnem rehabilitacijskem centru (URI) Soča v Ljubljani, kamor je prišel oktobra, skupaj s še devetimi hudo ranjenimi otroki in njihovimi spremljevalci. V projektu ministrstvo za zunanje in evropske zadeve sodeluje s Fundacijo Danila Türka in Slovensko karitas.
Mahmud je bil še zadnji od skupine, ki je še ostal v Sloveniji, saj so njegove poškodbe terjale najbolj dolgotrajno rehabilitacijo. Na Sočo je prišel z grdimi, odprtimi ranami, ki so posledica preležanin. Mesece je namreč poškodovan ležal v šotoru, preden so mu dovolili evakuacijo v bolnišnico v Egiptu. Eden od šrapnelov je ostal v njegovem telesu.
Toda danes so rane zaceljene, Mahmud pa je bil ob pogovoru z nami nasmejan. Zaradi hudega vnetja še vedno jemlje antibiotike, a mu gre na bolje. V Sloveniji je dobil invalidski voziček in po meri narejene ortoze. Te so medicinski pripomoček, nekakšne opornice, s pomočjo katerih bo lahko tudi hodil ob hojci, ko si bo dovolj okrepil zgornji del telesa.
V zadnjih dneh v Sloveniji je že poskusil hoditi z njimi. Zelo pomembno je, da se lahko drži pokonci, ker tako manj obremenjuje poškodovana urinarni in prebavni trakt. Terapevti na Soči so ga naučili, kako si sam zamenja kateter. Če bo zdravljenje še naprej uspešno napredovalo, morda katetra čez čas ne bo več potreboval, pravijo zdravniki.
Na pot nazaj v Gazo je vzel ortopedsko blazino, ki preprečuje preležanine, voziček, katetre, dopolnilno hrano in posebne preparate, ki pomagajo k hitrejšemu celjenju. Pa tudi telefon in prenosni računalnik, ki ju je dobil. Od igric ima najraje GTA, nam je povedal Mahmud.
Poškodba in kalvarija
“Ko sva s prijateljem kupila sendviče in šla nazaj proti domu, sva hodila drug poleg drugega. Nato sva se zamenjala, on je bil na desni, jaz na levi,” Mahmud opisuje 2. januar 2024. “Bombardirali so blok, mimo katerega sva šla. Moj prijatelj je umrl, jaz pa sem preživel.”
“Njegov hrbet je bil poln šrapnelov, pri sedmem vretencu je bila poškodba tako huda, da ne more več hoditi,” je opisovala mama Vafa. Odpeljala ga je v Naserjevo bolnišnico, eno od takrat še deloma delujočih v Han Junisu. Tam je bil 20 dni. Po tednih obstreljevanj okrog bolnišnice so sredi februarja izraelski vojaki vstopili vanjo, ker da se v njej skrivajo borci Hamasa. Bolnišnica Naser je prenehala delovati, odklopili so ji elektriko in kisik. Tisti pacienti, ki so preživeli, so jo morali zapustiti.

Naslednje tri mesece in pol je Mahmud hudo poškodovan in hrom ležal v šotoru in dobil težke preležanine. Šele 5. maja so mu odobrili evakuacijo v Egipt.
Toda zdravljenje v tamkajšnji bolnišnici je bilo daleč od vrhunskega. “Dali so mu hrano, da se je okrepil, kar je dobro. Zdravljenje pa je bilo slabo. Petkrat so ga šivali, a ni pomagalo. Ni imel nobene fizioterapije,” opisuje mama Vafa. “V ranah so se mu zaredili črvi,” se spomni petmesečnega bivanja v egiptovski bolnišnici.
V Slovenijo je prišel z večcentimetrskimi ranami, pravzaprav luknjami na obeh kolkih in trtici. Zdravljenje je trajalo dlje, saj mu niso mogli namestiti ortoz, dokler se rane niso dovolj zacelile.
Vafa nato pove, kako krasno so poskrbeli za sina, ko sta prišla v Slovenijo. Zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti, delovni terapevti, prostovoljci, vsi so veliki strokovnjaki, spoštljivi in prijazni, vaša bolnišnica je res vrhunska, pravi in začne jokati. “Mama, saj nisem mrtev, v redu sem, zakaj jokaš,” ji reče Mahmud.

Čudovita Slovenija
“Užival sem v vsem, kar sem doživel. V Lipici smo jahali konje, šli smo v Postojnsko jamo, v živalskem vrtu sem videl morske leve, zelo so mi bile všeč praznične lučke v Ljubljani. Z žičnico smo šli na Pohorje,” je opisoval vesele trenutke pri nas.
V Sloveniji je prvič doživel tudi “pravi sneg”. Kot pravi mama Vafa, tudi v Gazi včasih sneži, a so snežinke bolj podobne zelo drobni toči, ki se hitro stali. “Tu pa je pravi sneg, naredili smo kepe in se kepali,” je dejala. V
Pravo doživetje sta bila tudi ogled Arboretuma Volčji Potok z vlakcem in Ljubljanski grad, kamor so šli z vzpenjačo.
Upata, da bo Mahmud čez nekaj časa spet obiskal Slovenijo. Ko bo zrasel, bo potreboval nove medicinske pripomočke, prilagojene njegovi velikosti.

Nazaj domov, v Gazo
V petek se je Mahmud z mamo vrnil v Egipt, od tam pa, takoj ko bo mogoče, domov v Gazo. “Naša hiša je le delno porušena, ostali sta dve sobi. Veselim se, da grem nazaj. Sem pa žalostna, da zapuščam čudovite ljudi v Sloveniji, ki so nama pomagali,” je tik pred odhodom povedala Vafa.
“Ves čas sem molila za mir in da bi se lahko vrnila. Hočem nazaj, čim prej. Imam enajst vnukov, enega še nisem videla, odkar se je rodil,” je pripovedovala. Mož in drugi člani družine ju bodo pričakali že na meji. Mahmud je najmlajši od njenih otrok, ima še dva starejša brata in tri sestre. Na srečo so vsi živi in nepoškodovani. “Prišli bodo z bobni in naredili zabavo ob najinem prihodu, v družini smo bobnarji, tudi Mahmud bobna,” pravi.
“Želiva si Palestino, Gazo, ki bo še lepša kot prej. Gaza je zelo lep kraj. Tisti pesek in morje … tega človek ne more nadomestiti. Zrak v Gazi ima najlepši vonj. Zidali bomo in jo obnovili,” je prepričana Vafa. “Iz Gaze sem šla, da se sin pozdravi. Zdaj hočem nazaj. Upam, da bodo začele delovati bolnišnice, da bodo pustili dostavo materiala. Zdaj že prihajajo mobilne hiške. Postavili jih bomo na svojo zemljo, na ruševine ali blizu njih. Res je, da v Gazi ni dela. Ampak bog ne pozabi, prepričana sem, da se bomo znašli.”

Prihajajoči muslimanski prazniki bodo tudi žalostni, saj se bodo spominjali več deset tisoč žrtev, ki so padle v vojni. Toda Vafa si želi, da bi ramadan, ki se začne 1. marca, z družino že lahko praznovala v Gazi.
Ob vrnitvi se veseli najljubše domače hrane, pogač, leče in mandija, posebne arabske jedi z mesom in rižem, ki jo spečejo pod peko. Pa tudi palestinskega kuskusa, ki ga pripravijo na drvih in ima zato značilen dimljen okus. “Ampak zdaj ima v Gazi vsa hrana okus po dimu, ker lahko kuhamo samo na ognju,” pravi in se ob tem zasmeji. Mahmud pa obožuje ribe. Občasno jih v Gazi lahko dobijo od tamkajšnjih ribičev, kadar jim izraelska vojska dovoli ribariti.
Mahmuda skrbi, da bo ob vrnitvi spet doživel bombardiranje. Mama pa pravi, da mora imeti upanje. “Da bo mir in da bo vse dobro.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje