Menu Item
Luka Lisjak Gabrijelčič v tokratni kolumni za N1 zelo konkretno razmišlja, kako bi lahko v rusko-ukrajinski vojni dosegli mir. Meni, da bi morale evropske države Putinu dati priložnost, da predlog mirovnega sporazuma zavrne. Po tem bi bilo namreč spet nedvoumno jasno, kdo je na strani vojne in kdo na strani miru.
Če bi Slovenci, ki javno zagovarjamo dejavno podporo Ukrajini (ne le gmotno in diplomatsko, temveč tudi vojaško in strateško), dobili po deset centov vsakič, ko nas kdo, javno ali v zasebni polemiki, označi za vojnega hujskača, bi vsak od nas … ne bil ravno milijonar, gotovo pa bi si lahko privoščil zastonj pico, morda celo v središču Ljubljane.
Kdor ima privilegij, da se njegov glas sliši v javnem prostoru, ne bi smel točiti solz samopomilovanja nad kritikami, pa čeprav vehementnimi in intelektualno nepoštenimi, ki jih sprožijo njegova stališča.
Dokler te ne prestopijo praga zakonsko nedovoljenega govora (žalitve, laži in obrekovanja) in dokler mu mediji dajejo možnost, da nanje artikulirano odgovori, se mora zavedati, da je še v privilegiranem položaju glede na večino sodržavljanov. Ti pa so mnogo bolj podvrženi pritiskom okolice, zlasti ko zagovarjajo nepriljubljena mnenja.
To bi bila velika zmota …
Dovolj je pogledati ankete in prisluhniti glasu ulice, da vidimo, da je sedanja zahodna politika do Ukrajine v Sloveniji precej nepriljubljena. Viden je tudi jasen razkorak med konsenzom politične elite in javnim mnenjem: v razpoko, ki zeva med obema, so poskušale nogo vstaviti številne populistične sile, zaenkrat neuspešno.
Slovenski politiki, ki delujejo v etabliranih evropskih strankah, so gotovo podvrženi pritisku kolegov, da (morda proti lastni “intimni opciji”) zagovarjajo nadaljevanje podpore ukrajinski obrambi. Toda že v intelektualni in akademski sferi je drugače: tu gre pritisk v nasprotno smer.
Tisti, ki podpirajo sedanjo usmeritev slovenske in evropske politike, so podvrženi pritisku večinskega mnenja, ki gre v nasprotno smer. In najmočnejše retorično orožje pritiska je ravno očitek o vojnem hujskaštvu: evropska in ameriška politika podpirata nadaljevanje brezsmiselne vojne, v kateri morajo Ukrajinci umirati za geostrateške interese kolektivnega Zahoda; nihče, ki se ima za humanista, tega ne more podpirati.
V svetu, v katerem se gibljem (to pa je pretežno svet intelektualcev iz nekdanjega vzhodnega bloka), se takšna mnenja zdijo bizarna, obrobna in neinformirana, da se jih da zlahka zavrniti kot nepoštena in irelevantna. Toda to bi bila velika zmota.
Očitno je namreč, da je etablirana evropska politika prepričljivejša v retoriki vojne (v argumentiranju, zakaj je ukrajinska stvar pravična in zakaj je treba podpirati njeno obrambo) kot v retoriki miru.
Zato je nujno, da Evropska unija čimprej predstavi vizijo, kako bi se vojna lahko končala. Da artikulira svoj predlog mirovnega sporazuma.
Eden od glavnih razlogov, da tega še ni storila, je, da se vsak govor o prekinitvi ognja in mirovnih pogajanjih v Kijevu interpretira kot signal, da zahodna podpora plahni. In ker se na enak način interpretira tudi v Moskvi, takšen govor pripomore k podaljševanju vojne. Ko nasilniku signaliziraš šibkost in pripravljenost popuščati, le spodbudiš njegovo agresivnost.
Putin kot “konstruktivna stran”
Toda to ne more biti izgovor, da se zahodne sile, zlasti seveda Evropska unija, odpovejo govoru o miru in iniciativo na tem področju prepuščajo Moskvi in njenim sekundantom. Putin je nedavno podal svoj “mirovni predlog”, čeprav je dobro vedel, da ga bosta tako Kijev kot Bruselj in Washington (vsaj do naslednje predsedniške inavguracije) zavrnila.
Toda s tem je vendarle prevzel iniciativo in se v očeh tistega dela javnosti, ki konflikt spremlja od daleč in površno (to pa je velika večina sveta in večina Zahoda), profiliral kot “konstruktivna” stran.
Evropske države bi morale ujeti vrženo žogico. Kot rad opozarja Slavoj Žižek, je ena najbolj subverzivnih gest ta, da neresne predloge in hipokritske besede, ki niso mišljene resno, vzamemo zares.
Putin je kot pogoj za takojšnjo prekinitev ognja zahteval umik ukrajinskih sil iz vseh ozemelj, ki si jih je Rusija enostransko priključila. V redu. Odgovor bi se lahko glasil: ukrajinske sile se umaknejo, toda iz vseh nelegalno okupiranih ozemelj se umaknejo tudi ruske sile.
Na sporno ozemlje (ki ga je Putin zdaj, precej neprevidno, prvič jasno omejil na pet ukrajinskih pokrajin) se, kot je polstoletna praksa razreševanja sporov v duhu mednarodnega sodelovanja, namestijo mirovne sile pod pokroviteljstvom Združenih narodov.
To je predpogoj (povsem razumen predpogoj, v skladu z mednarodnim pravom in podprt s številnimi precedensi) za začetek mirovnih pogajanj.
Mislim, da bi takšen predlog kot prvi korak povsem zadostoval. Če bi ga Rusija zavrnila, bi se sama v svetovni javnosti znova razkrinkala kot nekonstruktivna stran. Jasno bi torej bilo, kdo je v resnici proti miru.
Lahko razmišljamo še naprej …
Toda tisti, ki nimamo bremena, da govorimo v imenu držav, lahko razmišljamo še naprej. Poskušajmo vzeti idejo mirovnega sporazuma povsem resno. Ta bi po definiciji pomenil, da se mora vsaka stran nečemu odpovedati.
Recimo torej tako: Rusija bi se morala odpovedati vsem dejanjem, ki jih je storila v nasprotju z mednarodnim pravom. Čemu pa bi se odpovedala Ukrajina?
Vrnimo se k ideji mirovne misije Združenih narodov. Mirovne sile, ki bi prevzele nadzor nad spornimi ozemlji, bi morale imeti naslednje naloge: vrnitev vseh beguncev; materialna obnova v vojni uničene infrastrukture; vzpostavitev pravne varnosti, enakosti pred zakonom, vključno z dejansko dvojezičnostjo (ukrajinščina je danes na okupiranih območjih preganjana) ter upoštevanjem jezikovnih pravic manjšin (tatarske, grške itd.); demokratična izvolitev novih lokalnih oblasti; ekonomska obnova.
Ko bi bile vse te naloge uresničene (realističen rok je deset let, kolikor sta bila denimo po drugi svetovni vojni podvržena vojaški upravi Avstrija ali Trst: manj je nemogoče, več bi pomenilo nevarno zavlačevanje), bi se ozemlja, okupirana po februarju 2022 vrnila Ukrajini, ozemljem, ki so ruski okupaciji podvržena že od 2014 dalje, pa bi Ukrajina v zameno priznala pravico do samoodločbe.
Ta bi lahko pomenila izvedbo demokratičnih plebiscitov pod mednarodnim nadzorom (podobno kot so se razreševali številni mejni spori po prvi svetovni vojni, od Šlesviga do Koroške, od Šoprona do mazurskega Olsztyna) ali pa proces, ki bi privedel do avtonomije v okviru Ukrajine (kakršnega je Krim užival že pred rusko zasedbo in kakršno bi si Donbas obetal v sporazumih iz Minska).
Ukrajina bi se odpovedala članstvu v Natu in se zavezala, da na svojem ozemlju ne bo dovolila vojaških baz tujih držav. V zameno bo dobila sklop bilateralnih vojaških sporazumov, kakšne v zadnjih dnevih in tednih že sprejema s posameznimi evropskimi državami. Ruska sredstva, zamrznjena v tujih računih, pa bi se uporabila za obnovo porušene infrastrukture in odškodnino žrtvam vojne, in sicer v obeh državah.
Nihče ne more zanikati, da je to koherentna vizija miru, ki sledi načelom pravičnosti in vrača besedo mednarodnemu pravu in duhu multilateralnosti, ne zanemarja pa tudi realističnega načela daj-dam.
Ga bo Rusija zavrnila? Mislim, da bi ji evropske države morale dati to možnost. S tem bi jasno pokazale, da so one na strani miru, agresor pa na strani nadaljevanja vojne.
In tudi sekundanti kremeljske politike na domačem odru bi se morali veliko bolj potiti pri dokazovanju, da smo tisti, ki se zavzemamo za pravičen in pragmatičen mirovni sporazum, “vojni hujskači”, tisti, ki takšen predlog zavračajo, ker je nesprejemljiv za imperialne ambicije agresorja, pa so “mirovniki”.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje