Menu Item
Slovenske osnovne in srednje šole pravil oblačenja praktično nimajo, če jih že imajo, so ta napisana zelo nedoločno – "za vzgojno-izobraževalni proces je treba biti primerno oblečen". Ampak kaj je primerno?
Trinajsta beograjska gimnazija je dijake pred začetkom novega šolskega leta seznanila s kodeksom oblačenja. Oblikovala je celo plakate, s katerimi je seznanila srednješolce, kaj je prepovedano.
Kot je zapisala v obvestilu, objavljenem na šolski spletni strani, je v šolo prepovedano priti nedostojno oblečen, kar pomeni “v kratkih ali bermuda hlačah, mini krilih, pajkicah, športnih copatih, kratkih majicah z odkritim trebuhom in majicah brez rokavov”. Prepovedala je tudi puloverje s kapuco.
Dodala je še, da bodo dijaki, ki bodo v šolo prišli nedostojno oblečeni, najprej dvakrat opozorjeni, potem pa jim bodo znižali oceno iz vedenja.
Pravila oblačenja, ki so jih sprejeli na beograjski gimnaziji, so seveda izzvala buren odziv v javnosti. Številni odločitev podpirajo, spet drugi ne vidijo težav v nošenju trenirk, pajkic in puloverjih s kapuco.
“Spoštovanje izkazujemo z odnosom do soljudi, ne z oblačili”
V Sloveniji imajo medtem osnovnošolci in srednješolci pri izbiri oblačil, ki jih nosijo v času vzgojno-izobraževalnega procesa, vso svobodo – meje postavljajo (ali pa jih ne) predvsem starši. V vzgojnih načrtih nekaterih šol, na primer Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani, je sicer napisano, da morajo učenci in učenke k pouku prihajati primerno oblečeni, a presoja, kaj je primerno in kaj ne, se zgodi že doma.
Tudi na Osnovni šoli Neznanih talcev v Dravogradu v šolskih pravilih, hišnem redu ali vzgojnem načrtu ne določajo pravil oblačenja ali ličenja, je za N1 povedala nekdanja ravnateljica šole, sicer pa učiteljica geografije, zgodovine in etike Marjeta Podgoršek Rek.
Čeprav so se pred leti skupaj s starši lotili prenove šolskih pravil, so kar hitro ugotovili, da se pogledi na to, kaj je primerno in kaj ne, razlikujejo tako pri starših kot pri učiteljih. Tako so v šolska pravila na koncu zapisali, da je odgovornost učencev, da spoštujejo pravice drugih na šoli, imajo spoštljiv in strpen odnos do individualnosti, človeškega dostojanstva, etične pripadnosti, veroizpovedi, rase in spola.
Medtem ko na beograjski gimnaziji, na kateri so sprejeli pravila oblačenja, izhajajo iz tega, da s primernim oblačenjem dijaki in dijakinje izkazujejo spoštovanje do izobraževalne ustanove, Podgoršek Rek meni, da je bolj pomembno, da se otroci in najstniki v oblačilih počutijo dobro. “Oblačila so pomemben del individualnosti – lahko nam dajo samozavest ali pa se zaradi njih ne počutimo dobro. Spoštovanje pa izkazujemo z odnosom do soljudi, ne z oblačili,” je dejala.
Učitelji in profesorji v svoji delovni dobi učijo številne generacije, zato lahko iz prve roke vidijo, kako se te med sabo razlikujejo. Kot je povedala sogovornica z dravograjske osnovne šole, je najbolj opazna sprememba ta, da lahko danes tudi v šoli opazimo več odkrite kože (na primer topi, ki ne pokrijejo trebuha).
“Velikokrat se pogovarjam s starši, ki so še posebej nemočni pri dekletih. Doma se oblečejo in ne naličijo, v torbah pa s sabo prinesejo rezervna oblačila ali pa si slečejo zgornje dele, nato pa se med odmori naličijo v toaletnih prostorih,” je opisala.
Večjih težav z oblačenjem otrok na šoli sicer nimajo, kar Podgoršek Rek pripisuje tudi temu, da je šola podeželska. “Po navadi se o primernosti oblačenja in ličenja pogovorimo na kakšni razredni uri, a na splošno, ne poimensko. To, kaj je primerno za določeno starost, je odvisno predvsem od staršev, na šolah pa smo učitelji tisti, ki lahko dajemo zgled. Institucija ni tista, ki lahko določa primernost oblačil in videza, še posebej ne v današnjih časih, ko smo vsi na družbenih omrežjih in del globalnega sveta,” je še dodala.
Škofijska gimnazija s pravili, druge šole brez
O pravilih oblačenja smo govorili tudi z več ravnatelji srednjih šol, izkazalo pa se je, da dijakov in dijakinj pri tem v večini primerov ne omejujejo.
Kot je za N1 dejal ravnatelj ljubljanske poljanske gimnazije Srečko Zgaga, so mladi vedno poskušali premikati meje, tako z oblačenjem, ličenjem kot tudi vedenjem, zato današnje generacije niso izjema. “Na šoli se trudimo razvijati dobre medosebne odnose in se ob zunanje načine izražanja individualnosti ne obregamo,” je dodal. Tudi Zgaga pa meni, da je okoliščinam in priložnosti primerno oblačenje odvisno predvsem od vzgoje.
Tudi na gimnaziji Ledina nimajo pravil oblačenja, niti ne načrtujejo njihove uvedbe. Kot je ravnatelj Roman Vogrinc zapisal v kratkem odgovoru, je uniformiranost družbe v nasprotju s poslanstvom šole – “razvijanjem in spodbujanjem vseh različnosti potencialov”.
Obrnili smo se tudi na Škofijsko klasično gimnazijo, na kateri so nam pojasnili, da se o oblačenju z dijakinjami in dijaki pogovarjajo, v navezi pa so tudi s starši.
7. člen hišnih pravil škofijske klasične gimnazije določa, da morajo biti vsi v šoli urejeni in dostojno oblečeni. “Kot urejeno in dostojno razumemo, da smo čisti, da imamo pokrita ramena, stegna, popke in dekolte. Da so hlače in krila primerno dolgi. Vsakršno razkazovanje telesa ne sodi v šolski prostor. Svetujem vam, da razmislite tudi glede ličil. Manj je v življenju velikokrat več,” je v pismu, ki ga je ob začetku šolskega leta naslovil na dijake, dijakinje in starše, zapisal ravnatelj Rihard Režek.
V pismu je v nagovoru dijakinjam in dijakom dodal, da ne pričakuje in si ne želi, da bi bili oblečeni kot babice in dedki, temveč da pričakuje, da so pri izbiri oblačil spoštljivi do sebe in drugih.
“Prepričan sem, da imate vgrajen notranji kompas, ki vam ob pogledu v ogledalo pred odhodom v šolo sporoči, ali ste primerno oblečeni ali ne. Pri tem vam je lahko v pomoč tudi odgovor na vprašanje, ali bi vas delodajalec zaposlil, če bi tako oblečeni prišli na delovno mesto. Če je odgovor pritrdilen, si odgovorite še, ali si želite za takšnega delodajalca delati. Verjamem, da boste zmogli izbrati primerno,” je zapisal. Ob tem je napovedal, da bodo na to temo organizirali tudi delavnico v 2. letniku.
Šolskim uniformam uniformiran ne
Ko se dotaknemo oblačenja v šolah, ne moremo mimo šolskih uniform, a sogovorniki so soglasni: uvedbe uniform ne podpirajo.
Ravnatelj poljanske gimnazije Zgaga meni, da uniforme socialnih razlik ne bi odpravile, individualnost pa bi se še vedno kazala s pomočjo modnih dodatkov in nakita, nekdanja ravnateljica dravograjske osnovne šole pa pravi, da uniforme niso del naše kulture.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje