Menu Item
Obdobje božično-novoletnih praznikov zaznamujejo dobri možje, ki obdarujejo pridne otroke. Po Miklavžu in Božičku nas kot zadnji obišče še dedek Mraz. Od kdaj v Sloveniji poznamo ta lik in zakaj pravimo, da je izpod Triglava? Kdo so Snežni mož, oče Triglav in babica Zima? Zgodovinski kontekst dedka Mraza.
Uveljavljanje dedka Mraza kot enega dobrih mož, ki tik pred koncem leta ali v noči na novo leto obišče in obdaruje otroke, se je začelo po drugi svetovni vojni. Kot je pojasnila etnologinja dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, je takrat nova socialistična oblast po zgledu Sovjetske zveze pri nas uvedla novo obliko praznovanja novega leta. To je bilo praznovanje novoletne jelke in je bilo, tako Židov, namenjeno predvsem otrokom. Prvo takšno praznovanje se je leta 1947 odvilo v Ljubljani, nato pa se je obeleževanje razširilo tudi v druge dele Slovenije.
Leto kasneje se je v okviru praznovanja novoletne jelke prvič pojavil tudi dobri mož dedek Mraz. Jugoslovanska socialistična oblast je skladno z ideologijo tistega časa želela nadomestiti Miklavža in takrat še nekostumiranega Božička, ki so mu rekli Ježušček. “Oblast je premišljevala, da bi bilo treba uveljaviti nov lik in ga postaviti ob bok Miklavžu, ki je bil na javni ravni prepovedan, in pa Božičku,” je za N1 pojasnil etnolog dr. Janez Bogataj.
Snežni mož in oče Triglav? Babica Zima?
Najprej je tekla razprava o tem, da bi bil to Sneženi mož, po drugem predlogu pa bi se novi lik imenoval oče Triglav. Poleg moškega lika so predlagali tudi ženski lik, ki naj bi se imenoval babica Zima. “Predlog o babici Zimi je bil razmeroma močan. V naslednjih letih sta se potem redno pojavljala dedek Mraz in babica ali starka Zima. Dedek Mraz je nastopal kostumiran, medtem ko je bila starka Zima predvsem oznaka za letni čas,” je dejal Bogataj.
Vizualno podobo dedku Mrazu dal slikar Gaspari
Po navedbah etnologinje Nene Židov je bila v prvih letih pojavljanja dedka Mraza pri nas njegova podoba zelo različna. Kasneje se je pojavila potreba, da bi ustvarili enoten videz dedka Mraza, zato so predstavniki Zveze prijateljev mladine Slovenije za pomoč pri oblikovanju njegove vizualne podobe prosili etnografski muzej.
Za prvo upodobitev tretjega od dobrih mož je zaslužen slikar Maksim Gaspari, ki je bil med letoma 1928 in 1948 restavrator v omenjenem muzeju. Leta 1952 je oblikoval tri razglednice oziroma voščilnice, ki so postale osnova, kako naj bi bil videti slovenski dedek Mraz, ki je sicer izviral iz sovjetskega djeda Moroza. Takrat se je tudi dokončno utrdila podoba dedka Mraza, kot ga poznamo danes.
Po besedah etnologa Bogataja je bila upodobitev dedka Mraza skladna z njegovim stereotipnim poimenovanjem oblačilne dediščine. “Potem ko je bil lik dedka Mraza deležen celostne podobe, je kmalu dobil tudi modificirane preobleke. Njegova uniforma ni bila še poenotena, ampak se je dogajalo, da so v določenih okoliščinah, kjer niso imeli pristnega ovčjega kožuha z ornamenti na hrbtu, uporabili kakšen ženski krzneni plašč, ki so ga obrnili naokoli, ali pa so dedku Mrazu dali na glavo kakšno čudno kučmo, ne pa polhovko, in podobno,” je pojasnil etnolog.
Razglednice s podobo dedka Mraza, ki je bil na začetku pod močnim vplivom ideologije, so bile tudi vizualni marketinški korak, da se dedek Mraz uveljavi v prazničnem dogajanju meseca decembra. Istega leta – torej 1952 – so se skladno s podobo dedka Mraza v Ljubljani začeli tudi veliki sprevodi oziroma ulični spektakli, na katerih so sodelovala različna kostumirana pravljična bitja in živali. Hodili so v skupinah ali se vozili na okrašenih vozovih.
Sprevodi so bili paša za oči
Za likovno podobo sprevodov so poskrbeli takrat že uveljavljeni akademski slikarji in ilustratorji, ko so Bine Rogelj, Božo Kos in drugi. “Ritual dedka Mraza je bil del vzgoje v šolah, odvijali so se tudi ulični spektakli. V Ljubljani in v drugih mestih so bile povorke, vendar zlasti v Ljubljani so bili sprevodi prava paša za oči, otroci pa so jih z veseljem spremljali,” je za N1 dejal Bogataj.
Od kod je prišel dedek Mraz?
Za razliko od Miklavža, pri katerem ni poudarka na tem, od kod naj bi prišel, ampak le pride s svojim spremstvom, so duhovne razsežnosti dedka Mraza postavljene v pravljični okvir, kar je tudi eden izmed pogojev za obrednost uvedenega praznika. Te so izrazito slovenske in povezane z navedbami, da dedek Mraz prihaja iz pravljične dežele pod Triglavom – iz Zlatorogovega kraljestva.
“Oblast je imela ves čas v mislih lik, ki bo značilno slovenski, kar je pri vsej tej ideologiji pozitivna sestavina. In jasno, v zakladnici slovenskih pripovedi imamo Zlatoroga, čeprav vemo, da ni izrazito naš, ampak smo ga prevzeli iz širšega alpskega sveta. Drugi deli Jugoslavije tega niso poznali. Imeli so djeda Mraza, ampak zanje je bil to neki moški v kožuhu, ki je enkrat imel rdeče hlače, drugič rdečo kapo in podobno. Slovenci pa smo le gradili na podobi in ikonografiji ter pravljičnosti, ki je povezana s Slovenijo,” je še pojasnil etnolog Bogataj.
Tudi sprevodi dedka Mraza so bili postavljeni v pravljični okvir. “Pravljični prizori so bili upodobljeni na velikih vozovih ob sprevodih, vmes pa so korakale različno tematsko oblečene čete (snežakov, snežink, medvedov …). Te čete so tvorili otroci, ki so celo dobili teden dni prosto od pouka, saj so hodili na vaje pred povorko. Z leti so sicer te postajale vedno bolj siromašne, saj je začelo primanjkovati denarja. Na koncu se je denimo dedek Mraz pripeljal kar v džipu jugoslovanske armade, tudi spremstvo je bilo vedno bolj okrnjeno,” je izpostavil sogovornik.
Dedek Mraz prinaša darove, ne darila
Glavna značilnost tako Miklavža kot Božička in dedka Mraza pa je to, da ob svojem obisku “pridnim otrokom” prinašajo darove. Pri tem je pomembno razlikovanje med darom in darilom.
Kot je poudaril etnolog Bogataj, je dar drobna pozornost, rezultat delovanja naravnega okolja ob sodelovanju človeka, njegovega znanja in njegovega gospodarskega prizadevanja. To so jabolka, hruške, suho sadje, orehi, lešniki … “Darila pa so vse mogoče neumnosti sodobnega sveta, takšne ali drugačne igrače,” je kritično dodal Bogataj.
Dedek Mraz slovenske otroke po tradiciji sicer obišče v zadnjem tednu decembra oziroma v noči z 31. decembra na 1. januar.
Tako kot ni naključna celostna podoba njegovega lika, ni naključen niti datum njegovega obiska. “Treba je bilo najti kompromis. Če je Miklavž na začetku decembra, Božiček na božični večer, je ostal še dedek Mraz, ki pa je moral biti izrazito profanega značaja, torej za razliko od Miklavža in Božička ni smel biti povezan z nobeno religijo. In kot nalašč so tukaj zadnji dnevi starega oziroma prvi dnevi novega leta,” je še za N1 razložil etnolog dr. Janez Bogataj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje