Menu Item
Domnevnega sostorilca v zadevi Tekačevo naj bi izdale biološke sledi na maskirni kapi, ki so jo preiskovalci našli leta 1997 na kraju zločina. Takratne metode analiziranja bioloških sledi niso omogočale, da bi s kape lahko pridobili DNK vzorec, a v 25 letih je tehnologija napredovala, kriminalistom pa omogočila preboj. Kako? Pogovarjali smo se z Gregorjem Ključevškom, višjim kriminalističnim inšpektorjem specialistom in vodjo oddelka za biološke preiskave v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju.
Po 25 letih in treh ponovljenih sojenjih (do zdaj) edinemu osumljencu Kristijanu Kameniku zadeva Tekačevo dobiva nov preobrat. Celjsko tožilstvo je namreč na sodišče vložilo zahtevo za preiskavo zoper sostorilca, 56-letnega hrvaškega državljana. Kriminalisti so mu na sled prišli z uporabo najsodobnejše tehnologije za analizo bioloških sledi, ki so jih leta 1997 našli na maskirni kapi (izdelani iz rokava puloverja) na kraju štirikratnega umora.
Kako? Pogovarjali smo se z Gregorjem Ključevškom, višjim kriminalističnim inšpektorjem specialistom in vodjo oddelka za biološke preiskave v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, kjer so ponovno analizirali originalno in kar 25 let zamrznjeno DNK iz kraja zločina.
“Ena bistvenih komponent je, da kriminalisti, policisti oziroma tehniki na terenu zavarujejo sledi,” je za N1 povedal Ključevšek. Nato vzorec predajo v analizo Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju. Preiskave DNK so začeli opravljati leta 1996, torej komaj leto pred tem, ko so bili v stanovanjski hiši Tekačevo 9 na grozovit način umorjeni zakonca Štefan in Frančiška Poharc ter njuni podnajemnici Helena in njena komaj 17-letna hčerka Viktorija Krošlin.
“Zlati standard izolacije DNK je bila organska izolacija, ki je že vrsto let enaka. Gre za način izolacije z uporabo zdravju precej škodljivih kemikalij, denimo fenol-kloroforma.” Na tak način v laboratorijih iz vzorca izolirajo izključno DNK. “Če se je takrat to delalo ročno, je danes proces avtomatiziran, saj to počne robot z uporabo magnetnih delcev.” Proces izolacije zdravju ni škodljiv, v laboratoriju pa izolacija DNK teče hitreje, saj lahko hkrati analizirajo več vzorcev, je pojasnil Ključevšek. A to v zadevi Tekačevo ni bil razlog za preboj.
Poleg avtomatizacije je namreč napredovalo tudi pomnoževanje izolirane DNK oziroma posameznih odsekov na DNK. “Za pomnoževanje uporabljamo tako imenovane kite, ki so skozi leta postali vedno bolj občutljivi. Povedano drugače: za pozitiven rezultat potrebujejo manjšo količino DNK, ponudijo pa vedno več informacij. Na koncu kot rezultat namreč dobimo nabor številk, čemur rečemo STR profil. In ta kombinacija številk je unikatna za vsakega posameznika, razen za enojajčna dvojčka, ki imata enak profil STR. Ti kiti pa nam zdaj ponudijo več številk, saj je analiziranih več področij DNK, kot leta 1997. To pomeni, da če bi bila neka izolirana DNK zelo uničena, hkrati pa bi ostajali neki krajši fragmenti, bi lahko, ker je postopek tako napredoval, tudi s temi kratkimi fragmenti že dobili uporaben rezultat za primerjavo z osumljenci.”
Izolirano DNK v zadevi Tekačevo so imeli v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju shranjeno 25 let. Zaradi razvoja novih kitov so se odločili, da bodo izolirano DNK iz leta 1997 še enkrat poskusili pomnožiti, da bi dobili boljše informacije. “Dejstvo, da je izolirana DNK četrt stoletja čakala v zamrzovalniku, na zanesljivost ne vpliva. Če že, jo lahko poškoduje postopek zamrzovanja in odtaljevanja. Ta lahko naredi še največ škode, ampak kot rečeno, ker imamo bolj občutljive kite, na tak način vseeno lahko dobimo uporabne informacije.”
Gre sicer za le enega izmed več na kraju zločina najdenih bioloških sledi različnih oseb. Poleg maskirne kape, narejene iz rokavov puloverja, so preiskovalci v bližini zločina našli tudi pulover, na obeh pa tudi več različnih las. Biološke sledi na najdenih predmetih niso pripadale nobeni izmed štirih umorjenih oseb niti Kristijanu Kameniku. Lasje naj bi pripadali najmanj dvema različnima osebama, ki pa naj bi bili v sorodu. Na rokavu so bile najdene biološke sledi tretje osebe moškega spola.
Z analizo do petkrat več informacij kot pred četrt stoletja
Ključevšek je pojasnil, da analiza poteka tako, da je vsak pomnožen fragment označen z barvo. “To je na mikronivoju, DNK je namreč majhna.” Te barve pa bere posebna naprava, ki je v času zločina v Tekačevem še ni bilo. Takrat pomnoženi fragmenti niti niso bili označeni z barvami, zaznali pa so jih na drugačen način. Zdaj je tehnologija napredovala do te mere, da lahko naprava bere kar šest barv naenkrat. “In s tem avtomatsko pomeni vsaj petkrat toliko informacij, kot si jih dobil takrat. Takrat si dobil podatek iz štirih področij, zdaj jih lahko dobimo iz 21. Kar je prednost, saj to pomeni večjo zanesljivost ujemanja z neko osebo.”
Letno v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju analizirajo okoli 10.000 DNK vzorcev, analize tako kot v primeru Tekačevo redko ponavljajo. “Če kriminalist, ki vodi postopek, ne pride nikamor s tistim, kar ima, se lahko odloči tudi za ponovno analizo. Vendar ker te nove kite uporabljamo že kar nekaj časa, ima to smisel le, če gre za zelo stare primere, ko je bila prvotna analiza opravljena z občutno starejšimi kiti. Zato je v primeru Tekačevo prišlo do takšnega preskoka.”
Da bi prišli storilcu na sled, veliko vlogo igra sodelovanje s tujimi varnostnimi organi in njihovimi laboratoriji. V zadevi Tekačevo denimo so si po ponovljeni analizi bioloških sledi DNK profile izmenjali z Republiko Hrvaško in prišli do ujemanja DNK na maskirni maski s hrvaškim državljanom. Ta je bil že večkrat obravnavan in obsojen zaradi kaznivih dejanj, tudi zaradi kaznivega dejanja ropa.
“Slovenija je podpisala Prümsko pogodbo o izmenjavi informacij med organi, ki so odgovorni za preprečevanje in preiskovanje kaznivih dejanj. To pomeni, da si izmenjujemo rezultate analiz z vsemi državami, ki so podpisnice te pogodbe. Na primer: če je na Hrvaškem neka oseba storila kaznivo dejanje, so ji pristojni odvzeli vzorec, ga analizirali in vnesli v sistem, kjer avtomatizem preverja ujemanja.” Če do slednjega pride, je razložil Ključevšek, sistem to avtomatsko javi, Slovenija pa v tem primeru Hrvaško le še zaprosi za podatke o konkretni osebi. “Potem se vsaka država posebej odloča, ali lahko glede na zakonsko podlago te podatke posreduje ali ne.” Slovenija te podatke trenutno izmenjuje s 23 državami.
Če oseba ni v bazi podatkov lahko v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju z analizo ugotovijo, ali DNK pripada ženski ali moškemu. Obstajajo sicer postopki, s katerimi bi lahko določili tudi barvo oči ali las, vendar ta metoda ni 100-odstotno zanesljiva in je v laboratoriju ne izvajajo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje