Menu Item
"Golobova največja prednost je ta, da ga vsi podcenjujejo; njegova največja šibkost, da sam sebe precenjuje," v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič in analizira, ali je premier Robert Golob res na začetku svojega konca.
Burno dogajanje od konca oktobra – čistke v Gibanju Svoboda, dokončen, čeprav še ne popoln padec v nemilost Urške Klakočar Zupančič, obremenilno pričevanje Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava proti Robertu Golobu na parlamentarni komisiji, napovedi o skorajšnji rekonstrukciji vlade in vnovičnem zmanjšanju ministrstev na predreferendumsko število ali še nižje – je mnoge naravnost prisililo k oceni, da je Golob “gotof”.
Prve ankete, ki so izmerile pulz javnega mnenja po premierjevem mensis horribilis, so potrdile sliko. Gibanje Svoboda je izgubilo podporo v višini male parlamentarne stranke – zaradi tega padca zdaj po anketi Mediane podpora SDS presega vsoto Golobovega gibanja in SD.
Analitiki so si malodane edini: to je začetek konca.
Do zaključka mandata lahko pričakujemo le še spiralo samouničenja vladajoče koalicije in mrzlično iskanje novega odrešitelja levosredinskega pola, ki bo v zadnjem trenutku prevzel štafeto antijanšizma – in morda prvič v zadnjih dvajsetih letih naletel na neljubo težavo, da njegov glavni nasprotnik na desnici ne bo več Janez Janša, temveč nekdo, ki se bo proti izpeti formuli “novih obrazov”, ki izžema politične potenciale in jih še nezrele zavrže, lahko istočasno predstavil kot sveža alternativa in izkušen politik.
Razočaranje in malodušje levo od sredine je enako razumljivo kot vzhičena privoščljivost desno od nje.
Navsezadnje smo se v zadnjih dvanajstih letih, odkar je kolaps Pahorjeve vlade naznanil epoho ljudožerske rotacije levosredinskih voditeljev, navadili na scenarij: največja vladna stranka, ustanovljena ad hoc tik pred volitvami, se začenja sesedati sama vase in s tem celotno koalicijo povleče v dolgo obdobje brezciljnosti, ki se konča v sesutju javnomnenjske podpore. In še preden bi se od vsesplošnega razsula lahko okoristila edina etablirana levosredinska stranka, SD, nas že čaka izbor za novega sanjskega moškega (ženske so v tem lepotnem tekmovanju očitno manj uspešne) levoliberalne všečnosti.
Zakaj bi bilo tokrat drugače? Faza očaranja se je zaključila, začenja se faza vsesplošnega razočaranja, na koncu katere bo Golob pristal na kosovnem odpadu odsluženih voditeljev “tranzicijske levice”.
Tako pravi splošni konsenz. Obstajajo razlogi, zakaj sem do te naracije skeptičen. Ocene slonijo na podlagi dosedanjih vzorcev. Ne glede na to, ali se bodo ponovili ali ne, ocena, da je z Golobom konec, sloni na analitični lenobi.
Zgodovina ni neskončen tokokrog istega: morda se res pogosto rima, kot je trdil Mark Twain, a vedno pride točka, ko se analogije nehajo in trendi prekinejo.
To so morali na lastni koži spoznati nasprotniki prejšnje vlade, ki so verjeli, da bo petkovo kolesarjenje imelo enak učinek kot vseslovenske vstaje in da bo tretja Janševa vlada razpadla v enaki dinamiki, kot je druga.
Prejšnji mandat nas je naučil, da se je mogoče trdno držati na oblasti tudi z nizko javnomnenjsko podporo, če imaš zadostno večino v parlamentu. Zaenkrat se zdi, da si je Golob s potezami, ki so mu prinesle padec priljubljenosti, okrepil položaj znotraj lastne poslanske skupine, kar je ključno za njegovo ohranjanje nadzora nad parlamentom.
Mnogi so kritizirali njegovo avtoritarno utišanje notranjih kritik. Aljaž Pengov Bitenc je posrečeno spomnil na maksimo Lyndona B. Johnsona, češ da je veliko bolje, če ljudje v šotoru lulajo ven, kot če zunaj šotora lulajo vanj (“it’s much better to have people inside the tent pissing out than outside the tent pissing in”).
Golobu ta logika ni neznana: prvi meseci njegovega mandata so bili v znamenju kooptacije nekdanjih tekmecev in morebitnih bodočih konkurentov (Alenke Bratušek, Marjana Šarca, Nike Kovač).
Zdaj je pokazal, da je enako vešč čistk. S tem se je seveda izpostavil nevarnosti, da se bo okoli odžaganih poslancev oblikoval zarodek, iz katerega bo zrasla edina alternativa, ki se je mora bati – levosredinska.
Ampak če bodo izobčeni svobodnjaki namesto tega hirali na obrobju, kot je v prejšnjem mandatu četica Igorja Zorčiča, bo to služilo kot opomin preostalim poslancem, da “zunaj Gibanja ni rešitve”. In ta scenarij je toliko verjetnejši, ker je do prihodnjih parlamentarnih volitev še prava politična večnost: dve leti in pol je predolgo, da bi katerikoli nov političen projekt ohranil zalet do naslednjega volilnega zmenka.
To pomeni, da je Golob izbral pravi trenutek za utrjevanje svoje oblasti v stranki in vladi, čeprav na škodo svoje priljubljenosti. Padec priljubljenosti in glasne kritike, ki na Goloba letijo od levo usmerjenih medijev, ostajajo (v nasprotju z nevarnostjo o zdrsu v nekakšen levi orbanizem, ki so se ga takoj po volitvah bali nekateri desnosredinski analitiki in intelektualci) glavna protiutež njegovi vladavini – ki na ravni realne politike ostaja nedotaknjena, kvečjemu okrepljena.
Zelo je pozitivno, da se mu je padec priljubljenosti zgodil (tudi) zaradi obtožb o pritiskih na policijo: zdaj ve, da mu volivci posegov v organe pregona ne bodo enostavno odpustili, da mediji (nikakor ne le tisti, naklonjeni opoziciji) o tem ne bodo molčali in da bi bil torej najenostavnejši način, kako obtožbe nevtralizirati, preprosto ta, da se takšnih pritiskov v bodoče izogiba.
Volivci so namreč žal pozabljiva bitja, zato se vsak politik loteva nepriljubljenih potez sredi mandata, v upanju, da bo v zadnjem letu ali celo le mesecih ali tednih pred volitvami nadoknadil izgubljeno.
V Evropi ni nič neobičajnega, če vladajočim strankam sredi mandata dramatično pade priljubljenost. Podobno velja za ameriške predsednike. Pri nas smo v tem vajeni videti začetek konca, ker v zadnjih petnajstih letih nikomur ni uspelo izvesti tega obrata. A za tem se le deloma skriva strukturni problem slovenske politike; če pogledamo od blizu, vidimo, da gre v enaki meri za sosledje okoliščin.
Borutu Pahorju ni uspelo zaustaviti prostega pada zaradi globine ekonomske krize in pomanjkanja vsakršnih vodstvenih sposobnosti; Alenki Bratušek, ker je podedovala dediščino te krize, hkrati pa nastopila sredi mandata kot kompromisna kandidatka, ki nikoli ni imela nadzora nad lastno stranko; Šarcu, ker je na vrhuncu priljubljenosti skušal izsiliti predčasne volitve, s katerimi bi svojo popularnost prevedel v realno moč.
A že Miro Cerar, ki se je v svoji vlogi znašel tako rekoč pomotoma in do danes ni zapopadel, kaj je oblast, je primat na levosredinskem polu izgubil za bore tri odstotke – pri čemer je imel mnogo močnejšo konkurenco na lastnem polu, mnogo slabši nastop pred kamerami od Goloba in konkurenčni “novi obraz”, ki se mu je lahko zgodil, ker so bile tik pred tem predsedniške volitve.
Dokler bo razmerje sil na desnici ostalo nespremenjeno, ima Golob torej še vedno strukturno prednost – ki se bo iz meseca v mesec, ko bo kljub prerokbam o skorajšnjem padcu ostajal v sedlu, še krepila. Tisto trdno večino, po kateri je hrepenel Šarec, že ima; za razliko od Cerarja ne bo kar dvignil rok nad krmilom oblasti in vladnemu čolnu prepustil, da pljuje v stihiji različnih volj ministrov in koalicijskih partnerjev.
Golobova največja prednost je ta, da ga vsi podcenjujejo; njegova največja šibkost, da sam sebe precenjuje. Nauk prve tretjine mandata je, da se ne da vladati z golim voluntarizmom, v idejnem in kadrovskem vakuumu, značilnim za novoustanovljene stranke, in si kupovati priljubljenost z uvažanjem všečnih, a kratkosapih idej od najmanjšega koalicijskega partnerja.
Vsak učinkovit premier mora imeti okoli sebe ožjo ekipo, ki ji zaupa, ji delegira izvajanje politik in jih tudi oblikuje z njihovim doprinosom. Tega Golob nima zaradi prekletstva brezstrukturnosti v levoliberalnem taboru, v katerega se še vedno umešča relativna večina slovenskih volivcev.
Nobeno “delanje reda v lastni hiši” ne more nadomestiti vloge stranke kot sistema za selekcijo sposobnih in lojalnih kadrov. Brez tega sistema bo prav vsak levosredinski premier soočen z istimi problemi.
A tiste, ki te dni preuranjeno popivajo na Golobovi sedmini, mogoče že kmalu čaka grenko spoznanje, da hiba, ki preprečuje dobro vladanje, ne nujno preprečuje učinkovitega ohranjanja na oblasti.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje