Menu Item"Takih prizorov v Sloveniji ni več in jih tudi ne sme biti, naši stanovalci si zaslužijo veliko več," razmere v Domu upokojencev Izola opisuje tamkajšnja direktorica. Štiri stavbe, ki so združene v dom starejših, so pravi labirint dotrajanih hodnikov, zastarelih skupnih kopalnic in večposteljnih sob. Da so razmere katastrofalne, opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Pravi, da ljudje bivajo v razmerah, v kakršnih ne bi smeli, pod vprašajem pa je dostojanstvo človeka.
“Bivalni prostori so, ne bom rekla neprimerni, ker potem bi bili že zaprti … Ampak naša stavba je zelo stara in v zares slabi kondiciji. Lani smo praznovali 70. obletnico, že to vam veliko pove,” pripoveduje direktorica Doma upokojencev Izola Romina Zajc, ko nas pospremi v nekdanji samostan v opečnati barvi iz leta 1572. Tu zdaj skrbijo za starejše.
Gre za eno od štirih stavb, ki so združene v dom starejših in v katerih je skupno nastanjenih 205 stanovalcev. “Ta stavba je v najslabšem stanju. Dvigala ni, zato stanovalci nujno potrebujejo našo pomoč, a kaj, ko smo kadrovsko podhranjeni. Pestijo nas kratkotrajne in dolgotrajne bolniške odsotnosti, ob tem primanjkuje bolničarjev in tehnikov zdravstvene nege. Razpise sicer ves čas objavljamo — včasih imamo občutek, da svoj čas namenjamo zgolj temu — ampak odzivi niso dobri. Ustreznega kadra ne dobimo, in če ne bi imeli pomoči študentov, bi enote lahko kar zaprli,” pripoveduje direktorica, ko se sprehajamo po dotrajanih in ozkih hodnikih.
Na teh je tako malo prostora, da se stanovalci, ki so na invalidskih vozičkih, s težavo gibljejo, nadaljuje direktorica. Po njenih besedah je podobno zahtevno tudi delo zaposlenih. Kljub temu da redno opravljajo vzdrževalna dela, so prostori tako stari, da s težavo kljubujejo težavam, ki se nabirajo, osebje pa mora vsak dan improvizirati, da delovni proces sploh teče. Poleg tega je dom zaradi za današnji čas nenavadne infrastrukture pravi labirint, pravi direktorica. Zaposleni morajo dobro premisliti, kako bodo prišli na drugi konec, kar se potrdi tudi med našim snemanjem.
Čeprav smo si dom ogledali v spremstvu medicinske sestre, predsednice sveta zavoda, socialne delavke in direktorice, smo vsi skupaj potrebovali več minut, da smo ugotovili, kako priti v sosednjo stavbo. “Vidite, kakšne so težave? Človek mora ugotoviti, kako bo dostavil hrano in perilo. Hodnikov in stopnišč je toliko, da je že za nas težko, kaj šele za starostnike. To je noro,” pove direktorica.
Med potjo nam pokaže skupno in zastarelo negovalno kopalnico. “Pomagamo si z različnimi pripomočki, ampak to je vse, kar imamo na voljo. Umivanje tukaj je za stanovalce naporno in neprimerno. Takih prizorov v Sloveniji ni več in jih tudi ne sme biti, naši stanovalci si zaslužijo veliko več.”
Reportažo iz izolskega doma si lahko ogledate na vrhu članka.
Še bolj ostra je predsednica sveta zavoda Flori Banovac. “Veste, v tem domu je pod vprašajem dostojanstvo človeka,” se strinja z oceno varuha človekovih pravic Petrom Svetino, ki si je dom ogledal pred dvema tednoma in bil nad videnim ogorčen. Po njegovem mnenju so namreč razmere katastrofalne, ljudje bivajo v razmerah, v kakršnih ne bi smeli, kršena pa jim je najmanj pravica do dostojnega življenja. Država predpisuje pogoje za bivanje starejših v institucionalnem varstvu, a jih sama v državnem zavodu ne spoštuje, je bil jasen.
“A kljub velikemu pomanjkanju komoditete in normativa, o katerem tako radi govorimo, stanovalci tega ne občutijo,” doda Flori Banovac. Vse zasluge gredo zaposlenim in vodstvu, ki je stanovalcem popolnoma predano. “Oni so tisti, ki dom držijo nad gladino.”
Ministrstvo: “Izolski dom je med najslabše opremljenimi v državi”
Dodatna težava, ki vodstvu povzroča sive lase, je, da je najstarejša domska stavba spomeniško zaščitena, kar pomeni, da je možnosti za obnovo in posledično manevrskega prostora za prilaganje prostorov starejšim malo. Večina sob je dvo- ali triposteljna, “še vedno pa imamo štiriposteljne sobe, kar ni več po veljavnih standardih in normativih v institucionalnem varstvu”.
Enoposteljnih sob je malo, večino so jih uredili med epidemijo covida, da so okužene stanovalce lahko ločili od zdravih.
Zaradi vsega naštetega je varuh človekovih pravic Peter Svetina dan po svojem obisku v Izoli pisal ministru za solidarno prihodnost Simonu Maljevcu, naj urgentno poskrbi za novogradnjo na lokaciji, ki jo je občina že ponudila. Brez pomoči ministrstva in občine ima vodstvo po besedah direktorice namreč zvezane roke. “Direktor lahko veliko naredi, ampak ne sam,” pravi.
Na ministrstvu, kjer se katastrofalnih razmer v domu zavedajo, pravijo, da se z vsemi vpletenimi o novogradnji že dogovarjajo za podpis pisma o nameri gradnje novega doma. “Načrtujemo, da bo ta letos umeščena v načrt razvojnih programov, v ta namen bi lahko bila že letos namenjena in porabljena tudi proračunska sredstva. Prvi naslednji korak pa bo izvedba preveritve ustreznosti lokacije za gradnjo novega doma,” pravijo.
Mnenju varuha namreč prikimavajo. Izolski dom so si ogledali pred letom dni in ugotovili, da je res med “najslabše opremljenimi v državi in v splošno slabem stanju”. A kljub temu ima naš dom dušo in srce, poudarja direktorica, ki upa, da bodo lahko prvo lopato na novi lokaciji kmalu zasadili. “To si zaslužijo stanovalci, njihovi svojci in naši zaposleni,” zaključi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje