Menu Item
Prvi premik ure pri nas danes zveni kot dobra stara jugoslovanska komedija, čeprav marsikomu takrat ni bilo prav nič smešno.
V noči na nedeljo bomo ob treh zjutraj ure premaknili za eno uro nazaj in prešli na zimski čas.
Na vseh telefonih in na marsikateri uri se bo to zgodilo avtomatsko. Razen tega, da bo nekaj časa zjutraj malce prej svetlo in popoldne oziroma zvečer malce prej temno, premika skorajda ne bomo zaznali. Ni pa bilo vedno tako.
Kazalce na poletni oziroma nazaj na zimski čas premikamo že dobrih 40 let. Prvič smo v Sloveniji in celotni takratni Jugoslaviji kazalce premikali 27. marca 1983, in sicer na poletni čas. Odločitev o uvedbi poletnega časa je namreč sprejela skupščina SFRJ novembra leto prej z zakonom o računanju časa. Za to so se v Jugoslaviji odločili po zgledu mnogih zahodnih držav, ki so poletni čas uvedle kot enega od odgovorov na energetsko krizo, ki je Zahod prizadela v 70. letih preteklega stoletja, Jugoslavijo pa v nekaj blažji obliki slabo desetletje kasneje. Cilj uvedbe poletnega časa je bil bolje izkoristiti dnevno svetlobo in zmanjšati porabo energije. Vendar se Jugoslavija (in z njo tudi Slovenija) na to ni dobro pripravila.
Nekateri so čakali do 2. ure zjutraj, da bi premaknili kazalce
Premik kazalcev je povzročil veliko zmede, zamud, lahko bi rekli precejšen kaos.
Nekaj je k temu zagotovo prispevalo dejstvo, da ljudje premikanja kazalcev niso bili vajeni in da informacijski sistemi niso bili tako razviti kot danes. Zato mnogi o premiku ure ali niso bili obveščeni ali pa niso natančno vedeli, kdaj in kako naj bi urne kazalce premaknili. Ali pa so na to pozabili. Poleg tega je bila večina ur analogna – s kazalci, ki jih je bilo treba fizično premakniti, pa tudi digitalne ure, ki so bile takrat “zadnji krik mode”, samodejnega prestavljanja časa niso imele programiranega, in to je po svoje prispevalo k zmedi. Nič neobičajnega ni bilo, da so bile nekatere ure nastavljene na novi (poletni) čas, druge pa so še nekaj časa kazale zimskega.
Ker je zakon že takrat določal, da se ura uradno spremeni med 2. in 3. uro ponoči, so nekateri celo v resnici čakali do dveh zjutraj in šele takrat kazalce premikali naprej oziroma nazaj. Nekateri pa so vse skupaj prespali in se na premik spomnili šele naslednji dan, ko so že zamudili v službo.
Premikanje voznih redov, delovnega časa, začetka pouka …
Velika zmeda je zavladala tudi pri logistiki, posebej v javnem prometu.
Ljudje niso bili prepričani, ali vozni redi vlakov in avtobusov veljajo “po novi” ali “po stari uri”. Poleg tega so nekateri prevozniki (tudi železniški) z uvedbo novega časa spremenili tudi vozne rede, vendar je vse skupaj bilo milo rečeno precej neusklajeno. Zavladala je popolna zmeda, saj mnogi potniki o tem niso bili obveščeni ali pa so imeli napačne informacije o odhodih in prihodih vlakov ali avtobusov. V nekaterih primerih te informacije niso imeli niti vozniki avtobusov. Zato so mnogi ljudje zamujali v službo ali šolo ali pa so prišli tja prehitro. Poleg tega so celo nekatere službe in šole premikale začetke delovnega časa, kar je seveda povzročilo dodatne težave in zmedo.
Z današnjega zornega kota vse skupaj zveni kot kakšna dobra stara jugoslovanska komedija, čeprav ljudem takrat vse skupaj ni bilo prav nič smešno.
Ljudje so imeli mešane občutke o premikanju časa. Prehod na poletni čas je marsikoga spravil iz ritma, kar je povzročalo utrujenost, težave s spanjem in zmanjšano storilnost, predvsem v zgodnjih jutranjih urah. Mnogi so še leta ob prehodu na poletni čas računali, koliko je ura “po starem” ali “po soncu”.
Težave s premikanjem ure so trajale kar nekaj let, čeprav so sčasoma postale manjše in življenje se je prilagodilo ritmu poletnega in zimskega časa, čeprav vsem to ni bilo všeč. Nekateri namreč premikanje ure dvakrat na leto občutijo močneje kot drugi, pa tudi nekateri znanstveniki opozarjajo, da predvsem uvajanje poletnega časa naj ne bi vplivalo dobro na človekovo počutje, o čemer smo že pisali.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje