Koliko ekološke in lokalno pridelane hrane je na krožnikih slovenskih šolarjev?

Foto: PROFIMEDIA

Zakonodaja določa, da morajo javni zavodi za pripravo obrokov porabiti vsaj petino slovenskih izdelkov in pridelkov. Da je to veliko premalo, so prepričani kmetje in slovenska živilska industrija. Poiskali smo primere dobrih praks slovenskih občin, ki dokazujejo, da je mogoče z iznajdljivostjo in zavzetostjo povezati kmete ter vrtce in šole in tako zagotoviti kakovostno lokalno pridelano hrano.

Vrtci, šole, bolnišnice in drugi javni zavodi skupaj naročijo za več kot 200 milijonov evrov hrane letno, toda koliko tega denarja plačajo za lokalne slovenske pridelke in izdelke?

Uredba o zelenem javnem naročanju določa, da morajo vrtci, šole, bolnišnice, domovi za ostarele in drugi zavodi v javnem sektorju v naročila vključiti vsaj 15 odstotkov ekoloških živil (do konca leta še velja prehodno obdobje z 12 odstotki) in vsaj 20 odstotkov živil iz shem kakovosti, torej bolj kvalitetnih živil. Delež se računa v kilogramih.

Zgornja omejitev ni predpisana, javni zavodi lahko naročijo tudi več kot 15 oziroma 20 odstotkov teh živil, pojasnjujejo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) in dodajajo, da zakonodaja in smernice tudi ne predpisujejo, da mora biti glavni kriterij cena. “V okviru usposabljanj javnim zavodom povemo, da cena naj ne bo edino merilo, predstavimo možnost vključevanja drugih meril, uporabe naročilnic, sklopov,” so poudarili.

Toda v praksi je drugače – cena je bistven kriterij. V osnovnih šolah morajo malico namreč pripraviti za 1,10 evra, v srednjih šolah pa za 3,60 evra. Ceno malice določi minister za vzgojo in izobraževanje, v tem šolskem letu ostaja enaka kot lani. Ceno kosila pa določijo šole same. Praviloma je za nižje razrede učencev določena nižja cena kosila, pravijo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje (MVI) in dodajajo, da je razpon cen kosil med šolami zelo velik. “V mesecu maju 2024 so bile cene kosil po šolah določene v višini od 1,43 evra do 5,70 evra,” so navedli.

Šolsko prehrano plačajo učenec oziroma starši. Cena obroka se lahko zniža, če šola pridobi dodatna sredstva od občine ali iz donacij. Učencem in dijakom iz socialno manj spodbudnega okolja malico in kosilo (deloma) krije državni proračun. S tem šolskim letom bodo brezplačno kosilo dobili učenci, pri katerih povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 4. dohodkovnega razreda, polovično subvencijo pa tisti iz 5. dohodkovnega razreda. Šolska kosila bodo brezplačna za vse učence od septembra 2027, za kar si je prizadeval Inštitut 8. marec.

Foto: Profimedia

Zapletena javna naročila in dragi odvetniki

Osnova za to, da šolarji na krožnike dobijo kakovostno hrano, je javno naročilo, ki je v domeni organizatorjev prehrane. Ker je priprava potrebnih dokumentov pravno zahtevna, terja podrobno načrtovanje, razpis mora biti objavljen v uradnem listu, upoštevati je treba pritožbe dobaviteljev … Večina javnih zavodov najema zunanjo pomoč odvetniških in računovodskih pisarn, ki niso poceni.

Do 20 odstotkov (v denarju) pa lahko organizator prehrane naroči po principu ‘kratkih verig od njive do krožnika’, torej od lokalnih kmetov, tudi če se ti niso javili oziroma niso bili izbrani na javnem naročilu. Toda ob tem mora ostati znotraj finančnih okvirov cene malic in kosil.

V kranjski in sosednjih občinah se je 12 javnih zavodov organiziralo tako, da imajo za pripravo naročil skupno odvetniško pisarno, ki jo je najela občina Kranj. “Ker so naročila tako večja, dobimo širši nabor ponudnikov in nižje cene, hkrati pa več lokalnih in kakovostnih živil,” je opisala Marjeta Podpečan, organizatorka prehrane v Kranjskih vrtcih. Ti so z okrog 1.500 otroki največji v Sloveniji, poleg tega kuhajo še za dva druga vrtca s koncesijo in dietne obroke za šole, ki nimajo svojih dietnih kuharjev. Sprejemajo tudi zunanje goste, ki pridejo na kosilo in ga plačajo. Tako dnevno pripravljajo obroke za skoraj 2.000 ljudi.

Otroci v avstrijskem vrtcu — Foto: PROFIMEDIA

Pečarič pravi, da je količina kakovostne, ekološke in lokalne hrane odvisna predvsem od iznajdljivosti in zavzetosti organizatorja prehrane. Gorenjski javni zavodi imajo skupno naročilo, ne pa tudi enakih jedilnikov, saj za predšolske otroke kuhajo drugače kot za dijake. “Če bi imeli vsi iste jedilnike, bi imeli prednost večji ponudniki, ki lahko take količine dobavijo. Mi pa želimo več lokalne hrane. Manjši ponudniki, kmetje, težko ponudijo zadostne količine. Težave imamo že z dobavo ekoloških jajc za celoten vrtec,” je poudarila organizatorka prehrane.

Ker lahko kriterije naročila deloma vsak zavod določi po svoje, je Pečarič uvedla sistem točkovanja, ki k prijavi spodbuja lokalne kmete. “Če nekdo ponudi ekološki izdelek ali pridelek, cena velja 60 odstotkov, kakovost pa 40 odstotkov. Tako bo ponudnik sadja iz ekološke ali integrirane pridelave skoraj zagotovo izbran kljub višji ceni,” je pojasnila. “Da bi pritegnila lokalne ponudnike, moram smiselno oblikovati sklope javnega naročila. Če zahtevam jabolka, hruške, pomaranče in banane, se lokalni kmeti ne bodo mogli prijaviti, zato dam v en sklop samo jabolka in hruške,” je dodala. V Kranjskih vrtcih jim je uspelo doseči, da je polovica vseh živil ekoloških ali iz shem kakovosti.

Tudi kmetje morajo storiti več

Da je “ponekod sodelovanje z lokalnimi ponudniki zelo dobro, drugod zelo slabo”, je za N1 povedal Jernej Redek iz Sindikata kmetov Slovenije, ki ne poudarja le potrebne zavzetosti organizatorjev prehrane, ampak tudi občin. “Ko so v Sevnici videli, da javni zavodi, katerih ustanovitelj je občina, za pripravo javnega naročila najemajo pravnike, so se odločili, da bo to delo zanje raje opravljala občinska pravnica,” je Redek opisal pozitiven primer. “Župan je sklical vse organizatorje prehrane in so se dogovorili za skupen nastop. Najprej poberejo vse, kar pridelajo lokalni ekološki kmetje – tako ti večino svojih pridelkov prodajo javnim zavodom. Nato naročijo od lokalnih kmetov, ki so vključeni v integrirano predelavo in shemo kakovosti, sledijo lokalni konvencionalni kmetje in šele na koncu večji distributerji, ki večinoma ponujajo hrano iz uvoza.”

Tako so v Sevnici dosegli, da imajo v petih od sedmih vzgojno-izobraževalnih zavodov 35 odstotkov živil lokalnega izvora. Je bil pa za to potreben večletni trud.

Najprej je bilo treba spremeniti miselnost, pravi župan Sevnice Srečko Ocvirk, sicer inženir agronomije, ki je pred županovanjem delal v več kmetijskih podjetjih in kmečki zadrugi. “Dobavitelje je bilo treba izobraziti o tem, da je pomembna stalnost dobav, kakovost, embaliranje, deklariranje in razumevanje poslovnega odnosa. Za vodje prehrane in kuharje pa, da se zavedajo, kaj s spremembo dosežemo – tako podporo lokalni proizvodnji, kot da dobijo bolj sveža in kakovostna živila,” je za N1 povedal Ocvirk. “Praviloma so prej naročali pri enem grosistu, zdaj pa pri več kmetijah, vzpostaviti je bilo treba to verigo, pa tudi digitalne poti,” je opisal. Pomembno je tudi razumevanje lokalne hrane, je opozoril. “To ne pomeni kuhanja na star, tradicionalen način, ampak lokalne surovine, ki jih kuharji pripravijo na sodoben način po okusu otrok.”

Sindikalist Redek pri tem poudarja, da ni vse na strani zavodov, ampak morajo svojo ponudbo izboljšati tudi kmetje. “Pridelki morajo biti spakirani kot v trgovini. Ne moreš jih prinesti v umazani gajbi, poleg tega je treba poskrbeti za dostavo ob dogovorjenem terminu,” je dejal in dodal, da je sicer problematično, ker “želi vseh pet šol, ki so tudi po 50 kilometrov narazen, dostavo živil ob 6. uri zjutraj, česar kmet sam ne more uresničiti”. Zato bi se morali tudi kmetje povezati in organizirati skupne prevoze. Tako bi lahko dobavili tudi večje količine, je prepričan.

So pa po županovih besedah kuhinje v sevniških vrtcih in šolah nabavile večje hladilnike, ki omogočajo nekoliko večje zaloge in manj dostav kmetov. “Ker je zelenjava sveža, pridelana blizu, je v kuhinjah tudi manj odpadne hrane,” je na še en pozitiven vidik lokalnega povezovanja opozoril župan Ocvirk. Ob tem je dodal, da je marsikomu čudno, ko kmet v šolsko kuhinjo pripelje mleko v velikih vedrih, ne v tetrapakih, a da tako izpolnjuje vse higienske standarde.

kokoš, jajce — Foto: Žiga Živulović/BOBO

Bi lahko podobno storila tudi država?

Ocvirk je primer dobre prakse predstavil tudi drugim županom in večkrat organiziral različne strokovne posvete, želi pa si, da bi podobno delovala tudi država. Medtem ko so občine ustanoviteljice vrtcev in osnovnih šol, je država ustanoviteljica večine drugih javnih zavodov, domov za upokojence in bolnišnic.

“Lokalna oskrba ima zelo pozitiven učinek na gospodarstvo. Ne gre za majhna sredstva, to spodbuja gospodarsko aktivnost znotraj okolja,” je poudaril župan. Tako niso dosegli le povečanja lokalne hrane v zavodih, ampak zdaj kmetje več pridelkov dobavljajo tudi sevniškim gostinskim lokalom, pa tudi na lokalne tržnice, s čimer bolj zdravo in kakovostno hrano jedo tudi prebivalci. A ne gre le za denar. “Tako se ohranja proizvodnja hrane, ki je strateška, poseljenost podeželja, zmanjšujemo ogljični odtis …” je naštel Ocvirk.

Da bi država lahko storila več, da hrane, ki jo pridelamo sami, ne bi uvažali, je poudaril tudi predsednik zbornice kmetijskih in živilskih podjetij in predsednik uprave Pivke Perutninarstvo Janez Rebec. “Danes se večina uporabnikov ne zaveda, da pojemo ogromno ukrajinske perutnine, litovske govedine, poljske svinjine … Pri perutnini vsako leto uvozimo več kot 20.000 ton mesa, ki ga večinoma pripeljejo specializirana podjetja za oskrbo gostinskega sektorja in javnih zavodov. Podobna zgodba je tudi pri drugih vrstah mesa,” je povedal za N1. Prepričan je, da bi za živila, pri katerih je Slovenija samooskrbna – in perutnine pridelamo več, kot je pojemo – morala veljati drugačna pravila naročanja. Zakaj bi naročali le 20 odstotkov slovenskega piščančjega mesa, če bi ga lahko dobavili 100 odstotkov, se sprašuje.

Opozarja tudi, da se večina ljudi ne zaveda, od kod meso izvira. “To bi lahko rešili z obvezno navedbo porekla mesa v javnih zavodih in v gostinskih obratih. Dober primer je Švica, kjer je to stalna praksa,” je še poudaril.