Kako so na Barju živeli koliščarji in kakšna bivališča so imeli (VIDEO)

"Ne vemo, od kod so prišli, niti kam so odšli," a dejstvo je, da so se koliščarji po 4.700 letih na Ljubljansko barje vrnili. Vsaj metaforično. Občina Ig je namreč po več desetletjih prizadevanj zgradila tri milijone težak projekt, ki vključuje tudi kolišča v naravni velikosti in v realnem tlorisu. V prazgodovino je skočila tudi ekipa N1.

Le kratek sprehod po leseni poti na kolih prek mokrotnih travnikov Ljubljanskega barja je bil dovolj, da smo se z ekipo vrnili 4.700 let v preteklost, v prazgodovino. Ob sotočju Želimeljščice in Iščice je pod strogim nadzorom arheologov in arhitektov zrasla koliščarska vas v naravni velikosti in realnem tlorisu. “Za vzor so vzeli bližnje kolišče z imenom Parte-Iščica, ki so ga dejansko našli v naravi,” je pojasnila Maja Zupančič, strokovna sodelavka za turizem na Občini Ig.

Kako je videti skok v prazgodovino, si oglejte v reportaži na vrhu članka.

Prav na omenjenem kolišču so namreč med arheološkimi izkopavanji konec 70. in v začetku 80. let minulega stoletja našli celoten tloris objekta, ki je bil sestavljen iz treh vrst navpično zabitih kolov. “Arhitektura koliščarske vasi je torej zelo premišljena,” je pojasnila Zupančič. Od temeljev do kritine, prav noben (gradbeni) element tam ni po naključju: strehe so slamnate, stene narejene iz prepletenih vej, nato pa zamazane z glino. Natančno tako, kot naj bi svoja bivališča gradili koliščarji.

koliščarji, občina ig, koliščarska vas — Denis Sadiković/N1

Dve bivalni enoti sta nedokončani, pa ne zato, ker bi za tri milijone težak projekt zmanjkalo denarja, arhitekti in arheologi so želeli obiskovalcem pokazati, kako so hiše na kolih zgrajene, kakšna je njihova konstrukcija.

“Smo imeli pa precej težav najti gradbinca, ki bo znal graditi tako, kot so to počeli pred več tisoč leti,” je priznala naša sogovornica. Projekt jim je še dodatno oteževala epidemija covida-19, zaradi katere je bilo pravi material, ki je bil iz dneva v dan dražji, težko najti.

Kolišča na Ljubljanskem barju so od leta 2011 vpisana tudi na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.

Ena redkih stvari, ki je prirejena sodobnemu času, je širina kolov, na katerih hišice stojijo. “V času koliščarjev so bili koli debeli 10 centimetrov, naši so precej debelejši. Drugače žal ni šlo, saj smo morali upoštevati današnje gradbene standarde, predvsem pa statiko, saj si obiskovalci lahko ogledajo tudi notranjost hiš,” je pojasnila Zupančič.

V vsakem objektu je namreč predstavljena dejavnost, s katero so se koliščarji dejansko ukvarjali. Lončarstvo, metalurgija in tkalstvo.

O tem, kako povezani z naravo so bili koliščarji, ki še danes odpirajo številna vprašanja, pričajo tudi replike orožja in orodja iz kosti, poznali so ječmen, pšenico, gojili lan. “Iz skoraj vsega, kar so našli v naravi, so znali nekaj narediti,” je povedala.

Originalne in tisočletja stare predmete je občina Ig razstavila v stavbi Morostig, kjer je mogoče videti od prazgodovinskega žvečilnega gumija do (razbite) pasje lobanje, kar dokazuje, da je štirinožni prijatelj koliščarjem najverjetneje služil kot čuvaj, včasih celo kot hrana. Več v posnetku spodaj.

Koliščarsko naselje in razstavo je za javnost odprta ob koncih tedna in praznikih. Razstavni prostor Morostig je odprt med 10. in 18. uro, vodeni ogledi hiš na kolih pa so ob 10.30, 12.00, 13.30, 15.00 in 16.30. Cena vstopnice za odraslo osebo je 12 evrov, za otroke, študente in upokojence pa 8 evrov.