Menu Item
Slovenija je dobila prvo predsednico – naslednjih pet let bo na čelu države pravnica Nataša Pirc Musar. Komentar novinarke Mete Roglič.
Zmaga Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah je bila pričakovana. Pa ne zato, ker bi med volilci uživala zelo široko in trdno podporo: na glasove desnih volilcev ni mogla računati, za mnoge levičarje je preveč neoliberalna, v njen prid nikakor ni šlo omrežje podjetij njenega moža, v katero je z manjšim deležem vključena tudi sama, neredki so jo ocenjevali kot arogantno in prepirljivo, tudi to, da je ženska, ji v slovenski družbeni klimi zmage ni olajšalo.
Nataši Pirc Musar se je na predsedniški položaj uspelo povzpeti, ker so mnogi volilci v njej prepoznali manj slabo izbiro kot v njenem protikandidatu Anžetu Logarju. Poslanec največje opozicijske stranke resda ne sodi med gromovnike SDS in se ne zateka k radikalnemu ali celo sovražnemu govoru, ki je značilen za nekatere njegove strankarske kolege. Tudi po današnjem porazu je zmogel nekaj pohvalnih besed o zmagovalki volitev in poudaril nujnost sodelovanja. Z vlogo velikega demokrata, ki jo je igral v predsedniški kampanji, pa večine volilcev vendarle ni prepričal.
Anže Logar je namreč dolgoletni vidni član SDS in je ob strankini razdiralni politiki in kršenju demokratičnih standardov, ki sta prišla še zlasti do izraza v času zadnje Janševe vladavine, molčal. S tem pa je takšno politiko omogočal. V predsedniški kampanji je sicer razkril, da je strankine funkcionarje sem in tja opozoril na kakšen nesprejemljiv tvit ali neprimerno potezo, dejstvo pa je, da se sporni politiki SDS in njenega predsednika ni uprl. Če bi se, ne bi bil del Janševe ministrske ekipe. Če bi ga vladanje z odloki, preganjanje protestnikov, škropljenje ljudi z vodnim topom in solzivcem, šikaniranje drugače mislečih … motilo, bi to povedal jasno in glasno, se od stranke oddaljil ali iz nje celo izstopil. Nekateri nekoč vidni člani SDS so to zmogli, Anže Logar je še vedno predsednik sveta stranke, najvišjega organa med dvema kongresoma.
Večina volilcev torej Logarjeve zgodbe, da je politik brez nahrbtnika, ki jo je predstavljal v času predsedniške kampanje, ni “kupila”. Spomin na Janševo vladavino, v kateri je sodeloval, je še preveč živ. Tako zelo, da je v drugi krog pritegnil več volilcev, kot se je udeležilo prvega kroga glasovanja o predsedniku republike, kar se je v preteklosti zgodilo le enkrat. Logarjeva zmaga na predsedniških volitvah – bodisi bi glasove pridobil tudi od dela levosredinskih volilcev bodisi bi te spodbudil k volilni abstinenci – bi pomenila, da se volilcem, ki so politiki SDS na aprilskih državnozborskih volitvah rekli odločen “ne”, ravnanje pretekle vlade ne zdi več (zelo) sporno. S tem pa bi se na obzorju prikazala možnost za še četrto poglavje Janševe vladavine.
Nekateri politiki in politični analitiki so se v zadnjih dneh spraševali, kako bo Anže Logar, če mu ne bo uspelo zasesti predsedniškega mesta, “unovčil” politični kapital, ki ga je pridobil v kampanji. Razmišljali so, ali bi lahko prevzel vodenje SDS, ali bo morda oblikoval novo stranko … Dejstvo pa je, da prav veliko manevrskega prostora Logar nima.
Podprli so ga namreč zlasti volilci desnice, ki že imajo svojega izbranca – prvaka SDS Janeza Janšo. Brez njegove odločitve oziroma pristanka bo torej Logar kakšno večjo moč na strankarskem parketu težko dobil. Bo pa v prihodnjih tednih in mesecih nedvomno zanimivo opazovati, ali bo Logar svojo najnovejšo povezovalno držo udejanjil tudi s kakšno glasno in odmevno kritiko razdiralnega ravnanja SDS. Je morda na to mislil v današnji izjavi, da smo na začetku nečesa velikega?
Konec decembra se bo Borut Pahor poslovil od predsedniškega položaja. Sam vztrajno poudarja, da je z opravljenim delom na tej funkciji zadovoljen. Ko smo več naključnih oseb v zadnjih dneh povprašali, kaj jim je ostalo najbolj v spominu iz časov njegovega predsednikovanja, so vse po vrsti izpostavile njegove fotografije na Instagramu – zlasti slonenje na ograji in supanje v obleki – ter njegove besede na maturantskem plesu: “Ajde miška, to mi deli.” Potez, ki bi bile povezane s predsedniško funkcijo, se tako rekoč niso spomnile.
Glavni očitek Borutu Pahorju v desetletju predsedniške funkcije je sicer bil, da je vse prevečkrat molčal, ko bi se moral oglasiti. Do najpomembnejših družbenih problemov se ni opredeljeval, ob najbolj občutljivih notranjepolitičnih temah se je umaknil. Tako na primer ob preganjanju beguncev ni vzkliknil “Ste vi ljudje?”, kot se je preganjanju romske družine Strojan uprl nekdanji predsednik države Janez Drnovšek in po čemer so si ga ljudje še zlasti zapomnili. Prav to, da ob kršenju človekovih pravic in spodkopavanju demokracije ne bo molčala ali se zatekala k floskulam, pa je mogoče pričakovati od novoizvoljene predsednice države Nataše Pirc Musar.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje