Menu Item
Gospa Herta Kosmina je šele prijazen uvod v naše mnogo večje zdravstvene probleme, v tokratni kolumni po odmevnem preiskovalnem dosjeju N1 o njenem imperiju prehranskih dopolnil piše dr. Alojz Ihan.
Odmevna serija zapisov o gospe Herti Kosmina, naši TV zvezdnici vitaminskih oddaj, je ravno prav lahkotno odmerjen uvod v tržno – zdravstvene čase, v katere smo že krepko zabredli in jih v vlogi “zdravstvenih potrošnikov” moramo ozavestiti, da bi znali ravnati v lastno korist, kadar zbolimo ali se “samo” slabo počutimo.
Reklamna izvajanja gospe Kosmina so imenitno učno gradivo za zdravstveno – potrošniško ozaveščanje in samo-edukacijo ravno zato, ker tako naivno preprosto kršijo osnovne principe zdravstvenega oglaševanja, da bi jih v letu 2024 brez posebnih opozoril moral spregledati vsak odrasel človek.
Z vidika medijske pismenosti spadajo ti oglasi nekako v kategorijo spletnih obvestil o nepričakovanih loterijskih dobitkih (za katere nismo kupili srečke) ali pa o “nigerijskih pismih” (bogat neznanec v težavah bi rad prek vašega bančnega računa in proti bogati nagradi prenesel milijone).
Kdor danes nasede slednjim, je sam kriv, saj ni policije ali inšpekcije, ki bi lahko posameznika obvarovala pred tako izrazito lastno naivnostjo in neobveščenostjo.
To ne pomeni, da se inšpekcija in sodna oblast ni dolžna učinkovito odzivati na ponavljajoče kršitve oglaševalskih EU direktiv in domačih uredb, ki zahtevajo nedvoumno ločevanje med zdravili in zdravljenji, ki pozitivno prestanejo obsežna klinična preskušanja pod nadzorom Evropske agencije za zdravila (EMA), ter med “hrano”.
Posledice “zdravljanja angine z medom”
Za trženje slednje (od krompirja in testenin do “nanokapsuliranih” vitaminov in čudežnih serumov) je dovolj zgolj, da ni gnila, pokvarjena ali kako drugače škoduje zdravju.
Z regulatornega vidika so vsi Hertini preparati čisto običajna hrana. O krožniku žolce, ki ga naročite v gostilni, bi lahko spletali enako (ne)upravičene zdravstvene trditve kot o čudežni mešanici kolagenov dr. Majiča. Eno in drugo je povsem enako klinično (ne)preizkušeno. Razlika (stokratna in več) je le v ceni.
A resnični namen uredb in zakonov, ki oglaševalsko strogo ločujejo med zdravili in hrano, ni toliko v zaščiti naivnih potrošnikov (njihove denarnice so njihova zadeva, navadimo se že!), ampak v preprečevanju kaosa na mnogo bolj občutljivem področju klinične medicine in zdravljenja, kjer gre za življenjsko pomembne odločitve.
Zdraviti gnojno angino (brez testa na streptokoke) s pripravkom medu, pa čeprav še tako “domačega in naravnega”, lahko hitro privede do nepovratne srčne ali ledvične okvare. Posledic takega “zdravljenja” seveda ne bi nosil proizvajalec medu ampak izključno bolnik in zdravstvena blagajna.
Zato je za proizvode, ki niso zdravila ampak zgolj lepo (v farmacevtskem slogu) zapakirana hrana, prepovedano izrekati kakršnekoli zdravstvene trditve, saj za njimi ni kliničnih študij (po predpisanih protokolih EMA), ki bi potrjevale kakršnokoli učinkovitost za zdravje. Še več, pri prehranskih dopolnilih zakonodaja sploh ne predpisuje preverjanja dejanske sestave prehranskih dopolnil.
Potrošnik jih kupuje izključno na podlagi lastnega občutka in zaupanja v prodajalčeva sporočila in ne more računati na kakršnokoli odgovornost proizvajalca za obljubljene učinke.
“Razstrupljanje jeter, krepitev imunskega sistema, čiščenje jeter”
Zato se po zakonodaji prehranskim dopolnilom ne sme pripisovati lastnosti preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni – to je kaznivo, ker gre za prevaro.
Zato se pri oglaševanju prehranskih dopolnil ne smejo pojavljati medicinske diagnoze (alergija, diabetes, Chronova bolezen…), pri katerih bi izdelki učinkovali. Seveda pa proizvajalci vedo, da bi ljudje kupovali njihove proizvode ravno zaradi obljub glede preprečevanja ali zdravljenja bolezenskih težav, ki jih pestijo.
Ena od rešitev za izogibanje zakonodaji je uporaba izmišljenih, paramedicinskih izrazov, ki v klinični medicini sploh ne obstajajo kot diagnoze ali načini zdravljenja.
“Razstrupljanje jeter” ali “krepitev imunskega sistema” ali “čiščenje črevesja” , so izrazi, ki jih ni v medicini, zato jih oglaševalci lahko uporabljajo, saj, pravno gledano, zaradi svoje brezpomenskosti niso medicinske trditve. Vseeno pa potrošnikom nekako sugerirajo, da oglaševani proizvodi lahko morda rešijo njihove zdravstvene težave.
Daljše reklamne oddaje, kot jih ima gospa Kosmina, nudijo tudi scenaristično možnost opisovanja zdravstvenih težav, ki jim ločeno sledi opisovanje oglaševanih produktov, ob tem pa ni potrebno neposredno izrekati “prepovedanih” zdravstvenih trditev – da določen proizvod pomaga pri zdravljenju določene bolezni.
Oglaševalcu je dovolj, da potrošnik iz konteksta oddaje sprejme sugestijo, ki je zavita v ohlapne obljube glede vitalnosti, energije, moškega počutja ali počutja nasploh, izgube telesne teže, izboljšanega spomina, gibljivosti, spolnega življenja, ustvarjalnosti, zadovoljstva.
V težjem položaju so oblikovalci oglasov in kratkih reklam, ob reklamiranju prehranskih dopolnil jih v EU kar okoli polovico oglašuje z neustreznimi trditvami, ki bi bile iztožljive, vendar so v praksi brez večjih pravnih posledic. Verjetno tudi zato, ker se večina potrošnikov vendarle zaveda dometa vitaminskih tablet in stekleničk s trgovskih polic.
Osebno me vseprisotnost gospe Herte Kosmina na televizijskih kanalih kot zdravnika sploh ne moti– zaradi naivnosti tovrstnega oglaševanja se mi zdi celo dobrodošel pojav, da se “zdravstveni potrošniki” na enostavnem primeru naučijo osnovnih veščin razločevanja med propagando in zdravstvenimi dejstvi. Kdor pa je že plačal, lahko to razume kot šolnino.
Kanček grenkobe čutim le kot plačnik TV-naročnine javne RTV – gre za nazorno demonstracijo plitvine našega medijskega prostora, kjer se pojavi, ki bi normalno sodili samo na obskurne TV kanale, mimogrede znajdejo kar na nacionalki. Po drugi strani pa – je mar na drugih področjih kaj drugače? Pomislimo samo na politiko!
Samo ena vrata stran nalivanje dragih vitaminskih infuzij v žilo
Za razliko od (na nek način) simpatične gospe Herte Kosmina pa se mi zdi dolgoročno bolj nevaren pojav stihijskega razraščanja in komercializacije vzporednega zdravstva in vzporednih zdravstvenih zavarovanj.
Neizpolnjene zdravstvene potrebe (čakalne vrste), ko gre ljudem za življenje in smrt, namreč dobesedno naganjajo bolnike v vzporedni samoplačniški zdravstveni sistem, kjer kot gobe po dežju rastejo medicinski centri in klinike s svojo ponudbo ambulant in specialistov, ki so zaenkrat še večinsko zaposleni v javnih zdravstvenih ustanovah, v svojem popoldanskem (prostem) času pa za bistveno boljšo tarifo delajo za lastnike novih samoplačniških “klinik”.
Tudi v teh klinikah postane bolnik zgolj samoplačniški zdravstveni potrošnik, vendar zaradi svoje neposredne zdravstvene stiske mnogo manj orientiran kot je pri ogledovanju TV oddaje z gospo Herto Kosmina. Lastniki tovrstnih zdravstvenih centrov pa podobno kot gospa Herta Kosmina želijo predvsem zaslužek.
To dolgoročno vodi v najslabšo možno obliko balkaniziranega zdravstva, v katerem bolniki po eni strani ne morejo zaupati obubožanemu in tudi strokovno sesutemu javnemu zdravstvu, po drugi strani pa vedo, da je za bleščečimi reklamami “privatnih klinik” in profesorskimi nazivi skoraj nemogoče razlikovati med vrhunskimi, učinkovitimi terapijami ter med prodajanjem dragih “terapij” brez vrednosti za bolnika.
Neredko ista klinika prodaja storitve enega in drugega tipa. Tudi v naših številnih novodobnih samoplačniških “zdravstvenih centrih” v ambulantah delajo priznani specialisti in celo profesorji, samo ena ambulantna vrata stran pa ordinirajo bioenergetiki in bioresonančni terapevti, da o “nalivanju” nesmiselnih in (pre)dragih vitaminskih infuzij v žile pacientov niti ne govorim. Popolna in tudi neetična bedarija, ki pa se ji, preverite na spletu, ne odreče skoraj noben zasebni “medicinski center” pri nas – ampak vse pa bolj moti gospa Herta Kosmina.
Težko dokazljiva prevara, a vendarle prevara
Pa se ne zgražam nad zdravniki, ki jih lastniki novodobnih “miš-maš klinik” plačajo na urno tarifo in se kot najeta delovna sila seveda nimajo pravice vtikati v poslovni model ustanove. Saj imajo verjetno predvsem sami grenak občutek, ker se ustanova hvali z njihovimi imeni in nazivi, ki bolnikom sugerirajo tudi kredibilnost ostalih storitev na kliniki, ki pa nimajo zveze z koristno in racionalno medicino. Podobno kot pri oglasih Herte Kosmina – pravno težko dokazljiva prevara, pa vendarle prevara.
Predvsem pa so v težavah bolniki, ki se v taki miš-maš komercialni medicini ne soočajo le s težavami svoje bolezni, ki bi se ji v resnici morali posvetiti, ampak jih pestijo še dodatne negotovosti, komu v trenutku največje nemoči zaupati svojo usodo in tudi finančno varnost sebe in svoje družine – v sistemu brez standardov in pravil.
Namesto javnega zdravstva, ki prek svojega najpomembnejšega člena, osebnega zdravnika, vodi bolnika po čimbolj učinkoviti poti do rešitve težav, se bolnik znajde v labirintu nemogočih čakalnih vrst in vzporednih samoplačniških “bližnjic”, ki ga zaradi finančnih interesov lastnikov “klinik” še dodatno zapletajo v nepregleden klobčiče finančnih in zdravstvenih težav.
To je morda še najpomembnejša posledica stihije, ki bo zaradi nedopustnih čakalnih dob izgnojila in na koncu zabrazgotinila sedanje javno zdravstvo v nekomercialno in obubožano jedro, na drugi strani pa bodo ostale klinike, ki nudijo “potrošnikom” vse, kar so ti pripravljeni (pre)plačati. Ne glede na to, koliko je vse skupaj smiselno za zdravje bolnika.
Zato je gospa Herta Kosmina šele prijazen uvod v naše mnogo večje zdravstvene probleme.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Bonus video: Goran Dragić iskreno o zakulisju uspehov, življenju in obžalovanjih
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje