Menu Item
Kdo je podjetnik Andrej Marčič, nekdanji zet Karla Erjavca ter znanec Janeza Janše in Boža Dimnika? Kako je postal dobavitelj programske in strojne opreme za številne državne organe, javne zavode in podjetja? Zakaj se je skisal odnos z onkološkim inštitutom?
V zadnjih mesecih, še posebej v zadnjih tednih, je podjetnik Andrej Marčič zelo pogosto deležen pozornosti medijev. Nekateri so poročali že o koncu njegovega kratkega zakona z Evo Erjavec, asistentko in raziskovalko na ljubljanski ekonomski fakulteti ter hčerko nekdanjega politika Karla Erjavca. Številni drugi pa so poročali o njegovem druženju s sedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo.
Pritiskal na tasta?
Julija je Eva Erjavec za portal Necenzurirano dejala, da je Marčič lani jeseni pritiskal na njenega očeta, da prevzame eno od ministrstev. Takrat se je Erjavec potegoval za mesto predsednika Desusa. Ko mu je to uspelo, je stranko odpeljal iz koalicije. Nato je poskusil postati mandatar, vendar mu je zmanjkalo šest glasov. Erjavec se je spet umaknil iz politike, poslanci Desusa pa z Janševo koalicijo še naprej sodelujejo.
Nedavno objavljene odmevne fotografije pa dokazujejo, da se je Marčič z Janšo družil vsaj leta 2003 na Mavriciju, kjer sta skupaj igrala golf, ter leta 2016 na Marčičevi jahti. Obakrat je bil prisoten domnevno vpliven lobist Božo Dimnik. To je sprožilo vprašanja o poslih Marčičevih podjetij, še posebej tistih z državnimi organi in javnimi zavodi.
Uvažal računalnike iz Nemčije
“Zagotovo je Marčič zelo uspešen poslovnež,” pravi Tomaž Gornik, njegov dolgoletni poslovni partner. “Bil je eden prvih, ki so v Slovenijo uvažali računalnike iz Nemčije. Že leta 1986 ali 1987, ko je bil star 20 let, je imel stojnico na celjskem sejmu in je prodajal računalniško opremo.”
Gornik je zanj vedel že takrat, spoznala pa sta se leta 1988. Leto kasneje sta ustanovila podjetje Marand, ki se imenuje po prvih treh črkah Marčičevega priimka in imena. Gornik je bil v podjetju vodja razvoja.
“To so bili začetki trga z računalniško opremo, naš trg pa je bil takrat celotna Jugoslavija,” Gornik pojasnjuje, zakaj jim je lahko hitro uspelo. Marand je bil tudi prvi, ki je v Sloveniji prodajal licenčno programsko opremo v trgovinah, dodaja. Ponujal jo je v poslovalnicah Mladinske knjige.
Spominja se, da so organizirali predstavitev programske opreme v ljubljanskem Cankarjevem domu, na katero je prišlo več kot 2.000 ljudi. “Gallusova dvorana je bila nabito polna,” pravi, “V 24 urah smo prodali za 400.000 nemških mark programske opreme.”
Poslovanje z državo
Marandova prva večja stranka, za katero so razvijali programsko opremo, je bil ljubljanski onkološki inštitut. “Posel smo dobili leta 1993 v hudi konkurenci največjih tujih podjetij s področja informacijske tehnologije,” pravi Gornik, “dolgo časa je imel onkološki inštitut najboljši informacijski sistem v Sloveniji.”
Samo od leta 2003, za katerega so podatki objavljeni na spletni strani Erar, je onkološki inštitut Marandu plačal več kot 17 milijonov evrov z davkom na dodano vrednost. “Ta znesek poleg razvojnih storitev Maranda vključuje tudi nakup strežnikov, računalnikov in notesnikov za 1.200 zaposlenih, sistemske programske opreme in 24-urno vzdrževanje celotnega sistema,” poudarja Gornik.
Prijateljstvo z Božem Dimnikom
Skupno je od 2003 Marand od državnih organov in javnih zavodov prejel več kot 100 milijonov evrov. Poleg onkološkega inštituta so bili največji naročniki, ki jih razkriva Erar, ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje, za katera je Marand razvil eZdravje, številna ministrstva (za obrambo, izobraževanje, javno upravo, delo, gospodarstvo in notranje zadeve), pediatrična klinika ljubljanskega kliničnega centra, mariborska univerza, center vlade za informatiko, statistični urad …
Nedeljski dnevnik je v svoji tabloidni rubriki leta 2010 zapisal, da je Marandu “donosen posel opravljanja ogromnega državnega aparata z računalniško opremo” zagotovil Božo Dimnik.
“To je največja neumnost in namerno zavajanje,” je v petek za N1 odgovoril Dimnik. Marčiču naj bi svetoval samo občasno oziroma samo o nakupu jahte. O poslih mu ni svetoval, je zatrdil.
Pred nekaj meseci je Dimnik govoril drugače. “Zaradi mojih poslovnih izkušenj iz Švice me je Marčič spraševal po poslovnih nasvetih,” je dejal julija za Reporter.
Marčič in Dimnik se poznata, ker je bil Marčič pred približno dvajsetimi leti v zvezi z Dimnikovo nečakinjo Tito Dimnik. Skupaj s Titinim očetom Markom Dimnikom sta bila Marčič in Gornik solastnika podjetja Vanga Yachts, ki je izdelovalo jahte Brioni 44. Jahto so javno predstavili leta 2010, v času gospodarske krize, a je splavitev vseeno pozdravil takratni premier Borut Pahor, ki je zdaj predsednik države. “Slovenci imamo malo končnih proizvodov visoke tehnološke vrednosti, in si zato vsak tovrstni izdelek, ki pride na trg, zasluži našo pozornost,” so nam razlog za takratni Pahorjev obisk včeraj pojasnili v njegovem kabinetu.
Na pragu lestvice najbogatejših
Marčič in Gornik nikoli nista bila na lestvici 100 najbogatejših Slovencev, ki jo vsako leto objavi revija Manager. Sta pa bila nekajkrat blizu, so nam povedali ustvarjalci revije.
Javno so objavljeni podatki o letnih poročilih podjetij od leta 1999. Od takrat je imel Marand skupno okoli 350 milijonov evrov prihodkov. Poleg državnih organov in javnih zavodov je posle z Marandom sklenilo tudi več podjetij, ki so v javni lasti. Na primer Plinovodi, Triglav, Energetika Ljubljana in Telekom.
Največje prihodke je imel Marand v času prve Janševe vlade. Samo v letih 2006–2008 so njegovi letni prihodki presegli 20 milijonov evrov. Najvišji znesek, 25,6 milijona evrov, so dosegli leta 2007. Po neuradnih informacijah je prav v tistem letu začel v Marandu delati Žan Janša, sin Janeza Janše iz prvega zakona. Sodeloval naj bi v ekipi za strojno opremo, ostal pa naj bi do leta 2014. Na začetku leta 2015 pa je postal asistent Patricije Šulin, takratne evropske poslanke iz vrst SDS.
Očitki o sodelovanju s Telekomom
Ob sodelovanje med Marandom in Telekomom se je obregnila revizorska hiša Delloite, ki jo je leta 2012 najela takratna uprava Telekoma pod vodstvom Ivice Kranjčevića. Revizorji so ugotovili, da je v prejšnjih letih Telekomova uprava sklenila številne sporne posle. Za enega od poslov z Marandom so izpostavili, da Telekom pred izbiro dobavitelja ni pridobil treh ponudb in da revizorji niso našli elaborata o ekonomski upravičenosti posla. Ta posel je bil vreden 1,1 milijona evrov, poleg tega pa je Telekom z Marandom sklenil še vsaj eno pogodbo, vredno 11 milijonov evrov. Za ta denar je Marand razvil sistem zaračunavanja in ponudbe novih storitev. V tistih časih je upravo Telekoma vodil Bojan Dremelj, ki je bil po neuradnih informacijah blizu politični desnici.
Gornik pravi, da o sklepanju posla ne ve nič. “Sem pa za Telekom vodil razvoj sistema, ki je zelo skrajšal čas izdaje računov in je v uporabi še danes. Zgodovina je pokazala, da je Marand za Telekom zelo koristen,” pravi.
Leta 2008 so Finance poročale o anonimki, v kateri je pisalo, da je Telekom po nepotrebnem zapravil ogromno denarja, ko je Marandu plačal razvoj obračunskega sistema. Lahko bi namreč samo prilagodili obračunski sistem Mobitela, Telekomove hčerinske družbe, je pisalo v anonimki.
“To ne bi bilo mogoče,” pravi Gornik, “Takrat sta bili to ločeni podjetji, z različnimi storitvami. Morda bi lahko za mobilnega operaterja, kar je bil Mobitel, nadgradili sistem fiksnega operaterja, torej Telekoma. Obratno pa ne.” Mobitel je sicer sistem razvil sam, Marand pa je pred Telekomovim razvil tudi sistem internetnega ponudnika Siola, ki je bil prav tako Telekomova hčerinska družba.
O političnih povezavah
Nasploh Gornik pojasnjuje, da premalo ve o takratnem sklepanju poslov, da bi lahko komentiral očitke o netransparentnih dogovorih. “Zagotovo pa vsaj na področju zdravstva že vsaj deset let o poslih v posameznih institucijah odloča večje število ljudi. Ni ene osebe, s katero bi se lahko ’zmenil’, ne da bi v dolgem postopku številnim dokazal, da je tvoje podjetje najboljša izbira. Tukaj politiki niti ne bi mogli pomagati.”
Kljub temu pa meni, da je politična podpora pomembna vsaj pri pridobivanju poslov v tujini. Obžaluje namreč, da se nekateri predstavniki slovenskih javnih institucij, s katerimi je Marand sodeloval, niso želeli niti srečati s predstavniki tujih držav oziroma institucij, kjer so poskušali pridobiti posle.
“Največji posel smo dobili v Rusiji, kjer smo se priključili nizozemski delegaciji, ki jo je vodil njen kralj Vilijem Aleksander,” pravi. Pogodbo za sistem upravljanja vseh zdravstvenih podatkov prebivalcev ruskega glavnega mesta Moskva je Marand podpisal leta 2014. Posle so sklepali tudi z bolnišnicami v številnih drugih državah. V tujini je Marand v zadnjem času delal samo na področju zdravstva, pravi Gornik.
Popolnoma nič pa ne ve o poslih, ki jih je z Marčičem konec lanskega leta sklenil generalni sekretariat vlade. Marčičev Integralis je bil edini ponudnik na razpisu za prenovo podatkovnega centra, vredne 938.000 evrov, ter za nadgradnjo sistema varnostnega arhiviranja, vredne 395.000 evrov.
Razhod Marčiča in Gornika
Sodelovanje med Gornikom in Marčičem se je končalo z letom 2019. “Hotel sem delati samo na področju zdravstva, ker je tu potencial za tujino,” pravi Gornik. Marčič naj bi videl več potenciala drugod, na primer v telekomunikacijah in financah. “Razhod je bil ’fer’, pravičen,” pravi Gornik, “lepo smo si razdelili stranke, zaposlene in premoženje. Brez problemov.”
Skupno podjetje Marand sta leta 2019 zaprla. Marčič je ustanovil novega z istim imenom, Gornik pa podjetje Better. Z njim je pred kratkim sklenil posel za prenovo informacijskega sistema največje onkološke bolnišnice v Evropi, The Christie v Manchestru v Veliki Britaniji. Better, pravi Gornik, je v dveh letih podvojil prihodke in število zaposlenih, tako da ima danes 120 strank v 15 državah in več kot 80 odstotkov prihodkov ustvari v tujini.
Težave na onkološkem inštitutu
Skoraj sočasno se je Gornik z ljubljanskim onkološkim inštitutom dogovoril, da bosta sodelovanje končala. Onkološki inštitut je pred dvema tednoma objavil nov razpis za informacijski sistem. “Marca smo se dogovorili, da bomo sistem vzdrževali še eno leto in da jim bomo pomagali poiskati novega dobavitelja,” pravi Gornik.
O težavah v odnosu med Marandom in onkološkim inštitutom so mediji že poročali. Po nekaterih navedbah naj bi bili ti zapleti celo dokaz o vplivu Maranda oziroma Andreja Marčiča na odločevalce. Gornik trdi, da je vzrok drugod.
Leta 2019 se je iztekel sporazum, ki sta ga imela sklenjenega onkološki inštitut in Marand. To pogodbo je, tako kot tudi druge stranke z zdravstvenega področja, po razhodu z Marčičem dobil Gornikov Better. Zato se je on z onkološkim inštitutom pogajal o novem sporazumu.
Na onkološkem inštitutu se je več zaposlenih pritoževalo nad informacijskim sistemom, svet zavoda je od vodstva zahteval pojasnila o preseganju načrtovanih izdatkov za programsko opremo, poleg tega pa je hudo zbolel dolgoletni vodja informatike, ki je zdaj pokojen.
Čeprav so imeli na onkološkem inštitutu zaposlenih deset informatikov, je takratna generalna direktorica onkološkega inštituta Zlata Štiblar Kisić po nasvetu poslanca LMŠ Jožeta Lenarta, ki je bil slučajno na obisku, sklenila pogodbo s Sandijem Ogrizkom, samostojnim podjetnikom, ki dela na področju računalništva.
Očitki o zaračunavanju fiktivnih storitev
Ogrizek trdi, da je našel več nepravilnosti, in o tem je prepričal tudi takratno vodstvo bolnišnice. “Za štiri leta zamujamo s celotno implementacijo,” je na eni od sej sveta onkološkega inštituta dejala takratna direktorica Zlata Štiblar Kisić, “Mi bi morali imeti to narejeno že pred štirimi leti in za mnogo manj denarja, kot smo ga dali.”
Gornik zanika, da bi jim onkološki inštitut kdaj plačal kaj, česar niso naredili. “Dejstvo je tudi, da smo za onkološki inštitut storitve opravljali mnogo ceneje kot za tuje bolnišnice,” pravi. “V onkološkem inštitutu je bila vrednost naše dnevne postavke 400 evrov, v tujini je dvakrat toliko in več.” Ogrizkovih očitkov ni želel podrobneje komentirati. “Si pa mislim svoje,” je dodal.
Priznal je, da so bili zaposleni nezadovoljni z informatiko. “To ni posebnost onkološkega inštituta ali Slovenije, ampak se pojavi prav povsod,” pravi. “Informatika je velikokrat za zdravnike breme. Z vnašanjem podatkov imajo vedno več dela, časa pa imajo enako kot prej. Tudi novih zaposlitev za administracijo v slovenskem zdravstvu ni. Te bitke imamo povsod, dobre rešitve pa je težko narediti. Onkološki inštitut je še posebej obremenjen, ker je terciarna ustanova, ima ogromno pacientov, presejalne programe in register raka.”
Očitki o političnih pritiskih
Po Ogrizkovem nasvetu je onkološki inštitut vztrajal, da bo plačeval samo storitve, za katere bo vnaprej podpisal naročilo. “Potem so podpisovali vsako najmanjšo dopolnitev v sistemu,” pravi Gornik. “S tem ni nič narobe, ampak v javnem sektorju je zelo težko najti koga, da podpiše. Nismo hoteli več delati vnaprej, brez privolitve, in to je stvari zelo upočasnilo. V zdravstvu pa je treba biti prilagodljiv, saj gre za paciente.”
Ogrizek in zdravnik na onkološkem inštitutu Erik Brecelj sta prejšnji teden za 24ur dejala, da je onkološki inštitut sodelovanje z Ogrizkom prekinil zaradi političnih pritiskov. Ti bi prišli od SMC oziroma SDS in naj bi bila posledica Ogrizkovih ugotovitev glede Maranda.
V resnici je takratna direktorica sodelovanje z Ogrizkom prekinila takoj po tem, ko so člani sveta izvedeli, da je pogodbo z njim sklenila brez javnega razpisa. Iz zapisnikov sej sveta je razvidno, da so pojasnila o Marandu zahtevali prav člani sveta zavoda, ki jih je imenovala vlada v času, ko je bila najmočnejša stranka SMC.
Nov poslovni model
Ob vsem tem sta se onkološki inštitut, s pomočjo Ogrizka in odvetnikov, ter Better pogovarjala o novem sporazumu. “Imeli smo vsaj 30 sestankov,” pravi Gornik, “bilo je izčrpavajoče.”
Na onkološkem inštitutu, ki ga zdaj vodi Andreja Uštar, trdijo, da so s podjetjem Better leta 2020 sklenili nov sporazum, v katerem je jasno opredeljeno, katere storitve sodijo v pavšal in katere se štejejo kot nadgradnja. “S tem so bili formalno vzpostavljeni mehanizmi za preprečitev neutemeljenih obračunov storitev,” so zapisali v pisnem odgovoru. “Kljub temu smo se v praksi mesečno soočali s težavami na tem področju,” so pojasnili, zakaj se sodelovanje z Marandom oziroma Bettrom končuje.
Gornik trdi, da je bilo v resnici drugače. Po njegovih besedah je nov sporazum omogočal prehod na nov poslovni model. “Do tedaj smo zanje opravljali storitve, ko so to zahtevali oziroma potrebovali. Zato smo dolga leta dnevno sodelovali. Mi pa smo hoteli preiti na sistem, po katerem delujemo v tujini, in pomeni, da jim prodamo produkt oziroma licenco.” Enako “tranzicijo” izvajajo pri pediatrični kliniki in eZdravju, drugih večjih projektih podjetja Better v Sloveniji.
Kmalu se je izkazalo, da onkološkemu inštitutu nov model ne ustreza, pravi. “Mislim, da smo se lepo razšli,” ocenjuje. Ob tem daje občutek, da mu to ne povzroča skrbi in da raje posluje v tujini. Očitno se tudi pri tem z Marčičem razlikujeta.
Andrej Marčič na naša vprašanja ni želel odgovarjati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje