Menu Item
Letošnji projekt Plaktivat državljane po Sloveniji spodbuja k zavedanju, da je diskriminacija, čeprav je prepovedana, navzoča na vsakem koraku. "Velikokrat jo najraje pometemo pod preprogo ali pa jo preoblečemo v šalo in ob njej zamahnemo z roko. Vendar diskriminacija nikoli ni in ne sme postati nekaj sprejemljivega," je dejala Emina Halilović, ki je skupaj z Lenartom Slabetom na letošnjem 14. natečaju s plakati pokazala na diskriminacijo Balkancev.
Če ste se v zadnjih dveh mesecih sprehodili po mestnih središčih, ste verjetno opazili serijo provokativnih plakatov. Gre za družbeno akcijo projekta Plaktivat, ki kreativce spodbuja k odzivu na pereče teme. V 14. natečaju so v središče pozornosti postavili diskriminacijo.
Žirija se je odločila, da letos zmagovalca ne bo razglasila, saj noben plakat ni izpolnjeval najvišjih kriterijev. Izbrala pa je deset finalistov. Njihova dela bodo do konca marca predstavljena na Tam-Tamovih plakatnih mestih po vsej Sloveniji.
Po navedbah Tam-Tam Inštituta želijo z akcijo spodbuditi zavedanje, da je diskriminacija, čeprav je prepovedana, navzoča na vsakem koraku. “Diskriminacija se vedno znova pojavlja kljub prizadevanjem za njeno izkoreninjenje. Zato je treba javnost neprestano informirati in ozaveščati, kaj sploh je diskriminacija. Žrtve prepogosto o negativnih izkušnjah nočejo govoriti ali pa diskriminacije sploh ne prepoznajo oziroma jo opravičujejo kot povsem običajno in splošno sprejeto ravnanje. Treba se je postaviti v aktivno pozicijo: žrtve niso samo tisti, ki so neposredno diskriminirani, temveč diskriminacija uničuje tudi družbo, v kateri se odvija. Družba, ki izključuje namesto vključuje, zagotovo nima prihodnosti,” so opozorili.
Intervju z izredno profesorico na Fakulteti za družbene vede Mojco Pajnik o pomembnosti družbenih akcij, ki razstirajo problematiko diskriminacije, si preberete v članku z naslovom “Južnjaki”, ženske, diskriminacija, stereotipi – v kakšni družbi živimo?
”Provokacija je nujna, ko je govor o relevantnem sporočilu”
Na letošnjem natečaju je sodeloval tudi kreativni tim, ki ga sestavljata Emina Halilović in Lenart Slabe. O diskriminaciji sta se izrazila skozi osebno izkušnjo. “V ospredje sem postavila tri konkretne izkušnje – nekakšno lastno retrospektivo, ki se stopnjuje in vključuje bolj ali manj šaljiv stereotip, zaplankano predvidevanje ter direktno in pravzaprav žaljivo diskriminacijo,” je o idejah za oblikovno zasnovo za N1 spregovorila Halilović.
Slabe in Halilović sta diskriminacijo prikazala skozi stereotipizacijo posameznikov, ki prihajajo ali izvirajo iz držav nekdanje Jugoslavije. “Ko sem Lenartu razkrila svojo idejo, je sledil kratek premor, potem pa navdušenje. To se pozna tudi pri oblikovanju, saj sva imela zelo poenoteno vizijo. Plakati so tako surovi, ‘trashy’, razštelani. Točno taki, kot je percepcija čefurske estetike, ki menda ne seže dlje od fužinskih fast food menijev in pristopa ‘sve mi boje dobro stoje’,” je dejala Halilović.
‘Kako poslušaš Metallico, če si čefur’, ‘Kako je tvoja mama odvetnica, če si Bosanka’, ‘Kako ne ješ mesa, če si od dol,’ se glasijo sporočila njunih provokativnih plakatov. Halilović meni, da je provokacija dobrodošla, če gre za relevantno sporočilo, ki izhaja iz neke splošne ali osebne življenjske resnice, če je družbeno kritična in se ne spogleduje s politično korektnostjo.
“Pravzaprav je provokacija nujna, saj lahko šele takrat govorimo o konstruktivni kritiki in spodbujanju k razmisleku ali debati. Živimo v času, ko oblike diskriminacije niso več tako tihi spremljevalec vsakdana, saj zlasti družbena omrežja prenesejo marsikaj. Velikokrat jo najraje pometemo pod preprogo ali pa jo preoblečemo v šalo in ob njej zamahnemo z roko. Vendar diskriminacija nikoli ni in ne sme postati nekaj sprejemljivega. Navidezna šala ne sme postati izgovor za posmeh,” je dejala Halilović.
Po njeni oceni so plakati učinkoviti ravno zato, ker prikazujejo (grdo) realnost diskriminacije, razbijajo sprenevedanja in nas potiskajo iz cone udobja. “Poslanstvo tovrstnih plakatov ni, da so lepi ali zgolj estetsko izpopolnjeni in ‘prijazni’, saj je funkcija plakata, ki v prvi vrsti komunicira, da je relevanten, da te nagovori in spodbudi k razmisleku. Če je problematika za družbo provokativna, mora biti tak tudi plakat, ki jo polemizira. Premikati mora meje. Ne smemo se namreč obrniti stran, ko nam nekdo nastavi ogledalo,” je še ocenila avtorica.
Ljudje so se počutili slišane
Na vprašanje, kako gledata na tveganje, da bi ljudje hiteli mimo plakatov, ne da bi jih opazili ali razumeli njihove sporočilnosti, je Halilović pojasnila, da sta na to s Slabetom precej hitro dobila odgovor.
“Plakate sva namreč objavila tudi na svojih profilih družbenih omrežij, kjer je bil odziv neverjeten. Objave so doživele več kot dvesto delitev in več kot tisoč všečkov. Dobila sva ogromno sporočil, v katerih so prijatelji in popolni neznanci z nama delili osebne izkušnje na temo diskriminacije. Veliko je bilo tudi zahval, ker sva si drznila na glas povedati zgodbe, o katerih se po navadi molči. Ljudje so se počutili slišane. Nekatere zgodbe so bile tako presunljive, da sva ponudila plakate s praznimi polji, kjer so lahko posamezniki vpisali svoje izkušnje,” je povedala Halilović.
Po njenih besedah so bili ti neverjetno dobro sprejeti in nastala je prava (viralna) aktivacija na temo diskriminacije. Zato avtorja ne skrbi, da bi bilo njuno sporočilo napačno razumljeno. “To je sicer lahko hitro izgovor, da plakate razumemo po svoje in jih namesto kot orodje uporabimo kot orožje. Vendar takšna nevarnost vedno obstaja, ko se lotiš take teme,” je še dodala Halilović.
Nekaj letošnjih plakatov problematizira tudi diskriminatoren položaj ženske v družbi, seksizem in odnos do oseb, ki so žrtve diskriminacij. Vse plakate si lahko pogledate v galeriji spodaj:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje