Kako sta "gverilska arheologa" razkrila izjemno skrivnost na Krasu

Pred kratkim smo poročali o izjemnem arheološkem odkritju na Krasu.

Arheologa dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, izredni profesor na oddelku za arheologojo Filozofske fakultete v Ljubljani in dr. Tomaž Fabec iz Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine sta namreč odkrila doslej nezane kamnite strukture.

Gre za nizke zidove, dolge od več sto metrov do več kilometrov, oblikovane v obliki lijaka ali črke "V", ki so jih zgradili takratni "Kraševci" in jih uporabljali za skupinski lov na divje živali.

Odkritje je izjemnega pomena tudi zato, ker je prvo tovrstno v Evropi.

Dr. Mlekuž, v prvih poročilih o vajinem odkritju je bilo zapisano, da sta do njega prišla naključno. Kako se je to zgodilo?

Ni šlo povsem za naključje, ampak za rezultat daljšega, intenzivnega raziskovanja Krasa.

S Tomažem sva sošolca, prijatelja in v času odkritja tudi sodelavca na Centru za preventivno arheologijo CPA.

Oba že dolgo povezuje zanimanje za Kras, ki ga raziskujeva že od konca študija, moj doktorat je bil posvečen neolitskemu pašništvu, Tomažev pa prazgodovinskemu izsekavanju in požiganju gozda, kot ga prepoznamo v plasteh vrtač. Tomaž je tudi domačin, Kraševec iz Mavhinj pri Sesljanu.

Med pripravo članka o razvoju kraške krajine v prazgodovini sva pregledovala lidarske posnetke in kartirala arheološke strukture, večinoma gradišča, gomile, groblje ter mejne in zaporne zidove bronastodobnih skupnosti (2000–1000 pr. n. št.).

Pri tem sva naletela na dolg zid nenavadne oblike, ki ga nisva znala nikakor umestiti ali interpretirati. Izstopal je in preprosto ni spadal v bronastodobno krajino, kakršno poznamo.

Odločila sva se, da ga greva pogledat na teren.

Zid sva prehodila, in čedalje bolj nama je bilo jasno, da gre za strukturo, ki sva jo poznala le iz literature, iz Bližnjega vzhoda, za past za živali, tako imenovani desert kite.

To so velike kamnite strukture v obliki lijaka, zgrajene v puščavskih območjih Bližnjega vzhoda, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za skupinski lov na gazele, z dolgimi nizkimi zidovi so usmerjale črede divjih živali proti ožjemu delu, kjer jih je čakala past.

Da nekaj podobnega obstaja tudi tukaj, je bil šok in presenečenje hkrati, a ta razlaga se je ponujala kot edina logična za to, kar sva videla.

Kdaj se vama je "posvetilo", da gre za kamnite strukture namenjene lovu?

Posvetilo se nama je že, ko sva prišla do prve pasti: zidova sta se zoževala v lijak, ki je vodil proti robu vrtače, pod njim pa je ležala velika kamnita konstrukcija – ograda.

Ko sva enako razporeditev prepoznala še pri drugi in nato tretji pasti, je postalo jasno, da gre za ponavljajoč vzorec in da je razlaga pravzaprav edina logična. Ta trenutek spoznanja se je zgodil že na prvem terenskem ogledu.

Ker takšnih struktur v Evropi doslej niso poznali, si nisva mogla privoščiti prenagljene interpretacije.

Odločila sva se, da stvar raziskujeva sama, temeljito in previdno, dokler ne bova povsem prepričana, kaj gledava.

Nekateri teh zidov so dolgi tudi več kilometrov.

Da, gre za dolge, nizke suhozidne strukture, zgrajene iz velikih, močno preperelih apnenčastih kamnov. Sestavljene so iz dveh zidov v obliki črke V, ki ležita na pobočju in se spuščata proti ožjemu delu nižje v dolini.

Zidovi se natančno prilagajajo kraški topografiji, grebene in sedla, obkrožajo kotanje ter se spuščajo proti najnižji točki, kjer se skriva glavna past.

Dve večji konstrukciji imata tudi stranska kraka, ki prestrezata živali, če bi poskušale pobegniti iz glavnega lijaka.

Najdaljša past ima skoraj 4 km dolge zidove, najmanjša okoli 550 m.

Živali so gnali od širšega proti ožjemu delu, kjer se zidova zožita v lijak, ta pa se konča s pastjo – kvadratno suhozidno konstrukcijo s stranico približno osem do deset metrov, zgrajeno pod skalno steno ali ob robu vrtače.

Ta prostor deluje kot globoka, skoraj jami podobna past, v katero so živali padle z vrha lijaka.

V kakšnem časovnem obdobju so jih gradili?

Datacija je najbolj problematičen del te študije. Da bi ugotovila starost, sva z radiokarbonsko metodo datirala nekaj koščkov oglja, najdenih znotraj kvadratne ograde v spodnji pasti.

Najstarejši datum kaže na bronasto dobo, približno 1500 let pr. n. št. Težava pa je v tem, da je oglje iz plasti, ki se je naložila po tem, ko je bila past že opuščena, torej so strukture starejše od bronaste dobe.

Za oceno, kdaj so bile pasti dejansko v uporabi, se morava zato opirati na posredne dokaze.

Prvi je okoljski: takšne pasti so lahko delovale le v odprti krajini, ne v gozdu. Kras pa je po koncu ledene dobe (po letu 10.000 pr. n. št.) precej hitro porasel gozd.

To pomeni, da so morale pasti nastati prej, ob koncu ledene dobe, ko je bil Kras še odprta planjava.

Drugi dokaz prihaja iz arheoloških najdišč, ki kažejo, da je bil lov, predvsem na jelene, najpomembnejši prav v mezolitiku (med 10.000 in 6000 pr. n. št.), medtem ko z neolitikom in bronasto dobo ta vloga hitro upada, ko prevladajo pastirstvo in drobnica.

Takšne velike lovske strukture v svetu pastirjev nimajo več smisla. Zato meniva, da pasti izvirajo iz obdobja med približno 10.000 in 8000 leti pr. n. št.

Kako visoki so bili ti zidovi?

Z laserskim skeniranjem ruševin sva poskusila rekonstruirati izvirno višino zidov. Ti so bili široki približno en meter in visoki do enega metra, torej razmeroma nizki.

Na prvi pogled se zdi, da bi odrasel jelen tak zid zlahka preskočil, kar tudi drži.

Toda pasti so temeljile na vedenjskem odzivu črednih živali: v paniki se čreda ne razprši in ne preskakuje ovir, temveč teče vzdolž njih.

V kombinaciji s črednim vedenjem in izogibanjem neznanim strukturam to ustvarja lijakasto usmerjanje gibanja proti pasti.

Goniči so živali potiskali v ta lijak, ki je običajno speljan čez sedlo ali pobočje. Živali so sledile zidovom in tekle proti zaključku, kjer jih je čakala past.

Z analizami sva ugotovila, da so zidovi dobro vidni znotraj sistema, živali jih jasno zaznajo in jim instinktivno sledijo.

Same pasti, stene čez katere so živali padle, in pod katerimi ležijo kamnite ograde, pa so skrite običjano za nizkimi vzpetinami, tako da jih čreda opazi šele, ko je že prepozno.

Kakšen je bil Kras videti takrat?

Pasti lahko delujejo le v odprti krajini. Večina omenjenih "desert kites" je v puščavah in stepah jugozahodne Azije. Zato sklepava, da je v času, ko so ljudje te pasti uporabljali, Kras bil gol.

Katere živali so lovili?

Na podlagi drugih najdišč s Krasa pa lahko sklepamo, da je bila lovna žival jelen, žival, ki se zbira v črede in sezonsko migrira, predvsem jeseni in spomladi.

Zelo verjetno so jih lovili prav v času teh sezonskih selitev, ko so se črede premikale čez kraško planoto.

Ste v pasteh na koncu “lijakov” našli tudi ostanke živali?

Ostankov živali nismo našli, kar pravzaprav ni nenavadno.

Ulova lovci seveda niso pustili ležati v pasti, živali so odnesli drugam, kjer so jih odrli, razkosali in predelali. Pasti so bile vzdrževane, čiste in pripravljene za ponovno uporabo. Zato neposrednih sledov tam ni.

Predstava, ki jo pogosto dobimo v šoli ali iz drugih virov je, da so to bile prazgodovinske lovske skupnosti majhne – morda največ nekaj deset ljudi. Je ta predstava pravilna?

To vprašanje ostaja odprto. Dolgo smo res mislili, da so bile prazgodovinske lovske skupnosti majhne, po nekaj deset ljudi.

A skupnost, ki je zgradila in uporabljala takšno past, je morala biti večja in bolje povezana.

Najverjetneje so bile te skupnosti zelo fluidne; skozi leto so živele v manjših, mobilnih skupinah, v določenih obdobjih pa so se zbirale v večjem številu, ob sezonskih lovih, praznikih in gostijah.

Takrat se je delo prepletlo s skupnostjo in praznovanjem, in iz tega ritma je nastala tudi ta arhitektura.

Gradnja takšnih zidov je verjetno zahtevala usklajevanje precej večjega števila ljudi. Ali to meče novo luč na takratne lovske skupnosti, kar se tiče njihove velikosti in organizacije?

To je pravzaprav najpomembnejši poudarek in prispevek odkritja.

Po najinih zelo konservativnih izračunih je za gradnjo enega takega sistema potrebnih najmanj pet tisoč delovnih ur, verjetno pa precej več.

Zidovi so natančno umeščeni v prostor, premišljeno načrtovani in zahtevajo usklajevanje večjega števila ljudi.

Zgrajeni so iz velikih kamne lokalnega apnenca, težke skale, ki jih posameznik ne more premikati sam, to je bil skupinski, kolektivni projekt, ki je zahteval načrtovanje, organizacijo, koordinacijo dela in potrebe po velikih količinah mesa.

Takšnega dela majhna družinska skupnost ne bi zmogla.

Hkrati pa so te pasti prinašale tudi velike presežke, v eno samo past se je lahko ujelo več deset jelenov hkrati.

Tako veliko količino mesa je bilo treba razdeliti, predelati in porabiti. Meniva, da ti presežki kažejo na sezonska zbiranja, praznovanja in gostije, trenutke, ko se je delo prepletlo s skupnostjo, praznikom in druženjem.

So ljudje, ki so te zidove gradili, takrat še živeli v jamah, ali so si že ustvarjali bivališča?

Ker je vprašanje natančne starosti še odprto, še ne vemo, za katere skupnosti pravzaprav gre.

Meniva, da so zidove gradile mezolitske, lovsko-nabiralske skupnosti, torej ljudje, ki so živeli med 10.000 in 6.000 pr. n. št.

Te skupnosti poznamo predvsem iz jamskih najdišč, a v resnici v jamah niso prebivali; jame so bile lovski tabori, začasna zatočišča, ali prostori ritualov.

Če gre res za te skupnosti, potem imamo opravka z velikimi skupinami, ki so živele na Veliki severnojadranski ravnici, obsežnem kopnem, kjer je danes Jadransko morje.

V času ledene dobe, ko je bilo morje okoli 130 metrov nižje, je bila tam široka planjava, prepredena z rekami, pritoki tedanjega Pada in z močvirji.

Iz številnih virov vemo, da je bil to eden ključnih prostorov, kjer so evropske skupnosti preživele vrhunec ledene dobe, in od koder so se po njenem koncu ponovno razširile po Evropi.

Pod morsko gladino in plastmi mulja mora biti veliko število naselbin teh ljudi.

Ko je morje po koncu ledene dobe poplavilo to ravnico, so se ljudje umaknili v hribovito zaledje, in prav v tem času najverjetneje nastanejo te pasti.

Če to drži, potem jih lahko razumemo tudi kot odziv na velike okoljske spremembe ob koncu ledene dobe, kot način, kako so se ljudje prilagodili novemu svetu, ki je nastajal okoli njih.

So na Krasu našli tudi druge ostanke iz tega obdobja, ki pričajo o življenju takratnih ljudi?

Z območja Krasa poznamo kar nekaj najdišč iz tega časa, predvsem v jamah.

A jamskih najdišč, kot rečeno, ne moremo razumeti kot bivališč, temveč prej kot lovske tabore ali morda celo ritualne prostore.

To novo odkritje nam jasno pokaže, da še marsičesa ne vemo.

Kje so ti ljudje dejansko živeli? Kje so razkosavali in predelovali živali? Kje so se zbirali, praznovali, imeli gostije in skupna druženja? Takšna vprašanja se zdaj odpirajo in nas vabijo k novim raziskavam.

Omenili ste, da so tovrstne oziroma kraškim podobne strukture znane iz Srednje Azije. So torej strukture s Krasa prve tovrstne, znane v Evropi?

Da, to so prve tako jasno prepoznane strukture te vrste v Evropi.

Res imamo nekaj dokazov o skupinskem lovu iz različnih obdobij, vendar do zdaj nismo poznali takšnih konstrukcij, prave infrastrukture, namenjene skupinskemu lovu.

Zanimivo je, da se je v času, ko sva opravljala raziskave, pojavilo več podobnih odkritij drugod po svetu, na primer kilometer dolg zid pod Baltskim morjem, verjetno del pasti za severne jelene ob koncu ledene dobe.

Podobne strukture so nedavno odkrili tudi v jezeru Huron v Severni Ameriki in pred kratkim v Andih.

Vse to kaže, da so bile takšne oblike skupinskega lova in z njimi povezane arhitekture nekaj presenetljivo univerzalnega, del širšega, univerzalne a znanja o tem, kako organizirati prostor, gibanje živali in sodelovanje ljudi.

Raziskave sta izvajala v prostem času, ker zanje nista imela projektnega okvirja, torej tudi ne financ. Zakaj sta vztrajala?

Odkritje je bilo tako nenavadno in presenetljivo, da z njim preprosto nisva mogla kar takoj v javnost. Za tako drzno hipotezo ne bi nikjer dobila financiranja, nisva si niti upala poskusiti.

Odločila sva se, da stvari prideva do dna, da ugotoviva, s čim pravzaprav imava opravka.

Zato sva raziskovala v prostem času, ob vikendih, popoldnevih, med drugimi projekti in obveznostmi.

Ker sva prijatelja, radovedna in trmasta, nama je tak način dela zelo ustrezal, poimenovala sva ga "gverilska arheologija" in v njem uživala.

Vedela sva tudi, da bova težko prepričala strokovno javnost, dokler odkritje ne bo objavljeno in preverjeno v recenzirani reviji.

Celoten proces, od prvega odkritja do objave, je trajal skoraj dve leti.

Je pa najin članek izšel s podporo programske skupine Arheologija na Filozofski fakulteti, kjer sem zdaj zaposlen, tako da že prehajava v institucionalen okvir, saj brez njega nadaljnje raziskave niso mogoče.

Pomembno  pa se mi zdi poudariti, da raziskave ne bi izpeljala brez pomoči in dovoljenja lastnika vrtače, v kateri sva našla past, gospoda Igorja Bana iz Lokve.

Zdaj je članek objavljen – kako naprej?

Cilj je bil jasen: znanstvena objava, ki bo najino delo preverila in potrdila. Zato sva se odločila, da ne greva v javnost, dokler članek ni izšel.

Zdaj, ko je objavljen, bo seveda lažje, lahko začnemo z nadaljnjimi raziskavami.

Odkritje odpira veliko več vprašanj kot odgovorov: o natančni starosti, o kontekstu, o tem, kako se umešča v širše razumevanje prazgodovine tega prostora.

V bistvu je to šele začetek zgodbe in zelo se veseliva, kam naju bo raziskovanje še pripeljalo.

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: Ozadje odkritij slavne slovenske znanstvenice