Menu Item
Zaradi staranja prebivalstva in vse kasnejšega odločanja za otroke je v Sloveniji vedno več sendvič odraslih. To so odrasle osebe, stisnjene med dve generaciji – svoje ostarele starše in mlajše otroke, oboji pa potrebujejo njihovo skrb in pomoč. Obenem hodijo v službo in družino finančno vzdržujejo. Zaradi vseh pričakovanj se lahko znajdejo v precejšnjih stiskah, iz katerih ne vidijo izhoda, opisujeta družinska psihoterapevtka Marija Marenk in sociolog s Filozofske fakultete UL Igor Škamperle. Zakaj se pojavljajo vse večje stiske in kako si pomagati?
S staranjem prebivalstva in vse kasnejšim odločanjem za otroke zadnja leta v ospredje prihajajo predvsem stiske tako imenovanih sendvič odraslih.
Sem spadajo odrasli, ki so ‘stisnjeni’ med dve generaciji – svoje mlajše otroke in starejše starše – zaradi preobremenjenosti pa pogosto pozabijo na svoje potrebe.
“To pomeni, da odrasli skrbijo za svoje starše, ki potrebujejo pomoč, in mlajšega otroka, ki še hodi v šolo. Obenem je treba hoditi v službo in seveda poskrbeti tudi zase,” je N1 opisal profesor sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Igor Škamperle. Obenem je pojasnil, kaj je privedlo do vse večjih stisk sendvič generacije. Kako si pomagati? In kako preprečitvi občutke krivde, ko ne zmorete več? Pogovarjali smo se tudi z družinsko psihoterapevtko Marijo Marenk.
Spremembe družine: vse pade na enega ali dva otroka
Škamperle razloge za nove pritiske na predstavnike sendvič generacije vidi predvsem v razpadu modela velike družine, ki je bil značilen za sredozemsko Evropo in Balkan. Tesne vezi med razširjenimi družinskimi člani so se začela krhati v drugi polovici 20. stoletja, ko je družba v ospredje namesto skupnosti začela postavljati posameznika. “To je povzročilo upad solidarnosti, tudi med družinskimi člani. Odrasli se niso več pripravljeni podrejati – ne moški ne ženske. Želijo samostojno uresničevati svoje individualne želje.”
Podobno izpostavlja psihoterapevtka Marenk, ki sicer nekatere spremembe označuje tudi kot dobre za sendvič odrasle. “V tradicionalnih družinah so bili mladi zelo pritisnjeni ob zid, načeloma so morali slediti navodilom starejše generacije. Zdaj se lažje odselijo na svoje, čeprav tudi ob tem lahko nastanejo spori,” je opisala. Nekoliko težje pa je, ker imajo odrasli danes na splošno več obveznosti, družine pa manj otrok. “Včasih si je skrbi in družinske obveznosti porazdelilo 10 otrok, danes pa vse pade na enega ali dva otroka.”
Oba tudi izpostavljata, da so družinski člani včasih lažje skrbeli za starejše starše, ker so bile ostale zahteve družbe manj obremenjujoče. “Pred 50 leti si bil dopoldne v službi, popoldne pa si se odklopil in nisi bil dosegljiv drugemu kot svoji družini. Danes si na voljo 24 ur na dan, službe so tudi popoldne, čez vikende in praznike, poleg tega pa družba od tebe zahteva še vrsto drugih stvari. Sistem nas spravlja v stisko,” pravi Škamperle.
Prav tako ženske načeloma niso hodile v službo. “Da bi eden od staršev danes lahko ostal doma in skrbel za starejšega člana družine, se zdi kar malo muzejsko. To se ne bi izšlo niti finančno, saj večina družin nujno potrebuje dve plači,” dodaja sociolog.
“Starejša generacija včasih ni bila tako zahtevna”
Po drugi strani so današnji starejši odrasli precej bolj zahtevni od prejšnjih generacij, pravi Škamperle in to pripisuje že omenjenemu obratu k individualnim potrebam. “Starejša generacija, ki danes utesnjuje sendvič, včasih ni bila tako zahtevna. Če je hčerka ali snaha včasih za silo nekaj skuhala, sta bili zadovoljni tako stara mama kot ona. ‘Tolk’, da smo jedli,’ se je reklo, češ, odlično, tudi danes smo imeli hrano na mizi – pa čeprav je bila to samo polenta ali močnik.” Meni, da so skromnejše želje tudi omogočale bolj tople in trajnejše odnose.
Danes so pričakovanja precej drugačna in zato se sociolog ne čudi, da se sendvič odrasli počutijo, kot da svojim staršem oziroma tastom in taščam nikakor ne morejo zadostiti.
Današnje starejše generacije se v primerjavi s preteklimi tudi težje sprijaznijo s staranjem in umaknejo mlajšim, kar so včasih spontano storile, pravita oba.
“Nekateri starejši na primer pri 80. letih še vedno menijo, da znajo samo oni dobro skuhati, počistiti in se ne umaknejo. Ampak bi se morali. Svojemu odraslemu sinu ali hčerki, ki ima 45 let, bi morali pustiti, da sam opravljala stvari, tudi, če jih bo delal nekoliko drugače,” pravi Škamperle.
Razloge za težje spoprijemanje s staranjem išče v že omenjenih pričakovanjih družbe. “Tudi starejši želijo ostati vitalni. Ne želijo postati skromnejši v svojih potrebah, kar so včasih spontano naredili. To sem tudi sam doživljal, gre za zelo velik pritisk na srednjo generacijo, napetost pa se kaže tudi v odnosu z otrokom.”
Marenk opaža, da odrasli v takih odnosih pogosto ne vedo, kdaj lahko rečejo ne in kje lahko postavijo mejo. “Srečujejo se s pogostimi občutki dolžnosti in krivde v smislu: Mama in oče sta skrbela zame, jaz pa ne morem več. Ob živce me spravljata, stalno me nadzorujeta,” dodaja Marenk.
Stisko občutijo tudi najmlajši
Otroci sendvič odraslih tudi sami zaradi preobremenjenosti starša lahko padejo v stisko. Marenk opisuje, da otroci trpijo predvsem zaradi manka pozornosti, ki se lahko v njihovem vedenju odraža na različne načine. “Pri enem otroku se stiska pokaže v obliki vedenjskih ali učnih težav, drugi pa igra pridnega otroka, ker vidi stisko starša. Trpita pa oba.“
“Staršem je enkrat treba reči ne”
Mejo svojim staršem težje postavijo tisti sendvič odrasli, ki so bili že kot otroci podvrženi številnim pričakovanjem. Če starši otroku že v najstniških letih denimo niso pustili, da je lahko povedal svoje mnenje in se postavil zase, bo to težko storil tudi v odraslosti. “Ti otroci tudi kot odrasli v sebi skrivajo veliko bolečine in želja, ki so jih požrli, da bi ustregli staršem,” pravi psihoterapevtka.
Marenk zato podpira, da se člani družine ob prehodu v odraslost odselijo od doma. Zaradi zgodnje osamosvojitve kasneje lažje postavijo meje, tudi če se spet preselijo domov. Na tak način se lažje postavijo tudi za družino, ki so jo ustvarili sami.
“Če te ločitve ni in se starš še vedno podreja svoji prejšnji družini, lahko zelo trpijo partnerski odnosi kot odnos z otrokom. Mora se izraziti in povedati, kakšen pritisk je čutil s strani starša. Da je moral narediti to in ono, da se je celo življenje bal, da bo naredil nekaj v nasprotju z njihovimi pričakovanji, denimo na področju šolanja, službe, poroke.”
Postavljanje mej je tudi recept, ki bo pomagal pri preobremenjenosti, je prepričana psihoterapevtka. Pomembno je, da sendvič odrasli svojim staršem dajo vedeti, da jih imajo radi, a jim po drugi strani tudi povejo, da v določenih situacijah ne zmorejo, in da bodo pomoč poiskali druge. “Treba je komunicirati, da imajo radi svoje starše in da jim želijo pomagati, a da je njihova prva dolžnost skrb zase in za svojo družino.”
Marenk meni, da nekateri predstavniki starejše generacije težko razumejo, koliko se je spremenilo v zadnjih 50 letih.
Zakaj ni pogovora? “Preveč smo korektni”
Ravno zato oba sogovornika poudarjata, da je pomemben odkrit pogovor. Čeprav se sliši preprosto, zaradi zapletenih odnosov to ni vedno lahko.
Škamperle največjo oviro odkritemu pogovoru vidi v korektnosti. “Ničesar si ne upamo več reči. Ne starejša generacija mlajši, ne mlajša starejši. Niti otrokom. Vsi poskušamo biti skrajno korektni, ni več iskrenega pogovora. Manjka tudi dobronamerne jeze,” opisuje. Tudi zaradi tega se po njegovem mnenju ohlajajo odnosi med družinskimi člani.
“Zelo pomembno je, da odrasli svojim staršem odkrito povejo, pri čem jim lahko pomagajo in kje ne zmorejo več,” poudarja Marenk. Če se sendvič odrasli počutijo preobremenjene, si lahko poiščejo tudi pomoč različnih institucij: v domu za starejše se denimo lahko dogovorijo za dostavo kosila, lahko najdejo negovalca ali pa nekoga, ki bo tu in tam starejši generaciji pomagal s pospravljanjem stanovanja. “Če pregorite ali padete v depresijo, ne boste pomagali ne njim ne otroku ne sebi.”
V hudi stiski si lahko sendvič odrasli pomagajo tudi s pogovorom oziroma obiskom psihoterapevta ali psihologa. Marenk opaža, da je včasih dovolj že samo to, da jim nevtralna oseba da dovoljenje za postavljanje mej.
Po drugi strani je pomembno, da tudi starejša generacija spregovori o svojih stiskah. “Naj povedo, kaj si želijo in kje potrebujejo pomoč. Popolnoma odkrito. V idealnem primeru se potem najde skupna pot.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje